Jedro

V času izdaje sklepa, s katerim je bilo tožniku naloženo, naj založi znesek za kritje stroškov izvršbe, tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, torej je obstajala pravna podlaga za izdajo navedenega sklepa. Kolikor pa je kasneje izpolnil naloženo obveznost, pa bo to vplivalo na končno odmero višine stroškov, potrebnih za prisilno izvršitev ukrepa po drugi osebi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je inšpektor za okolje tožniku naložil, da mora v roku 15 dni založiti znesek 52.023,30 EUR za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe točke 1.1 izreka inšpekcijske odločbe št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožniku z navedeno inšpekcijsko odločbo med drugim naloženo, da mora izrabljene gume v skupni količin 79.365,05 m3 odmakniti od vodov omrežja za prenos in distribucijo električne energije za najmanj 15 m tlorisne razdalje. Ker zavezanec v določenem roku ni izpolnil navedene obveznosti, je inšpektor za okolje dne 4. 1. 2013 izdal sklep o dovolitvi izvršbe. Ker zavezanec niti v roku, določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe, ni izpolnil obveznosti, bo izvršba opravljena po drugi osebi na tožnikove stroške. Zaradi navedenega je bilo tožniku naloženo, da založi potreben znesek za kritje izvršilnih stroškov proti poznejšemu obračunu. Znesek, ki ga mora tožnik založiti, je bil določen glede na vrednost najugodnejše izmed treh ponudb za izvedbo potrebne storitve v okviru izvršbe.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Poseben ugotovitveni postopek iz 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v obravnavanem primeru ni potreben in bi bil tudi v nasprotju z namenom pravnega instituta predujma iz ZUP. Razen tega je bilo treba v konkretnem primeru postopati hitro zaradi nevarnost za zdravje ljudi ter za premoženje večje vrednosti. Inšpekcijska odločba je postala izvršljiva dne 7. 11. 2012, tožnik pa svoje obveznosti v več mesecih ni izpolnil, kar pomeni, da dolgotrajno zavlačuje z izpolnitvijo naložene obveznosti. Lokacija, kjer ležijo izrabljene gume, je okoljsko večplastno občutljiva, do sedaj sta bila že dva požara, v neposredni bližini je visokonapetostni vod ter tovarna A. Prav tako obstaja veliko tveganje za okoliške vodne vire, kar vse predstavlja osnovo za nujno ukrepanje. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da je tožnik obveznosti izpolnil. Na ogledu dne 18. 4. 2013 je le izjavil, da bo 26. 4. 2013 začel odmikati izrabljene gume, prav tako neutemeljeno ugovarja, da je bil namen ogleda določiti način izvršitve inšpekcijskega ukrepa.

Tožnik se v tožbi sklicuje na inšpekcijsko odločbo z dne 19. 10. 2012, s katero mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep v zvezi z odloženimi odpadnimi gumami. V konkretnem primeru pa ni šlo za kršitev zakona ali drugega predpisa, prav tako je obrat deloval z dovoljenjem izdanim na podlagi ZVO-1. Tožnik tudi ni lastnik zemljišča, na katerem so odložene odpadne gume, saj je to zemljišče dne 11. 7. 2012, torej pred izdajo inšpekcijske odločbe, izročil v posest lastniku Občini Kidričevo. Ta vse od tedaj dalje izvaja dejansko posest na zemljišču, zato inšpekcijski organ ni imel pravice odrediti ukrepa tožniku. Inšpektor bi moral ukrep izreči izvajalcu javne službe ali drugi osebi, pooblaščeni za ravnanje z določenimi vrstami odpadkov. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 582/2011, da se v primeru nezakonito odloženih odpadkov ukrep naloži tistemu, ki izvaja posest nad zemljiščem. To je Občina Kidričevo, zato je tudi dolžna nositi stroške odstranitve odpadkov na podlagi 157.a člena ZVO-1 ne glede na to, kdo je odpadke odložil. Dne 12. 4. 2013 je tožnik tudi obvestil upravni organ, da je našel kupca za avtomobilske gume ter da bo izvršil naloženo obveznost. Dne 18. 4. 2013 pa je bil opravljen ogled lokacije z namenom, da se ugotovi konkretni način izpolnitve obveznosti. Kljub temu je tožena stranka ocenila, da so tovrstne navedbe irelevantne, čeprav je dejstvo, da se bodo gume odstranjevale, pravno relevantno dejstvo. Pri ogledu dne 28. 5. 2013 je bilo tudi ugotovljeno, da je odstranjeval odpadne gume izpod daljnovodov in so bile umaknjene vse nerazrezane gume nad nivojem okoliškega terena. Pod daljnovodi so ostale samo zmlete gume. Očitno so bile torej gume odstranjene in je tožnik izpolnil svojo obveznost. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik svoje obveznosti v pretežnem delu ni izpolnil, saj je odmaknil le okrog 18,9 volumenskih procentov izrabljenih gum. Sicer pa bodo dejanski izvršilni stroški upoštevani v poznejšem končnem obračunu. Prav tako v tem postopku ni dopustno izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUP v 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca poprej opozoriti. V tem primeru lahko organ, ki opravlja izvršbo, naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv.

V skladu z navedenim določilom je tudi postopal upravni organ v obravnavani zadevi. Ker tožnik z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnil, je upravni organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe, ki se bo opravila po pooblaščenem izvajalcu del. Takšna izvršba se opravi na stroške zavezanca, to je tožeče stranke, pri čemer lahko upravni organ, ki opravlja izvršbo, naloži zavezancu, da založi znesek, ki bo potreben za kritje izvršilnih stroškov.

Tožnik v tožbi med drugim ugovarja, da je gume izpod daljnovoda odstranil, torej da je izpolnil svojo obveznost, kot je določena v točki 1.1. inšpekcijske odločbe z dne 19. 10. 2012. Pri tem se sklicuje na zapisnik o pregledu z dne 28. 5. 2013, iz katerega izhaja, da je v dneh od 20. 5. 2013 do 25. 5. 2013 odstranjeval odpadne gume izpod daljnovodov. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. Sklep, s katerim je bilo tožniku naloženo, da založi za stroške izvršbe, je bil izdan 8. 4. 2013, torej že pred tem. Iz navedenega tako izhaja, da v času izdaje spornega sklepa tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, torej je obstajala pravna podlaga za ukrepanje v z vezi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe z dne 19. 10. 2012 in s tem tudi za izdajo obravnavanega sklepa. Kolikor pa je tožeča stranka kasneje izpolnila naloženo obveznost (iz odgovora tožene stranke izhaja, da le v obsegu 18,9 volumenskih procentov), pa bo to vplivalo na končno odmero višine stroškov potrebnih za prisilno izvršitev ukrepa po drugi osebi. Tako to dejstvo ne vpliva na vprašanje zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj v času njegove izdaje tožnik ni izpolnil svoje obveznosti. Prav tako v zadevi ni relevantno tožnikovo sklicevanje na zapisnik o ogledu z de 18. 4. 2013, ker gre prav tako za ogled, ki je bil opravljen po izdaji izpodbijanega sklepa in sklepa o dovolitvi izvršbe. V tem postopku pa so tudi neupoštevni ugovori, ki se nanašajo na samo inšpekcijsko odločbo z dne 19. 10. 2012 (da tožnik sploh ne more biti inšpekcijski zavezanec), saj se v izvršilnem postopku ne more izpodbijati odločba, ki se prisilno izvršuje.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.