Jedro

V skladu z določbami predpisov, ki urejajo graditev objektov, bi moralo biti za predmetno proizvodno napravo izdano uporabno dovoljenje. Zato je to dovoljenje v postopku odločanja o upravičenosti do podpor pravno relevanten dokaz za ugotovitev začetka proizvodnje električne energije v proizvodni napravi in s tem dokaz, s katerim se dokazuje, da gre za novo ali pretežno novo proizvodno napravo, kar je izrecen pogoj za upravičenost do podpore, določen v tretji alinei tretjega odstavka 16. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javna agencija RS za energijo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za izdajo odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi Tisa I, II. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je o vlogi tožnice 8. 6. 2010 izdal odločbo, s katero je zavrnil izdajo odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi Tisa I, II, ki pa je bila v pritožbenem postopku z odločbo z dne 10. 9. 2010 odpravljena, zadeva pa vrnjena organu v ponovni postopek. Drugostopenjski organ je prvostopenjskemu organu naložil, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali je za predmetno proizvodno napravo potrebno uporabno dovoljenje, upoštevati vso priloženo dokumentacijo in na podlagi tega ugotoviti datum pričetka obratovanja proizvodne naprave. Prvostopenjski organ je ugotovitveni postopek zaradi določitve starosti proizvodne naprave dopolnil tako, da je dne 10. 11. 2010 opravil ogled proizvodne naprave, dne 15. 11. 2010 opravil ustno obravnavo ter še zaprosil Ministrstvo za okolje in prostor za pojasnilo glede potrebnosti izdaje gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja za proizvodne naprave tipa Tisa I, II. Zaradi odločitve o upravičenosti do podpore v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 16. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba) je prvostopenjski organ moral najprej ugotoviti, ali se je za proizvodno napravo - energetski objekt Tisa I, II izdalo uporabno dovoljenje. Po vpogledu v spis izdaje deklaracije za predmetno proizvodno napravo je ugotovil, da je tožnica predložila dve uporabni dovoljenji, in sicer uporabno dovoljenje za prvi del proizvodne naprave Tisa I, II z dne 11. 12. 1968 ter uporabno dovoljenje za drugi del proizvodne naprave Tisa I, II z dne 22. 1. 1991. Obe uporabni dovoljenji sta bili izdani za kotlovnico, drugo uporabno dovoljenje pa še za silos in dimnik. Organ je nato dne 5. 10. 2010 in ponovno 16. 11. 2010 zaprosil Ministrstvo za okolje in prostor za pojasnilo, ali je po zakonu o graditvi objektov, ki je veljal v času izdaje navedenih uporabnih dovoljenj, bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in posledično pred pričetkom obratovanja tudi uporabno dovoljenje za proizvodno napravo, ki je predvidena za proizvodnjo električne energije, pare in vroče vode (Tisa I, II). Iz odgovora Ministrstva za okolje in prostor, ki ga je prvostopenjski organ prejel 25. 11. 2010, izhaja, da je v skladu z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) in Zakonom o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, v nadaljevanju ZGO) za pričetek uporabe tovrstnega objekta potrebno uporabno dovoljenje. Izjema so le enostavni in nezahtevni objekti, kamor pa proizvodna naprava Tisa I, II glede na definicijo enostavnega in nezahtevnega objekta ne spada. Iz določb ZGO je prvostopenjski organ ugotovil, da je po zakonu, ki je veljal v času izdaje navedenih uporabnih dovoljenj, bilo potrebno pridobiti za proizvodne naprave tipa Tisa I, II uporabno dovoljenje, in da se ta zahteva ni nanašala zgolj na objekt, v katerem je proizvodna naprava nameščena. Obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja za tovrstne objekte pa izhaja tudi iz določb zdaj veljavnega ZGO-1 in podzakonskih aktov. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na definicijo pojma objekt, kot je ta opredeljen v prvem odstavku 2. člena ZGO-1, in Metodološka pojasnila in navodila za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov; po tej klasifikaciji se objekti delijo na stavbe in gradbeno inženirske objekte, med gradbeno inženirskimi objekti pa so pod številko 23020 navedeni energetski objekti s pripadajočo opremo in inštalacijami, kot so hidroelektrarne, termoelektrarne, toplarne itd.. Glede na to je proizvodna naprava Tisa I, II po zdaj veljavni zakonodaji prav tako energetski objekt, za izgradnjo oziroma rekonstrukcijo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Organ dalje navaja, da je