Jedro

Ker ni sporno, da je nepremičnino, kamor se dobavlja elektrika (ki je odjemno mesto), podedovala Š. M., je dejstvo, da je kot prijavitelj odjemnega mesta in s tem plačnik električne energije pri toženki še vedno naveden l. 2010 pok. F. M., za plačilo elektrike, dobavljene l. 2018, nepomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.234,08 EUR z obrestmi, kar predstavlja neplačano elektriko iz l. 2018 za odjemno mesto, ki ga je l. 1995 prijavil sedaj že pokojni F. M. Presodilo je, da ne gre za dolg slednjega, pač pa za dolg njegove dedinje Š. M., ki pa je tudi že pokojna, a toženke niso njene dedinje.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, zatrjuje kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev. Sklicuje se na določbo 142. čl. Zakona o dedovanju, ki določa odgovornost dedičev (ZD) za dolgove zapustnika, in na 125. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike. Sodišču očita, da je napačno presodilo, da gre za odgovornost za dolgove, saj gre po njenem le za vstop v pravni položaj. Meni, da ni relevantno, kdo je podedoval nepremičnino, za katero je bila dobavljena neplačana elektrika, saj ne gre za stvarnopravno razmerje, pač pa so toženke po 132. čl. ZD le vstopile v pravni položaj zapustnika F. M.. Sklicuje se na sklep VSL I Cp 435/2009. Delitev premoženja med dediči po mnenju pritožnice ne vpliva na dejstvo, da so vsi dediči s trenutkom smrti postali njeni pogodbeni partnerji.

3. Toženke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo. (Ker gre za spor majhne vrednosti, se sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).)

6. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je F. M. umrl že l. 2010, sporni računi pa se nanašajo na elektriko, dobavljeno l. 2018, pravilno zaključilo, da ne gre za dolg tega zapustnika (prijavitelja odjemnega mesta), za katerega bi odgovarjali njegovi dediči, med katerimi so bile tudi toženke. Glede na ugotovitev, da je nepremičnino, ki je odjemno mesto, podedovala Š. M., ki je umrla v l. 2018, je pravilna ocena, da je šlo za njen dolg oz. dolg njenih dedičev, med katerimi pa toženk nesporno ni. Pritožnica ima sicer prav, da gre pri dobavi električne energije za obligacijsko razmerje, vendar je vezano na odjemno mesto. Drži, da v trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. čl. ZD), in drži, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike (2. odst. 125. čl. OZ), vendar se dedovanje nato dokončno uredi s sklepom o dedovanju. Ker ni sporno, da je nepremičnino, kamor se dobavlja elektrika (ki je odjemno mesto), podedovala Š. M., je dejstvo, da je kot prijavitelj odjemnega mesta in s tem plačnik električne energije pri toženki še vedno naveden l. 2010 pok. F. M., za plačilo elektrike, dobavljene l. 2018, nepomembno. Zato to tudi ne more pomeniti, da so v pogodbenem razmerju s toženko še vedno vsi dediči F. M., čeprav je bilo dedovanje po njem že zaključeno.

7. Tudi zadeva VSL I Cp 435/2009, na katero se pritožnica sklicuje, ne daje opore drugačni odločitvi. Šlo je za zemljiškoknjižno zadevo, katere bistvo je bilo procesno vprašanje položaja udeležbe dedičev med postopkom umrlega predlagatelja, kjer je sodišče položaj udeleženca priznalo tudi njegovim dedičem.

8. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).