Jedro

Obdolženec v laični pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da sprejema enake sklepe s popolnoma enakimi obrazložitvami, piše pravne fraze in floskule in se z obtožencem ne ukvarja individualno. Takšni očitki se izkažejo za neutemeljene, saj so v izpodbijanem sklepu ugotovljene in natančno obrazložene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj vseh pripornih pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še podani.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženec, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odrejen pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nanizalo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da obstoji utemeljen sum, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje ter priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pripor pa je ocenilo kot sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Vseh teh zaključkov obtoženi konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa jih šteje kot prepričljive.

6. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ustrezno navedeno, na podlagi katerih dokazov in podatkov, povzetih v strnjeni vsebini v razlogih sklepa, je ugotovljen obstoj vseh pogojev osebnega omejevalnega ukrepa, zato se pritožbena teza, da je obrazložitev sklepa popolnoma zgrešena, izkaže za neutemeljeno.

7. Obdolženec v laični pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da sprejema enake sklepe s popolnoma enakimi obrazložitvami, piše pravne fraze in floskule in se z obtožencem ne ukvarja individualno. Takšni očitki se izkažejo za neutemeljene, saj so v izpodbijanem sklepu ugotovljene in natančno obrazložene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj vseh pripornih pogojev. Na tej podlagi pa ni mogoče ugoditi niti pritožnikovemu predlogu po odpravi pripora v luči izpostavljenih težkih bivanjskih razmer v priporu in želje po delu v času turistične sezone. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na obtoženčeve osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bi v konkretnem zadostoval kak drug ukrep, saj je za uspešnost milejšega ukrepa potrebno sodelovanje obtoženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar iz dosedanjega načina življenja obtoženca ni mogoče utemeljeno sklepati. Obravnavane pritožbene navedbe pa se izkažejo za neutemeljene še zlasti ob prvostopenjskem zaključku, da pri obtožencu obstoji tudi priporni razlog begosumnosti.

8. Pritožbene navedbe se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper ta sklep, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.