tožnica na njegov poziv pojasnila, da sta bili predloženi uporabni dovoljenji izdani za uporabo preurejene kotlovnice z mazutno postajo na parceli št. 1449/1 k.o. B. in za uporabo kotlovnice na zemljišču parcelna št. 1449/1, 1449/2 in 1452, vse k.o. B. Navedla pa je še, da se v skladu z ZGO-1 uporabno dovoljenje za proizvodno napravo Tisa I, II ne izda; to namreč ni gradnja ali objekt. Uporabni dovoljenji pa se nanašata na objekt, v katerem je proizvodna naprava. Ob izdaji uporabnih dovoljenj proizvodne naprave, kot obstaja danes, še ni bilo. V nadaljnjem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal, na kaj se nanašata s strani tožnice predloženi uporabni dovoljenji iz let 1968 in 1991. Ugotovil je, da je bilo uporabno dovoljenje iz leta 1968 izdano za proizvodno napravo, ki so jo sestavljali kotel M. Streicher, turbina Kühnle, Kopp & Kausch (KKK) in generator Siemens. Za drugo uporabno dovoljenje z dne 22. 1. 1991 pa je tožnica navajala, da je bilo izdano za uporabo objekta – kotlovnice, zgrajene na parc. št. 1449/1, 1449/2, 1452, vse k.o. B. Glede na projekte za izdajo gradbenega dovoljenja pa naj bi v kotlovnico bila dovoljena namestitev kotla EMO OMNICAL in 1 MW turbine Dresser-Rand skupaj z generatorjem Leroy-Somer. Ne glede na to je po ugotovitvah organa kotlovnica s proizvodno napravo, na katero se nanaša uporabno dovoljenje iz leta 1968, delovala še do leta 2002, ko je bil opravljen priklop na kotel EMO OMNICAL. V oktobru 2003 pa sta bila na ta kotel priključena še turbina Dresser-Rand in generator Leroy-Somer. Vloga za izdajo uporabnega dovoljenja je bila v letu 2003 zavržena, z obrazložitvijo, da je uporabno dovoljenje bilo izdano že leta 1991. Prvostopenjski organ v nadaljevanju ugotavlja, da proizvodno napravo Tisa I, II danes sestavljajo sklopi: kotel EMO OMNICAL, turbina KKK z generatorjem Siemens ter turbina Dresser-Rand z generatorjem Leroy-Somer. Organ je ugotovil tudi starost sklopov proizvodne naprave, in sicer da je bil kotel EMO OMNICAL zgrajen leta 1988, turbina KKK leta 1969, turbina Dresser-Rand leta 1995, generator Leroy-Somer leta 1994, generator Siemens pred letom 1987. Glede na navedeno je bilo drugo uporabno dovoljenje iz leta 1991 izdano za kotel EMO OMNICAL, na katerega sta priključena turbina KKK in generator Siemens. To pomeni, da je bilo uporabno dovoljenje iz leta 1991 izdano za del naprave, ki obstaja danes. Turbina Dresser Rand in generator Leroy-Somer pa sta bila na to napravo priključena šele leta 2002 ter nista zajeta z uporabnim dovoljenjem iz leta 1991. Za priključitev teh dveh vitalnih sklopov pa bi po določbah ZGO in ZGO-1 moralo biti pridobljeno novo gradbeno in posledično uporabno dovoljenje, saj ne gre za investicijsko-vzdrževalna dela. Tožnica je v dopisu z dne 30. 11. 2010 vztrajala, da so bila navedena dela izvedena v okviru investicijsko-vzdrževalnih del, pri čemer so konstrukcija objekta, njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz ostali enaki, moč proizvodne naprave pa naj bi z dokončanjem investicijsko-vzdrževalnih del dosegla moč, ki je določena z uporabnim dovoljenjem. Po mnenju tožnice bi tako za določitev starosti proizvodne naprave moral šteti datum opravljanega priklopa na elektroenergetsko omrežje. Tem navedbam tožnice prvostopenjski organ ni sledil. Investicijsko-vzdrževalna dela v smislu ZGO-1 namreč pomenijo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave. S priključitvijo turbine Dresser-Rand in generatorja Leroy-Somer na kotel EMO OMNICAL pa se je nedvomno povečala zmogljivost energetskega objekta – proizvodne naprave. Navedeno je na ustni obravnavi potrdila tudi priča C.C., ki je povedal, da se je moč proizvodne naprave Tisa I, II povečala z namestitvijo navedenih turbine in generatorja za skoraj eno številko MW. Glede na to organ zaključuje, da investicije v proizvodno napravo Tisa I, II, ki jih je izvedla tožnica, predstavljajo takšno vrsto vlaganj, za katere je potrebno pridobiti gradbeno in posledično uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje je pogoj za začetek uporabe objekta in v konkretnem primeru tudi mejnik za določitev starosti proizvodne naprave. Organ dalje navaja, da je tožnico v postopku poučil, da lahko skladno s 17. členom Uredbe uveljavlja pravico do podpore tudi za naprave, starejše od 15 let, če izkaže obnovo oziroma rekonstrukcijo proizvodne naprave, vendar tožnica te pravice ni uveljavljala, na ustni obravnavi 15. 11. 2010 pa je izrecno tudi izjavila, da je ne želi uveljavljati.

