Jedro

Glede na prejemke, ki jih toženec izkazuje v zvezi s poslovanjem svoje gospodarske družbe, in okoliščino, da ne glede na slabše pogoje poslovanja še vedno vozi avtomobil višjega cenovnega razreda, ni dvoma, da tožnikovo plačo predstavlja tudi del obračunanih stroškov v obliki delnic in prehrane, glede na sorazmerno visok znesek teh stroškov v primerjavi z zneskom plače in ob tožnikovi izpovedbi, da se prehranjuje poceni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: „II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem tožnik zahteva znižanje preživnine za mld. G. M. J. z zneska 202,16 EUR na znesek 150,00 EUR mesečno in za mld. M. J. z zneska 202,16 EUR na znesek 140,00 EUR mesečno od 29. 5. 2013 dalje, se zavrne.“ b) razveljavi v III. točki izreka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in znižalo preživnino za mld. G. M. J. na mesečni znesek 150,00 EUR, preživnino za mld. M. J. pa na 140,00 EUR mesečno, vse od 29. 5. 2013 dalje (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik tako znižano preživnino od vložitve tožbe do vključno 27. 8. 2014 že plačal (III. točka izreka). V preostalem je prvo sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za znižanje preživnine, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za zvišanje preživnine. Odločilo je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki nasprotuje odločitvi o znižanju preživnine in ugotovitvi, da je tožnik znižano preživnino za obdobje od vložitve tožbe do 27. 8. 2014 že plačal. V laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov in ne podaja pritožbenega predloga. Navaja, da nazadnje valorizirana preživnina že dolgo ne zadošča za ustrezno oskrbo obeh otrok. Potrebe otrok so se od zadnje določitve preživnine povečale. Stiki med otrokoma in tožnikom se ne izvajajo. Zato zakonita zastopnica krije stroške v zvezi z oskrbo otrok tudi v času, ko bi po sodni odločbi tožnik imel stike z otrokoma. Prvo sodišče je napačno odločilo, da zadošča za prehrano obeh otrok le 170,00 EUR skupno. Pri dveh odraščajočih fantih, ki sta športno aktivna, je ta znesek prenizek. Večji del prehrane sinova dobita doma. Napačna je tudi odločitev, da je pretiran strošek za nakup šolskih potrebščin za vsakega otroka okoli 29,00 EUR mesečno. Tukaj bi moralo sodišče upoštevati tudi ostale nujne potrebščine, poleg tega pa tudi, da mora zakonita zastopnica otrokoma zagotoviti osebni računalnik ter dostop do interneta zaradi obveznosti v izobraževalnem procesu. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da sta se otroka udeležila šole v naravi. Sodišče bi moralo kot stroške za preživljanje otrok upoštevati tudi stroške zavarovanja stanovanja ter zavarovanja in registracije avtomobila z nakupom vinjete. Avto je zakonita zastopnica kupila izključno zaradi potreb otrok, saj ji avto omogoča prevoz otrok na treninge in tekme. Tudi tožnik bi si lahko poiskal dodatno delo, saj s svojim časom razpolaga popolnoma neodvisno od obveznosti, ki jo predstavlja vsakodnevna skrb za otroka. Zakonita zastopnica je v finančni stiski in pod pritiskom skrbi, kako bo preživljala otroka, če bo obveljala odločitev o znižani preživnini. V tem primeru bi morala prejemati socialno podporo, tožnik pa se bo lahko brezskrbno vozil z avtomobilom znamke Mercedes, vrednim 10.000,00 EUR. Tank bencina za takšen avto znaša 150,00 EUR, kar kaže na tožnikovo „skromno“ življenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da so se v času od zadnje določitve preživnine za mladoletna toženca njune potrebe povečale in da mesečno znašajo preživninske potrebe mld. G. M. okoli 600,00 EUR, preživninske potrebe mld. M. pa okoli 560,00 EUR. V okviru celovite presoje vseh potreb tožencev v pomenu drugega odstavka 129.a člena ZZZDR pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena zneska mesečno zajemata tudi celotne stroške prehrane obeh otrok, izdatke iz naslova njunega izobraževanja (šolske potrebščine, računalnik z dostopom do interneta, šola v naravi, stroški zavarovanja stanovanja in stroški v zvezi z osebnim vozilom, ki se uporablja tudi za njune potrebe). Zato pritožba ni utemeljena v delu, v katerem graja oceno prvega sodišča o višini mesečnih stroškov preživljanja otrok.

6. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da tožnikovo premoženjsko stanje ni tako slabo, kot ga prikazuje tožnik. Glede na prejemke, ki jih izkazuje v zvezi s poslovanjem svoje gospodarske družbe, in okoliščino, da ne glede na slabše pogoje poslovanja še vedno vozi avtomobil višjega cenovnega razreda (za katerega je splošno znano, da so stroški njegove uporabe, vzdrževanja in letne registracije temu primerno občutno višji), pritožbeno sodišče meni, da ni dvoma, da tožnikovo plačo predstavlja tudi del obračunanih stroškov v obliki delnic in prehrane (glede na sorazmerno visok znesek teh stroškov v primerjavi z zneskom plače in ob tožnikovi izpovedbi, da se prehranjuje poceni).

7. Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno porazdelitev bremena preživljanja med starša mladoletnih tožencev po izpodbijani sodbi. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja tudi, da prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da je tožnik še mlad, zdrav in delovno sposoben, zaradi česar ni ovir, da si ne bi mogel poiskati kakšnega drugega dela ali pa dodatnega vira zaslužka. Od tožnika se to toliko bolj upravičeno terja, ker je tudi zakonita zastopnica tožencev v okviru svoje zaposlitve prevzela razpoložljive dodatne delovne obveznosti, ob tem, da je celotna skrb za varstvo in vzgojo njunih otrok izključno njena, ker tožnik že vrsto let nima nobenih stikov z otrokoma. Tožnik v odgovoru na pritožbo sedaj odkrito priznava (tega pred prvim sodiščem ni razkril), da je že zdavnaj začel opravljati dodatno delo, da lahko preživi in redno plačuje dosedanjo preživnino.

8. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov za znižanje preživnine. V smislu 132. člena ZZZDR se niso spremenile le razmere na tožnikovi strani, ampak tudi na strani tožencev in njune zakonite zastopnice. Ugotovljena dejstva (tožnik z dodatnim delom, kot sam priznava, zmore plačevati dosedanjo preživnino, potrebe otrok so se od zadnje določitve preživnine povečale, zakonita zastopnica tožencev še vedno krije pretežni del stroškov njunega preživljanja, za varstvo in vzgojo otrok pa v celoti skrbi sama) zato vodijo do zaključka, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo II. točko sodbe tako, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). Glede na takšno odločitev je bilo treba razveljaviti III. točko sodbe prvega sodišča (351. člen ZPP); slednje sicer že iz razloga, ker predmet ugotovitvene sodbe ne more biti ugotovitev določenega dejstva (181. člen ZPP).