Jedro

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „veterinarska tehnična opravila“, je določenega dne zaradi nestrokovno opravljenega dela iz hude malomarnosti pri opravljanju dela povzročil pogin 66 petelinov. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) delno spremeni, tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 440,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 134,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 8. 7. 2014 nezakonita in se razveljavi, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja do odločitve sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožniku priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja za čas od 7. 8. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, ga za ta čas prijaviti v vsa zavarovanja iz delovnega razmerja in mu obračunati bruto plačo najmanj v višini 1.201,77 EUR bruto mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno povračilo v višini 21.934,08 EUR bruto ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadurno delo v višini 262,20 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila, zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust in nadur (v presežku nad dosojenim zneskom), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.299,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma da zahtevku tožnika v celoti ugodi.

Tožnik je naroku 4. 3. 2015 predlagal izvedbo dokaza z izvedencem veterinarske stroke in s tem želel dokazovati svoje trditve, da vzrok za pogin piščancev ni bilo napačno cepljenje petelinov, ampak uporaba prevelikih igel za starost petelinov 8 tednov in napačno držanje petelinov s strani delavcev na farmi. Sodišče je dokazni predlog tožnika kot prepozno zavrnilo. Tožnik naj bi dokazni predlog podal po prvem naroku za glavno obravnavo, zato naj bi bil s predlaganjem novih dokazov prekludiran. Tožnik je tako na naroku uveljavljal bistveno kršitev določb postopka. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 3. 2015 izhaja, da se je zaradi spremenjenega senata glavna obravnava začela znova, kar pomeni, da je bil narok z dne 4. 3. 2015 prvi narok za glavno obravnavo in je bil zato tožnikov dokazni predlog pravočasen. Tožnik je tudi izrecno predlagal postavitev izvedenca veterinarske stroke zaradi dokazovanja ostalih navedb, da so bile uporabljene igle nepravilne glede na velikost in starost petelinov, ne pa glede ugotavljanja uporabe nedovoljenega cepiva. Zato je obrazložitev sodišča v tem delu protispisna. Napačna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je predlog za postavitev izvedenca grafologa prepozen, ker bi si naj tožnik listino, ki je bila popravljena z belilom ogledal osebno že dne 22. 12. 2014 in ne šele 4. 3. 2015. Gre za listino, iz katere izhaja, katero cepivo je bilo uporabljeno. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem grafologom takoj po opravi prvega procesnega dejanja, ko je osebno vpogledal v spis. Zato tožnikov dokazni predlog ne more biti prepozen. Sodišče svojo sodbo opira na listino, ki je bila po svojem nastanku očitno spremenjena, hkrati pa je tožniku onemogočilo dokazovanje trditev, ki izhajajo iz prave vsebine listine (to je, katero cepivo je bilo dejansko uporabljeno pri cepljenju). Navedeno je pomembno zato, ker tožnik navodil za cepljenje s tem cepivom ni prejel. Če navodil ni prejel, tudi ne more biti to razlog za kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zavrnitve tožnikovega dokaznega predlog z izvedencem veterinarske stroke je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje njegovih trditev o prevelikih iglah, s katerimi so se cepili petelini in napačni fiksaciji petelinov ob cepljenju. V kolikor bi namreč izvedenec potrdil tožnikove navedbe, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče se do tožnikovih navedb, da je vzrok cepljenja na napačnem mestu bila nepravilna fiksacija, ki je zaradi uporabe prevelikih igel ob premiku petelina privedla do preboda prsne mišice, poškodovanje notranjih organov in posledično izkrvavitve, sploh ni opredelilo. S tem, ko se sodišče do pomembnih tožnikovih navedb ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik tistega dne cepil več tisoč živali, pri katerih ni prišlo do nobenih poškodb. To pomeni, da se je pri očitanih 66 petelinih nekaj moralo zgoditi. To pa je bil premik v trenutku pred vbodom, ki ga tožnik ves čas zatrjuje. Zaradi opisanih kršitev določb postopka je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ostalo je nerazčiščeno vprašanje ali so bili petelini cepljeni na napačnih delih zaradi tožnikove malomarnosti, kot je to trdila tožena stranka ali zaradi tega, ker so jih delavci A. nepravilno fiksirali, tako da je bilo petelinom omogočeno gibanje in so v trenutku pred vbodom zamahnili s perutmi, kar je povzročilo dvig telesa petelina in posledično vbod na nižje mesto, kot je bilo predpisano. Sodišče prve stopnje teh trditev tožnika ni niti raziskovalo niti obrazložilo, zakaj jim ne verjame. Zaradi premika telesa petelina vbod ni bil narejen pod istim kotom. Tako tudi napačen kot vboda ni posledica. Tožnik je jasno izpovedal, da je delavce A. opozarjal na napačno držanje, večkrat prekinil cepljenje in jim kazal, kako morajo držati peteline. Tožnik tako ob cepljenju ni ravnal malomarno, ampak je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Na to kaže tudi dejstvo, da je tega dne bilo cepljenih več tisoč petelinov, zaradi napačnih vbodov pa naj bi jih poginilo zgolj 66. Sodišče tudi ni raziskalo trditev tožnika, da so bile igle za starost piščancev 8 tednov in njihovo težo neprimerne, saj so bile prevelike. Sodišče je v tem delu nekritično sledilo izpovedi direktorice tožene stranke, ki je povsem zainteresirana za izid postopka, pri tem pa je nepopolno v obrazložitev povzelo izpoved priče B.B., ki je sicer povedal, da se s spornimi iglami cepi že 25 let, vendar pa je tudi povedal, da piščanci stari 9 do 10 tednov, to pa so večji in težji piščanci, kot so bili petelini, ki jih je cepil tožnik. Da se je nevarnosti preboda prsne mišice s tako velikim iglami zavedala tudi tožena stranka, izhaja tudi iz izpovedbe direktorice, ki je povedala, da mora biti cepljenje izvedeno pod ostrim kotom, da ne pride do poškodb. Takšno navodilo je bilo zaposlenim dano ravno zaradi preprečitve preboda prsne mišice in poškodbe organov. Tip in velikost igle, s katerimi se je kritičnega dne cepilo peteline pa je določila ravno tožena stranka in tožnik na izbiro igel ni imel nobenega vpliva. Glede na navedeno je jasno, da sta vzroka za pogin petelinov premik petelina v trenutku vboda zaradi nepravilne fiksacije in nato prebod prsne mišice in poškodbe notranjih organov ter posledično smrt zaradi prevelikih igel, ne pa tožnikovo cepljenje.