Prvostopenjski organ je glede na predložene listinske dokaze starost proizvodne naprave Tisa I, II v skladu z 9. členom Uredbe določil glede na datum izdaje uporabnega dovoljenja. Glede na to, da sta bili za proizvodno napravo Tisa I, II izdani dve uporabni dovoljenji, od katerih izdaje je preteklo 18 oziroma 41 let, uporabno dovoljenje, ki bi izkazovalo obnovo oziroma rekonstrukcijo objekta pa ni bilo izdano, je organ zaključil, da tožnica za proizvodnjo električne energije v proizvodni napravi Tisa I, II ni upravičena do podpore.

Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 14. 10. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, vendar se delno ne strinja z razlogi za odločitev. Prvostopenjski organ namreč ob ugotovitvi, da je za dela, ki jih je na proizvodni napravi izvedla tožnica, potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in posledično uporabno dovoljenje, ki pa nista bila pridobljena, ne bi mogel starosti naprave določiti na podlagi uporabnih dovoljenj, ki jih je v postopku predložila tožnica, saj se le-ta ne nanašajo na napravo, ki je obstajala v času njegovega odločanja. Vendar če proizvodna naprava ni zgrajena v skladu z gradbeno zakonodajo, ji podpora po Uredbi ne more biti dodeljena, ne glede na to, da tak pogoj v Uredbi ni izrecno določen. Glede na to je po presoji drugostopenjskega organa odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica ni upravičena do prejemanja podpore za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi Tisa I, II, pravilna.

Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Meni, da bi prvostopenjski organ moral odločiti, da je upravičena do podpore električni energiji, in sicer za čas, ki pomeni razliko med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave (prvi odstavek 9. člena Uredbe).

Tožnica uvodno navaja, da je nepravilen že pravni pouk v odločbi drugostopenjskega organa, saj iz njega izhaja, da je upravni spor dovoljen zoper drugostopenjsko odločbo, ne pa, pravilno, zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnica dalje navaja, da iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je ta organ svojo odločitev med drugim oprl tudi na pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor glede vprašanja, ali je za proizvodno napravo tipa Tisa I, II potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje. Opozarja, da ji prvostopenjski organ tega mnenja nikoli ni dal na vpogled ali je o tem obvestil, da bi se imela tožnica možnost do tam zapisanih ugotovitev izjaviti. S tem ko je na domnevni podlagi tretjega odstavka 33. člena ZUP organ očitno zaprosil za pojasnilo glede potrebnosti izdaje gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja (in torej za pojasnilo glede določenega pravnega vprašanja) in s tem ko je na tako pridobljeno pojasnilo oprl svojo odločbo, ne da bi pri tem vlagatelju dal takšno pojasnilo, mnenje oziroma tolmačenje predpisov na vpogled in mu omogočil da se o njem izjavi, je kršil pravila upravnega postopka.

Tožnica dalje navaja, da je prvostopenjski organ zaključek o tem, da tožnica ni upravičena do podpore, sprejel na podlagi ugotovitve, da sta bili za proizvodno napravo Tisa I, II uporabni dovoljenji izdani pred 41 oziroma 18 leti, in da je torej navedena proizvodna naprava starejša od 15 let. S tem naj bi ne bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 9. člena Uredbe, v skladu s katerim mora biti proizvodna naprava nujno nova ali pretežno nova. V smislu določb Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava, ki je začela redno proizvajati električno energijo po 12. 7. 2008, medtem ko je pretežno nova proizvodna naprava tista, pri kateri od začetka redne proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 15 let. Po mnenju tožnice je tako izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju in je kot take ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka. V drugostopenjski odločbi so bile določene kršitve sanirane, saj je drugostopenjski organ pritrdil tožnici, da določitev starosti proizvodne naprave na podlagi uporabnih dovoljenj ni pravilna. Zaključek prvostopenjskega organa je v neposrednem nasprotju z ostalimi njegovimi razlogi, saj v obrazložitvi odločbe sam ugotavlja, da se uporabni dovoljenji iz let 1968 in 1991 ne nanašata na proizvodno napravo Tisa I, II. Ker pa se uporabni dovoljenji iz let 1968 in 1991 ne nanašata na proizvodno napravo Tisa I, II, posledično datumov izdaje uporabnih dovoljenj ni mogoče uporabiti za določitev starosti navedene proizvodne naprave. S tem ko je prvostopenjski organ tako ravnal, pa je zmotno ugotovil dejansko stanje, nepravilno uporabil materialni zakon in bistveno kršil pravila postopka.

Tožnica dalje navaja, da je glede na to, da je Upravna enota Kamnik v letu 2003 zavrgla vlogo njenega pravnega prednika za izdajo uporabnega dovoljenja, mogoč zgolj zaključek, da se za proizvodno napravo Tisa I, II uporabno dovoljenje ne izda. Glede na to, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku prišel tudi do zaključka, da proizvodna naprava Tisa I, II ni redno proizvajala električne energije pred 9. 10. 2002 oziroma 20. 10. 2003, ko so bili posamezni sklopi proizvodne naprave povezani v celoto, tako da je bila ta sposobna proizvajati električno energijo, je mogoč zgolj zaključek, da gre za pretežno novo proizvodno napravo. Ob ugotovitvi, da uporabno dovoljenje za proizvodno napravo Tisa I, II zaradi zavrženja vloge ni bilo izdano, bi moral prvostopenjski organ v skladu z določbo tretjega odstavka 9. člena Uredbe za določitev starosti proizvodne naprave upoštevati datum njenega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Na podlagi tega pa bi moral prvostopenjski organ zaključiti, da je proizvodna naprava Tisa I, II kot pretežno nova proizvodna naprava upravičena do podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije.

Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe sam prišel do zaključka, da za proizvodno napravo Tisa I, II ni bilo izdano uporabno dovoljenje. Pri ugotavljanju izpolnjevanja potrebnih pogojev za določitev starosti proizvodne naprave pa je očitno prezrl lastne ugotovitve, in sicer da je tožnica zamenjala turbino in generator ter opravila druga dela, ki so po ugotovitvah prvostopenjskega organa takšne investicije in vlaganja, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in posledično tudi uporabno dovoljenje. Prvostopenjski organ bi tako moral napraviti zaključek, da se je z zamenjavo vseh bistvenih elementov proizvodne naprave le-ta v lastnostih in parametrih obratovanja glede na ugotovljeno napravo iz leta 1987 tako spremenila, da ne gre za isto proizvodno napravo, saj so uporabljeni drugi konstrukcijski elementi naprave in objekta. Pravnemu naziranju tožnice je v tem delu sledil tudi drugostopenjski organ, ki navaja v svoji odločbi, da so bile na predmetni proizvodni napravi izvedene predelave, ki so bistveno spremenile lastnosti naprave. Izpodbijana odločba je tako sama s seboj v nasprotju, s tem ko na eni strani ugotavlja, da investicije v proizvodno napravo predstavljajo takšno vrsto vlaganj, za katero je potrebno pridobiti gradbeno in posledično uporabno dovoljenje, na drugi strani pa zaključuje, da iz razloga, ker tožnica takšnega uporabnega dovoljenja ni predložila, da se za določitev starosti proizvodne naprave vzameta uporabni dovoljenji iz let 1968 in 1991, ki sta bili izdani za drugi proizvodni napravi.

V zvezi z zaključkom prvostopenjskega organa, da je za namestitev proizvodne naprave Tisa I, II potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, pa tožnica opozarja na nepravilno uporabo materialnega zakona. Pri tem se sklicuje na določbo ZGO-1, s katero je opredeljeno uporabno dovoljenje ter navaja, da ta zakon za proizvodno napravo, kot jo opredeljuje Uredba in ustreza opisu proizvodne naprave Tisa I, II, ne zahteva izdaje uporabnega dovoljenja. Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije ter Metodološka pojasnila in navodila za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov pa ne urejata postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak obdelovanje podatkov o gradnjah, kar ne more biti podlaga za presojo o tem, ali se za proizvodno napravo izda uporabno dovoljenje. Tožnica dalje ugovarja, da prvostopenjski organ ni upošteval Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki v 22. členu definira dela, za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje in izrecno kot tako določa namestitev turbo agregata. Uredba je tako jasna, da za namestitev same proizvodne naprave (turbina + generator) ni potrebno gradbeno ali uporabno dovoljenje. Iz tega razloga je bila tudi zavržena vloga D. d.o.o. za pridobitev uporabnega dovoljenja. Prvostopenjski organ bi tako moral upoštevati, da za samo namestitev proizvodne naprave Tisa I, II (in ne za objekt kot tak) po trenutno veljavni zakonodaji ni mogoče pridobiti gradbenega ali uporabnega dovoljenja; očitno je, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialni predpis. Tožnica dalje navaja, da prvostopenjski organ v svoji odločbi enači proizvodno napravo z energetskim objektom, kar je napačno. Proizvodna naprava je skladno z 2. členom Uredbe „sklop opreme in napeljav, ki pretvarja druge vrste energije v električno energijo in lahko samostojno obratuje“. Uredba ne določa, da so do podpore upravičene proizvodne naprave – energetski objekti, mlajši od 15 let. Določa, da so do podpore upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe. Prvostopenjski organ je tudi napačno ugotavljal leto izdelave posameznih komponent proizvodne naprave, namesto da bi ugotovil starost celotne proizvodne naprave, to je celotnega sklopa opreme in napeljav, ki proizvaja električno energijo. Tudi določba Uredbe se nanaša na ugotavljanje starosti proizvodne naprave in ne njenih posameznih delov. To pomeni, da dejanske starosti proizvodne naprave Tisa I, II ni mogoče določiti pred dnem, ko so bili sklopi povezani v celoto, ki ustreza definiciji proizvodne naprave, in sposobni proizvajati električno energijo. Pred tem dnem ni mogoče govoriti o rednem obratovanju naprave, domneve o začetku pa na podlagi uporabnega dovoljenja ni mogoče določiti, saj le-to ni bilo izdano. V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da se je s priključitvijo turbine Dresser-Rand in generatorja Leroy - Somer na kotel EMO OMNICAL nedvomno povečala zmogljivost energetskega objekta - proizvodne naprave, pa je potrebno navesti, da je tak zaključek zmoten in neobrazložen. Prvostopenjski organ ne navaja, katera zmogljivost naj bi se povečala in za koliko, ampak se sklicuje na pričanje C.C., ki tovrstnega strokovnega znanja nima, in ne izvedenca. Tožnica zatrjuje, da je namreč toplotna moč ostala enaka, to je 9,3 MW, električna moč 1 MW, kar je celo manj, kot je bilo predvideno v uporabnem dovoljenju za kotlovnico iz leta 1991. Ugotovljeno dejansko stanje je tako tudi v tem delu napačno. Glede na vse navedeno bi prvostopenjski organ moral priti do zaključka, da je proizvodna naprava Tisa I, II pretežno nova naprava in da je ta pogoj iz 9. člena Uredbe izpolnjen.

