Jedro

V prvem in drugem odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev glede na težo storjene kršitve (poslovodni organ oziroma disciplinska komisija). V tretjem odstavku pa je vsebovano pooblastilo organu, ki imenuje oziroma postavi poslovodnega organa, da odloča o njegovi disciplinski odgovornosti. To pooblastilo je neprenosljivo, saj prenos pristojnosti na drug disciplinski organ, za kar se zavzema revizija, zakon ne dovoljuje. Ker je o očitanih kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki je v času njihove storitve opravljal funkcijo direktorja pri toženi stranki, odločala v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 59. člena ZTPDR) disciplinska komisija, torej organ, ki za meritorno odločanje o zadevi absolutno ni bil pristojen, je njegova odločitev, tudi po presoji revizijskega sodišča, nezakonita. V posledici te ugotovitve je bilo potrebno razveljaviti vsa procesna dejanja in odločitve disciplinske komisije, ki je odločala o zadevi, za katero po zakonu ni stvarno pristojna. Pravilo iz tretjega odstavka 59. člena ZTPDR namreč ne pomeni, da je lastnost poslovodnega organa upoštevati samo pri tisti osebi, ki v času vodenja disciplinskega postopka to funkcijo dejansko opravlja, ampak tudi kot storilčevo osebno lastnost v času storitve disciplinske kršitve (pa čeprav ta lastnost ni njen konstitutiven element).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku S.P. in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1993 in z dne 19.7.1993 o začasni odstranitvi tožnika z dela ter odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.8.1993 in sklep zbora delavcev z dne 15.11.1993, na podlagi katerih mu je bil zaradi domnevnih hujših kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da sta bila - zaradi opustitve vročitve zahteve in vabila tožniku - uvedba in izvedba disciplinskega postopka, ki ga je vodil nepristojni organ - bistveno kršena, zato za izrek najstrožjega ukrepa ni bila podana zakonita podlaga. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov, je sodišče naložilo toženi stranki, da S.P. pokliče nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu izplača za čas suspenza razliko med prejetim nadomestilom in polno plačo, za čas po dokončnosti odločbe disciplinske komisije pa polno plačo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo v točki 1. in 4. izreka ter v točki 3. v delu, ki se nanaša na plačilo razlike med prejetim nadomestilom in polno plačo v času suspenza in plačo po dokončnosti odločbe disciplinske komisije. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka s predlogom, da se reviziji ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni v delu, s katerim je bila vzdržana v veljavi odločitev prvostopnega sodišča in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno obravnavo. Revizijskih razlogov tožena stranka, čeprav zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, ni navedla. V obrazložitvi revizija ponavlja pritožbene navedbe o pravilnosti vročitve odločbe disciplinske komisije tožniku in posledično nepravočasnost njegovega ugovora na zbor delavcev. Izraža tudi svoje nestrinjanje s pravnim stališčem sodišča, da bi o disciplinski odgovornosti tožnika, ki v teku disciplinskega postopka ni bil več direktor tožene stranke, moral odločati zbor delavcev kot organ iz tretjega odstavka 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po mnenju revidenta je zbor delavcev za obravnavo disciplinskih ukrepov imenoval disciplinsko komisijo in nanjo prenesel pristojnosti odločanja tudi o disciplinski odgovornosti direktorja. Revizija sodišču tudi očita, da je prezrlo dejstvo, da se je tožnik, ki je s svojim ravnanjem povzročil toženi stranki škodo in jo spravil v stanje nelikvidnosti, več mesecev izmikal vročitvi disciplinske odločbe.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ker tožena stranka v reviziji kot izrednem pravnem sredstvu ni navedla, na kateri z zakonom določen razlog jo opira, je revizijsko sodišče v mejah pooblastila iz 386. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ni podana, pa tudi materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo zmotno uporabljeno.

Trditev, da v disciplinskem postopku, ki ga je vodila tožena stranka, niso bile storjene postopkovne kršitve absolutnega značaja, ne more obveljati. Po določilu prvega odstavka 1. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, popravek 2/94 - v nadaljevanju ZDR) se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah (sedaj gospodarskih družbah) in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, tem zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju Temeljnega zakona o pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR) in VI. poglavju Zakona o delovnih razmerjih. V omenjenih zakonskih določilih je opredeljena pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, njihova sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem.

V prvem in drugem odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev glede na težo storjene kršitve (poslovodni organ oziroma disciplinska komisija). V tretjem odstavku pa je vsebovano pooblastilo organu, ki imenuje oziroma postavi poslovodnega organa, da odloča o njegovi disciplinski odgovornosti. To pooblastilo je neprenosljivo, saj prenos pristojnosti na drug disciplinski organ, za kar se zavzema revizija, zakon ne dovoljuje. Ker je o očitanih kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki je v času njihove storitve opravljal funkcijo direktorja pri toženi stranki, odločala v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 59. člena ZTPDR) disciplinska komisija, torej organ, ki za meritorno odločanje o zadevi absolutno ni bil pristojen, je njegova odločitev, tudi po presoji revizijskega sodišča, nezakonita. V posledici te ugotovitve je bilo potrebno razveljaviti vsa procesna dejanja in odločitve disciplinske komisije, ki je odločala o zadevi, za katero po zakonu ni stvarno pristojna. Pravilo iz tretjega odstavka 59. člena ZTPDR namreč ne pomeni, da je lastnost poslovodnega organa upoštevati samo pri tisti osebi, ki v času vodenja disciplinskega postopka to funkcijo dejansko opravlja, ampak tudi kot storilčevo osebno lastnost v času storitve disciplinske kršitve (pa čeprav ta lastnost ni njen konstitutiven element).

Z uvodoma omenjenimi določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o delovnih razmerjih so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalcev, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo. Eno temeljnih načel postopka je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. To načelo je varovano s pravico delavca - kot mu jo daje prvi odstavek 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - da je z vročitvijo zahteve obveščen o začetku disciplinskega postopka in tudi vabljen na disciplinsko obravnavo. Med vročitvijo zahteve in vabila na obravnavo ter dnevom same obravnave mora preteči čas, ki je potreben, da si delavec zagotovi obrambo. Ta določila v disciplinskem postopku, v katerem je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, niso bila spoštovana. Ob ugotovitvi, izhajajoči iz zapisnika disciplinske komisije z dne 2.8.1993 (priloga B 12), ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da tožeči stranki ni bila v skladu z določilom prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja vročeno vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom iz četrtega odstavka 61. člena tega zakona, je sodišče prve stopnje imelo zakonito podlago, da je poseglo v odločitev tožene stranke s tem, da je razveljavilo sklep o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Opustitev vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in vabilo za disciplinsko obravnavo tožniku pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 62. člena ZTPDR.

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na pravilnost vročitve odločbe disciplinske komisije tožniku in nepravočasnost njegovega ugovora kot tudi vse okoliščine, ki se nanašajo na povzročeno škodo. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, za katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).