Pri odločanju o upravičenosti opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov tožnika o njegovih prezaposlenosti. Tožnik je jasno izpovedal in tudi dokazal, da je v času od 15. 3. do 18. 4. imel ogromno dela z urejanjem dokumentacije za deratizacijo na C.. Tožnik ob izdelavi dokumentacije za deratizacijo poleg rednega dela na terenu in matičnih farmah ni imel časa pripraviti vitamina D, o čemer je pravočasno obvestil direktorico tožene stranke. Sodišče je nekritično upoštevalo izjavo priče D.D., da je imel dovolj časa in da s tem ni dosti dela.

Sodišče prve stopnje je glede odločitve o stroških postopka spregledalo, da se je postopek vodil pretežno zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Sodišče tudi ni uporabilo svoje pravice iz prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec sam kriti svoje stroške z izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik je v tem sporu delno uspel. Pretežni del postopka se je vodil zaradi ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede denarnega zahtevka se postopek praktično ni vodil, saj je sodišče o tem zgolj zaslišalo priče ter prebralo dokazne listine. V času vložitve tožbe je Zakon o odvetniški tarifi, ki je predpisoval enotno nagrado za postopek za sestavo vlog in enotne nagrade za narok za udeležbo na vseh narokih ne glede na njihovo število. Zaradi tožnikovega denarnega zahtevka niso nastali nobeni dodatni stroški, ki ne bi nastali tudi v sporu o prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko je sodišče toženi stranki priznalo tudi vse priglašene stroške, ji je dejansko priznalo stroške za spor o prenehanju delovnega razmerja, kar pa je v izrecnem nasprotju z 41. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zavrnilo tudi vse priglašene stroške kilometrine. Tožnik ima pravico, da se izbire kateregakoli odvetnika in noben predpis ne določa, da se potni stroški ne priznajo, če si stranka v postopku izbere odvetnika iz drugega kraja. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II. in III. točko sodbe brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka ni nikoli odredila tožniku opravljanje nadurnega dela, niti ni bila narava njegovega dela takšna, da bi bilo nadurno delo potrebno. Tožniku je bilo na podlagi pogodbe o zaposlitvi naloženo zgolj delo v rednem delovnem času, ki ga je lahko v rednem delovnem času tudi brez težav opravil. Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da mu v zadnjih petih letih ni nihče odredil opravljanja nadurnega dela in da izrecne pisne ali ustne odredbe, da mora delati ni prejel. Iz navedenega jasno izhaja, da je tožnik v službi ostajal iz razlogov, ki niso bili povezani s potrebo po opravljanju dela. Povedal je tudi, da je vso svoje delo opravljal v dogovoru z direktorico, zato tudi ni vodil evidence delovnega časa. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da tožniku ni nikoli odredila nadurnega dela. V primeru, ko je bilo nadurno delo odrejeno, pa ga je tožena stranka tudi plačala. Izpovedala je tudi, da delavci tiste viške ur, ki jih opravijo koristijo ob drugih dnevih, ko dela ni toliko. Sodišče je tožniku priznalo plačilo 38 nadur v obdobju od 6. 8. 2009 do 6. 8. 2014, pri čemer je izhajalo iz evidence delovnega časa za to obdobje. Postavilo se je na stališče, da je tožnik dokazal, da je nadure opravil, tožena stranka pa ni dokazala, da bi jih plačala. Sodišče je prezrlo, da tožniku nadure niso bile odrejene, ne pisno, ne ustno. Tudi ni prišlo in tudi ni šlo za situacijo, ko bi tožniku redno nastajali viški ur. Sodišče ni ugotovilo, da bi bilo delo tožniku v kakršnikoli obliki izrecno odrejeno ali bi ga tožena stranka sicer izrecno odobrila, zaradi česar bi moralo sodišče zahtevek tožnika po izplačilu nadur v celoti zavrniti. 38 evidentiranih ur izven rednega delovnega časa v obdobju petih let, ob dejstvu, da je v letu več kot 2000 delovnih ur, torej več kot 10000 v petletnem obdobju, niti ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi kazala, da je bil pri toženi stranki neustrezno organiziran delovni proces ali da bi šlo za zavestno ignoriranje določb o pisni odreditvi nadur.