Prav tako je izpolnjen drugi pogoj iz 9. člena Uredbe, in sicer da ima proizvodna naprava veljavno deklaracijo, izdano 5. 3. 2010, ki je tudi pravnomočna. Drugače kot prvostopenjski organ je drugostopenjski organ svojo odločitev, da tožnik ni upravičen do podpore električni energiji, utemeljil z argumentom, da naj proizvodna naprava ne bi bila zgrajena v skladu z gradbeno zakonodajo. Pri tem je bilo po mnenju tožnice napačno uporabljeno materialno pravo, hkrati pa je bila kršena pravica tožnice do izjave v postopku. Proizvodna naprava Tisa I, II ima namreč veljavno deklaracijo na podlagi pravnomočne odločbe o deklaraciji. V skladu z Uredbo o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdilu o izvoru električne energije (v nadaljevanju Uredba o izdaji deklaracij) pa je deklaracija za proizvodno napravo odločba, s katero se potrjuje, da proizvodna naprava izpolnjuje pogoje, predpisane za proizvodnjo z visokim izkoristkom ali proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Vprašanje, ali proizvodna naprava izpolnjuje ustrezne pogoje ali ne, je predmet ugotavljanja v postopku izdaje deklaracije. S tem ko je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da proizvodna naprava Tisa I, II izpolnjuje vse predpisane pogoje, upravni organ po prepričanju tožnice v postopku odločanja o podpori ni imel ustrezne podlage za ugotavljanje neskladnosti z gradbeno zakonodajo, s čimer so bila kršena tudi pravila postopka.

Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Prilaga dopis, v katerem se prvostopenjski organ opredeljuje do tožbenih navedb. Ta vse tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, med drugim pa še navaja, da je bil po uradni dolžnosti začet postopek razglasitve za nično deklaracije za proizvodno napravo Tisa I, II na podlagi prvega odstavka 279. člena ZUP; s tem ko sta bili predloženi uporabni dovoljenji, ki se ne nanašata na proizvodno napravo Tisa I, II, to pomeni, da so bili v postopku izdaje deklaracije za navedeno proizvodno napravo predloženi neresnični podatki.

V naknadni vlogi tožnica vztraja pri podanih navedbah ter še dodaja, da tudi iz pravnega mnenja, ki ga je tožnica pridobila pri Inštitutu za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, izhaja, da za presojo legalnosti objektov v postopku odločanja o podpori ni pravne podlage. Sklicuje se tudi na sodno prakso, sodbe I Up 290/2006, I Up 573/2003. Glede na določila Uredbe je v postopku odločanja o podpori električni energiji vprašanje, ali je uporabno dovoljenje napravi izdano, relevantno le, kadar gre za napravo, ki potrebuje uporabno dovoljenje in ni obratovala že pred izdajo uporabnega dovoljenja.

Toženka v naknadni vlogi prereka navedbe tožnice v pripravljalni vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku, je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za izdajo odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi Tisa I, II. V skladu z 9. členom Uredbe je starost proizvodne naprave Tisa I, II določil na podlagi predloženih uporabnih dovoljenj, izdanih za navedeno proizvodno napravo. Ker je ugotovil, da je od izdaje uporabnih dovoljenj za proizvodno napravo Tisa I, II preteklo 18 in 41 let, ni pa bilo izdano uporabno dovoljenje, ki bi izkazovalo obnovo oziroma rekonstrukcijo objekta, je zaključil, da tožnica ni upravičena do podpore. Drugostopenjski organ, ki se je z odločitvijo prvostopenjskega organa strinjal, je kot pravilen razlog za zavrnitev tožničine vloge navedel, da proizvodna naprava ni zgrajena v skladu z gradbeno zakonodajo.

Upravičenost do podpor je urejena v 9. členu Uredbe. Po določbi prvega odstavka tega člena so do pridobitve podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena te uredbe. V 2. členu Uredbe je nova proizvodna naprava opredeljena kot proizvodna naprava, ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto; kot pretežno nova proizvodna naprava pa je opredeljena proizvodna naprava, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 15 let. Po določbah drugega odstavka 9. člena Uredbe se za določitev starosti proizvodne naprave kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave, če pa gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, potem datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Za proizvodne naprave, ki so obratovale že pred izdajo uporabnega dovoljenja, in za proizvodne naprave, za katere se ne izda uporabnega dovoljenja, pa so obratovale še preden so bile priključene na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, pa določi datum začetka proizvodnje za ugotovitev starosti proizvodne naprave Agencija za energijo (prvostopenjski organ).

Sodišče se s prvostopenjskim organom strinja, da Tisa I, II šteje med proizvodne naprave, za katere se uporabno dovoljenje izda. To izhaja iz določb ZGO-1, da je objekt po tem zakonu (poleg s tlemi povezane stavbe tudi) gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi instalacijami in tehnološkimi napravami (1. točka prvega odstavka 2. člena), da se gradnja novega objekta ali rekonstrukcija objekta lahko prične na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma na lastno odgovornost po dokončnosti gradbenega dovoljenja (3. člen), da se gradnja (le) enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja (3.a člen), da je pogoj za začetek uporabe objekta, ki je bil zgrajen ali rekonstruiran na podlagi gradbenega dovoljenja, uporabno dovoljenje, ter da uporabno dovoljenje ni potrebno (le) za začetek uporabe nezahtevnega in enostavnega objekta (5. člen). Da bi pri proizvodni napravi Tisa I, II šlo za nezahteven ali enostaven objekt, in da bi iz tega razloga šlo za objekt, za katerega se gradbeno dovoljenje ne izda, tožnica niti ne trdi; sodišče pa se s prvostopenjskim organom tudi strinja, da navedena proizvodna naprava že glede na definiciji enostavnega in nezahtevnega objekta v ZGO-1 (1.9., 1.10. 2. člena) za taka objekta ne more šteti, in prav tako ne glede na vrsto objektov, ki so kot nezahtevni in enostavni navedeni v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba o vrstah objektov). Glede na to, da po povedanem ZGO-1 kot pogoj za začetek uporabe objekta predpisuje uporabno dovoljenje, razen če gre za nezahtevne in enostavne objekte (5. člen), da se po tem zakonu kot objekt šteje tudi gradbeni inženirski objekt (ki poleg gradbenega dela vsebuje tudi tehnološko napravo) ter da med gradbene inženirske objekte štejejo tudi elektrarne in drugi energetski objekti (npr. Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektov državnega pomena – Priloga 1: Klasifikacijske ravni objektov, Uradni list RS, št. 109/2011 – enako pred tem veljavna uredba), elektrarna pa proizvodna naprava Tisa I, II tudi je (in izhaja tako tudi iz odločbe z dne 15. 2. 2010, s katero je bilo za to proizvodno napravo izdana deklaracija, da je to elektrarna na biomaso), tožnica brez podlage zatrjuje, da za proizvodno napravo, kot jo opredeljuje Uredba, in ki ustreza opisu proizvodne naprave Tisa I, II, ZGO-1 ne predpisuje izdaje uporabnega dovoljenja. Kolikor pa je navedeni ugovor podan tudi v smeri, da naj bi proizvodna naprava Tisa I, II ne štela med zahtevne objekte, torej med take, za katere je po ZGO-1 pogoj za začetek njihove uporabe uporabno dovoljenje, je ugovor pavšalen, saj ne navaja relevantnih konkretnih dejstev in okoliščin, glede na katere naj bi navedena proizvodna naprava med take objekte ne štela oziroma relevantnih konkretnih dejstev in okoliščin, glede na katere naj bi štela za nezahteven ali enostaven objekt. Poleg tega pa tudi iz Uredbe o izdaji deklaracij, Priloge I izhaja, da se za izdajo deklaracije za proizvodno napravo za proizvodnjo električne energije zahteva predložitev uporabnega dovoljenja. Izjema so mikro in male proizvodne naprave iz 5. člena te uredbe (zaradi njihove manjše nazivne električne moči), vendar proizvodna naprava Tisa I, II, kot izhaja iz odločbe z dne 15. 2. 2010 (s katero je bila za to proizvodno napravo izdana deklaracija), med take ne šteje, pač pa med proizvodne naprave 3. velikostnega razreda, tj. nazivne moči 1 MW in več (kot izhaja iz odločbe z dne 15. 2. 2010, gre za elektrarno nazivne neto električne moči 1,742 MW). Tudi navedeno tako utemeljuje presojo, da tožnica brez podlage zatrjuje, da se za proizvodno napravo, kot jo opredeljuje Uredba, in ki ustreza opisu proizvodne naprave Tisa I, II, ne izdaja uporabnega dovoljenja.