Sodišče je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka, saj je nepravilno ugotovilo uspeh v pravdi. Pri izračunu uspeha v pravdi je upoštevalo le prvotni tožbeni zahtevek, ne pa tudi spremembe tožbenega zahtevka. Glede na vrednost denarnega zahtevka v višini 25.785,20 EUR in prisojen znesek v višini 262,00 EUR je tožnik uspel le za 1,02 % svojega zahtevka. Zato bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno v odločitvi o stroških postopka.

K pritožbi tožnika:

7. Tožena stranka je tožniku dne 29. 4. 2014 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in v njem tožniku očitala, da kljub pravočasnemu prejemu planov vhlevitve puranov, ni pripravil vitamina D3, ki je potreben kot dodatek k prehrani pri vsakokratnem turnusu vzreje puranov. Tožnik je bil opozorjen, da je dolžan izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja in da mu bo v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

8. Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) podana dne 8. 7. 2014, ker je dne 17. 6. 2014 na delovnem mestu „veterinarska tehnična opravila“ zaradi nestrokovno opravljenega dela in hude malomarnosti pri opravljanju dela povzročil pogin 66 petelinov.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker kršitev (malomarno opravljanje dela in posledično pogin 66 petelinov) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Ugotovilo je tudi, da je bilo pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 29. 4. 2014, utemeljeno. Tožnik kljub pravočasno prejetem planu vhlevitve puranov, ni pripravil vitamina D3, ki je potreben kot dodatek k prehrani. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „veterinarska tehnična opravila“. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri svojem delu malomaren in je zaradi tega povzročil pogin 66 petelinov, kar predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Ugotovilo je, da ima pogin petelinov precejšnje materialne posledice, toženi stranki pa bi lahko nastala škoda na poslovnem ugledu. Sodišče prve stopnje je do take dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov ter je svojo dokazno oceno ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede ugovorov tožnika, da so bile prevelike igle, da so bile živali cepljene z nedovoljeno vakcino, da so bili petelini premajhni za cepljenje, da sodelavci niso pravilno fiksirali petelinov, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in ocene izvedenih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, pravilno zaključilo, da so neutemeljeni.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil predlagani dokaz z izvedencem veterinarske stroke pravočasen. Poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 3. 12. 2014, zato se zaradi spremenjenega senata 4. 3. 2014 ni ponovno opravil prvi narok za glavno obravnavo, ko je tožnik predlagal dokaz z izvedencem veterinarske stroke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlagani dokaz kot prepozen, tožnik pa ni zatrjeval, da dokaza ni mogel brez svoje krivde predlagati do prvega naroka.