Pri tem sodišče tudi ne more slediti kot utemeljeni navedbi tožnice, da je organ kršil pravila postopka, s tem ko je pri Ministrstvu za okolje in prostor opravil poizvedbe o tem, ali je za predmetno proizvodno napravo potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, ter nanje oprl odločitev, njej pa pred tem ni dal možnosti, da se o pojasnilu oziroma mnenju ministrstva izjavi. Iz dopisa ministrstva z dne 19. 11. 2010, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da je to v odgovoru navedlo zakonske določbe, po katerih je pogoj za pričetek uporabe objekta uporabno dovoljenje, in izjeme, ki pri tem veljajo za nezahtevne in enostavne objekte, ter predpise, v katerih so taki objekti urejeni. Ministrstvo se pri tem ni opredeljevalo do vprašanja, ali je za proizvodne naprave tipa Tisa I, II potrebno pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje. Glede na to prvostopenjski organ, ki v izpodbijani odločbi sicer omenja, da je poizvedbe opravil, oceno o potrebnosti pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo Tisa I, II pa je nato napravil sam, in sicer na podlagi določb predpisov, ki urejajo graditev objektov, in ki jih omenja odgovor ministrstva, ter drugih predpisov in podlag, ni kršil pravice tožnice do izjave. Pravilnost ocene prvostopenjskega organa o tem, da se uporabno dovoljenje za proizvodno napravo (tipa) Tisa I, II izda, pa je sodišče preizkusilo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Tudi navedbe, ki jih tožnica podaja v smeri, da za namestitev same proizvodne naprave ni potrebno gradbeno in uporabno dovoljenje, ter se pri tem sklicuje na določbe 22. člena Uredbe o vrstah objektov, ki namestitev agregata za proizvodnjo električne energije šteje med investicijska vzdrževalna dela (taka dela pa se po prvem odstavku 6. člena ZGO-1 lahko začnejo brez gradbenega dovoljenja), in na okoliščino zavrženja vloge D. d.o.o. za pridobitev uporabnega dovoljenja, so po presoji sodišča neutemeljene. Iz sklepa z dne 20. 10. 2003, s katerim je bila zavržena vloga družbe D. d.o.o. za izdajo uporabnega dovoljenja za dokončana investicijsko vzdrževalna dela v energetskem objektu na parc. št. 1452/11 k.o. B., zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 11. 9. 1987, izhaja, da je za objekt (kotlovnico, silos, dimnik), zgrajen na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja, že bilo izdano uporabno dovoljenje l. 1991, zato o isti stvari ni mogoče ponovno odločati; če pa se je z investicijsko vzdrževalnimi deli posegalo v konstrukcijo objekta in se je spreminjala njegova zmogljivost, velikost, namembnost ali zunanji videz, si mora investitor za opravljena dela pridobiti ustrezna upravna dovoljenja v skladu z ZGO-1. Kar pomeni, da ni mogoče kot utemeljenih sprejeti navedb tožnice, da naj uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano, ker glede na opravljena dela ni bilo potrebno, saj stvar odločanja to ni bilo. Ker je elektrarna kot gradbeni inženirski objekt celota gradbenega dela in vgrajenih tehnoloških naprav ter instalacij, tožnica ne more z uspehom zatrjevati, da je tehnološki del te nastal na podlagi investicijskih vzdrževalnih del in da se uporabno dovoljenje za obratovanje zato ne izda. Že glede na njene navedbe v postopku o predloženih uporabnih dovoljenjih, da se leta 1968 izdano nanaša na kotlovnico z mazutno postajo na parc. 1449/1 k.o. B., leta 1991 izdano pa na kotlovnico na parc. 1449/1, 1449/2 in 1452, vse k.o. B., in da je naprava Tisa I (starejši sklop naprave) pričela s proizvodnjo električne energije v letu 2002, naprava Tisa II (mlajši sklop naprave) pa v letu 2003 (pred tem pa naprava Tisa I, ki je bila sicer sestavljena že l. 1970, električne energije sploh ni proizvajala, medtem ko je bila naprava Tisa II kupljena s strani D. šele leta 2003) – pri čemer tudi v tožbi izrecno navaja, da je bila proizvodna naprava Tisa I, II sposobna proizvajati električno energijo šele od leta 2003 – je očitno, da po letu 1991, ko je bilo izdano zadnje uporabno dovoljenje (s tem pa se po ugotovitvah tehničnega pregleda, da so dela izvedena v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter tehnično dokumentacijo, dovoli uporabo objekta), ki pa se še to nesporno - tudi po njenih navedbah - ni nanašalo na to proizvodno napravo, saj je tedaj take ni bilo, niso bila opravljena zgolj popravila, dela in izboljšave v smislu 2. člena točke 10.2. ZGO-1 oziroma 22. člena Uredbe o vrstah objektov (po navedenih določbah so investicijska vzdrževalna dela (le) tista dela na objektu ali za potrebe objekta, ki vključujejo izvedbo popravil, gradbenih, instalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, in s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza). Sicer pa je tako ocenil tudi prvostopenjski organ po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku in se pri tem oprl na navedbe tožnice, listinsko dokumentacijo in izpovedbe prič, in z njegovo oceno, ki je logična in prepričljiva, se sodišče strinja, in tudi ne sprejema kot utemeljene navedbe tožnice, da bi priča C.C. (ki jo je tožnica sama predlagala za zaslišanje o obratovanju proizvodne naprave Tisa I, II ali njenih posameznih sklopov) ne mogel verodostojno izpovedati o povečanju električne moči proizvodne naprave po priključitvi še druge turbine Dresser-Rand in pripadajočega generatorja Leroy-Somer v letu 2003, ker ni izvedenec, saj tudi iz listin izhaja, da je bil s tem lahko seznanjen, kajti na mnogih listinah se navaja kot zastopnik D. d.o.o. kot prejšnjega upravljalca proizvodne naprave Tisa, npr. tudi na zapisniku o primopredaji po montaži in izvedenem poskusnem obratovanju turbine Dresser-Rand in pripadajočega generatorja Leroy-Somer. Po navedenem tako po presoji sodišča tožnica nepridobitve uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo Tisa I, II tudi ne more opirati na zatrjevanje, da je bilo to nepotrebno, ker je šlo le za investicijsko vzdrževalna dela.

Če pa je uporabno dovoljenje za proizvodno napravo moralo biti izdano, potem je to dovoljenje v postopku odločanja o upravičenosti do podpor pravno relevanten dokaz za ugotovitev začetka proizvodnje električne energije v proizvodni napravi (drugi odstavek 9. člena Uredbe) in s tem dokaz, s katerim se dokazuje, da gre za novo ali pretežno novo proizvodno napravo, kar je izrecen pogoj za upravičenost do podpore, določen v tretji alinei tretjega odstavka 16. člena Uredbe. Po citirani zakonski določbi je namreč vlagatelj upravičen do podpore, če je iz vloge razvidno, da gre za novo ali pretežno novo proizvodno napravo. Ker uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo Tisa I, II tožnica ni predložila, izpolnjevanja navedenega pogoja - da gre za novo ali pretežno novo proizvodno napravo - iz tretje alinee tretjega odstavka 16. člena Uredbe ni izkazala. Zato tudi po presoji sodišča ni upravičena do podpore. Glede na to je sodišče odločitvi prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pritrdilo, čeprav se ne strinja z dejanskim razlogom, ki ga je za zavrnilno odločbo navedel prvostopenjski organ (tako pa sodišče lahko odloči na podlagi tretje alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Tudi po presoji sodišča ima namreč tožnica prav, da organ odločitve ne bi mogel opirati na podatek o času izdaje predloženih uporabnih dovoljenj, po tem ko je poprej ugotovil, in je tako navajala tudi sama tožnica, da se predloženi uporabni dovoljenji ne nanašata na proizvodno napravo Tisa I, II.

Tožnica tudi zmotno meni, da bi moral organ ob ugotovitvi, da uporabno dovoljenje za proizvodno napravo Tisa I, II ni bilo izdano, starost tej določiti, kot je določeno v drugem odstavku 9. člena Uredbe, torej kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteti datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje. Taka rešitev je namreč v določbi drugega odstavka 9. člena Uredbe predvidena le za primer, da gre za proizvodno napravo, za katero se po relevantnih predpisih ne izda uporabno dovoljenje, ne pa tudi za primer, ko uporabno dovoljenje, čeprav je predpisano, ni bilo pridobljeno. Tožnica pa se prav tako brez podlage sklicuje na okoliščino, ki izhaja iz izpodbijane določbe, da je namreč proizvodna naprava Tisa I, II s proizvodnjo električne energije pričela v letih 2002 oziroma 2003, in ob tem zatrjuje, da gre za novo oziroma pretežno novo proizvodno napravo v smislu določb 2. člena Uredbe. Kot je sodišče že navedlo, se namreč po določbi drugega odstavka 9. člena Uredbe za določitev starosti proizvodne naprave kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje proizvodne naprave; zato bi tožnica le s predložitvijo uporabnega dovoljenja za navedeno proizvodno napravo lahko dokazala, da gre za novo ali pretežno novo stvar.

Tožnica pa tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na okoliščino, da ji je bila za proizvodno napravo Tisa I, II izdana deklaracija (ter je odločba z dne 15. 2. 2010 o tem postala pravnomočna), s čemer naj bi bilo potrjeno, da proizvodna naprava izpolnjuje predpisane pogoje, ter zatrjevanjem, da glede na to drugostopenjski organ ni imel podlage, da v postopku odločanja o podpori ugotavlja, ali je bila proizvodna naprava zgrajena v skladu z gradbeno zakonodajo oziroma da je s tem, ko je svojo odločitev oprl na ugotovitev o neskladnosti gradnje z gradbeno zakonodajo, kršil materialni zakon, in tudi pravila postopka, ker ni imela možnosti izjave. Tožnica namreč v tem upravnem sporu izpodbija (dokončno) prvostopenjsko odločbo kot odločbo, s katero je bilo odločeno o njeni pravici in s katero se posega v njen pravni položaj (v skladu z 2. členom ZUS-1), in le o zakonitosti te ter o posegih s to odločbo v pravice tožnice (lahko) odloča sodišče v tem upravnem sporu. Glede na to tožnica ne more z uspehom uveljavljati, da ji je bilo v njene pravice poseženo z drugostopenjsko odločbo, s katero je bila njena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena (pa tudi če je drugostopenjski organ prvostopenjski odločbi pritrdil ob nepravilnih razlogih). Nepravilen pravni pouk v drugostopenjski odločbi pa tudi ni razlog za ugoditev tožbi. Zakon namreč stranko, ki prejme odločbo z nepravilnim pravnim poukom, varuje z določbo, da se lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, pri čemer za primer, da se stranka ravna po nepravilnem pravnem pouku, določa, da to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP). Ker se je tožnica ravnala po veljavnih predpisih, ni utrpela nobenih škodljivih posledic nepravilnega pouka in tako v ničemer tudi ni bilo poseženo v njene pravice.

Ker je sodišče spoznalo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v tej odločbi, pravilne razloge pa je v tej sodbi tudi navedlo, je tožbo na podlagi tretje alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.