12. Pritožba tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrnilo tudi predlog izvedbe dokaza z izvedencem grafologom. Tožnik se je z listino (B20) seznanil 22. 12. 2014, ko je vpogledal osebno v spis, zato je predlog za izvedbo dokaza, ki ga je predlagal na naroku 4. 3. 2015 sicer pravočasen, ni pa utemeljen. Vzrok za pogin živali ni bil v napačni vakcini, temveč kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje zaradi vbodnih ran in posledično izkrvavitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog, ne sicer iz razloga, da ni bil pravočasen, temveč zato, ker ni bil potreben.

13. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo opozorilo, ki ga je dne 29. 4. 2014 tožniku podala tožena stranka, utemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedi priče D.D., iz katere izhaja, da je okvirni plan za 3. 4. 2014 tožnik prejel že dva meseca pred tem, dne 3. 4. 2014 pa je prejel le še dodatni plan. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov tožnika, da je bil prezaposlen.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da dokazna ocena ni celovita in dovolj skrbna. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnika, ker so se njegove trditve izkazale za neverodostojne, temveč je sledilo izpovedi direktorice tožene stranke in in priče C.C.. Le ta je izpovedal, da so enake igle za cepljenje uporabljali že 25 let, do spornega dogodka pa z njimi ni bilo problemov. Tožnik tudi ni opozarjal direktorice in C.C., da so igle prevelike ter da ima težave z sodelavcema, ki sta fiksirala peteline. Sam tožnik pa je tudi priznal, da je večina živali poginila zaradi napačnega mesta vboda.

15. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnika opozorila v pisnem opozorilu, da mu bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi. Tožnik je kršitev delovnih obveznosti ponovil, zato od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo s takim delavcem nadaljeval delovno razmerje.

16. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka napačno odmerjeni. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ter plačilo nadur. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je tožnik upravičen tudi do priglašenih stroškov kilometrine. V primeru, ko si stranka izbere pooblaščenca iz drugega kraja, sodišče ne prizna potnih stroškov, saj ne gre za potrebne stroške.

17. Sodišče prve stopnje je v odločitvi o stroških postopka napačno upoštevalo, da v skladu z določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi napačno izhajalo iz predpostavke, da je del denarnega zahtevka ne le zahtevek za plačilo nadur, temveč tudi denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno sta tožnik in tožena stranka upravičena le do povračila stroškov glede plačila nadur glede na uspeh v pravdi. Tožniku tako pripada nagrada za postopek (tar. št. 3100) 206,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 190,80 EUR, pavšal (tar. št. 6002) 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 509,35 EUR. Ker je tožnik uspel 6,8 % je upravičen do povrnitve stroškov v višini 34,64 EUR.

18. Toženi stranki pripada nagrada za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 190,80 EUR (tar. št. 3102), pavšal v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV, skupaj 509,35 EUR. Glede na uspeh v pravdi (93,2 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov višini 474,71 EUR.

19. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 440,07 EUR.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižalo na znesek 440,07 EUR.

21. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke:

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik do prenehanja pogodbe o zaposlitvi opravil 38 ur nadurnega dela. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku nadure izplačala, zato je tožbenemu zahtevku za plačilo 38 ur nadurnega dela ugodilo.

23. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožniku nadurnega dela nikoli ni odredila. Za plačilo opravljenih nadur ni nujno potrebna pisna odreditev nadurnega dela. V skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. list RS, št. 40/2006 in naslednji) delodajalec vodi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa. Evidenca o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 19. člena ZEPDSV). Iz izpisa opravljenih ur (za obdobje od leta 2009 do 2014) izhaja, da je imel tožnik opravljenih 38 nadur, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku za plačilo teh nadur ugodilo.

24. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v sporu uspel 6,8 %, tožena stranka pa 93,20 %, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje na pravilen način ugotovilo uspeh strank v sporu. Kakor pa je razloženo v zvezi z pritožbo tožnika, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo vrednost spornega predmeta.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

26. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

27. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške glede na uspeh (36 %) v višini 134,69 EUR.