Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 2.639.881 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s pravdnimi stroški 416.849,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je bila prisojena odškodnina v znesku 2.300.000 SIT za nepremoženjsko škodo in v znesku 339.881 SIT za premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti izreku o stroških, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.939.881 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v višini 249.102 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki v znesku 24.000 SIT. Drugostopenjsko sodišče je s tem znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 700.000 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki izpodbija znižanje odškodnine za 700.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 700.000 SIT prenizka, saj je premalo upoštevana tožnikova starost 37 let in okoliščina, da je utrpel kombinirano poškodbo zvina vratne hrbtenice in pretresa možganov, kar je, kot je splošno znano, neugodno, saj bo moral tožnik bolečine prestajati še okoli 40 let. Premalo je vrednoteno dejstvo bodočih telesnih bolečin. Sodišče bi moralo mnogo bolj vrednotiti dejstvo, da je bilo zdravljenje poškodb dolgotrajno in da je bil tožnik v bolniškem staležu kar tri mesece in pol. Podvržen je bil številnim neugodnostim, saj je moral na pet kontrolnih pregledov v kirurško ambulanto, na neugoden EEG pregled, na rentgen, na dva pregleda k nevrologu in en pregled k nevrokirurgu ter na številne preglede pri lečečem zdravniku. Štirinajst dni je moral nositi Schantzovo ovratnico, jemal je analgetike. Tožniku bi šla zahtevana odškodnina v višini 1.000.000 SIT. Tudi odškodnina za strah je odmerjena v prenizkem znesku. Višje sodišče je preveč sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke in premalo upoštevalo obseg te vrste nepremoženjske škode. Tožnik je upravičen do odškodnine v višini 300.000 SIT. Sodišče druge stopnje je z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 700.000 SIT materialno pravo napačno uporabilo. Ne bi smelo upoštevati le procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč predvsem le opisno oceno teh, to je česa tožnik zaradi omejene gibljivosti vratnega dela hrbtenice ter postkomocionalnega sindroma ne more več opravljati. Vrednotiti bi moralo zlasti dejstvo, da ima tožnik omejeno gibljivost vratnega dela hrbtenice, zaradi česar ne zmore hitrih in sunkovitih gibov s tem delom hrbtenice, ne zmore več opravljati tistih del, ki zahtevajo prisiljeno držo vratnega dela hrbtenice in je zato oviran pri domala vseh delih na kmetiji, prav tako pa pri lovu in pri športnih rekreativnih dejavnostih. Sodišče je premalo vrednotilo dejstvo, da je tožniku kot posledica pretresa možganov ostal postkomocionalni sindrom, zaradi katerega je tožnik od škodnega dogodka dalje nervozen, hitro se razburi, ima motnje vsežega spomina in zato zaradi teh težav ne zmore več opravljati svojega dela v službi enako kvalitetno kot pred nezgodo. Na delovnem mestu skladiščnika opravi v enakem času bistveno manj dela kot pred nezgodo, prav tako ne zmore več v enakem obsegu kot prej dvigovati in prenašati težjih bremen. Ne prenese več hrupa, svetlobe, neugodnih klimatskih pogojev ter zakajenih ali prašnih prostorov, ne more več hoditi v kino, se udeleževati družabnih prireditev, gledati televizije ali poslušati radia, skratka prikrajšan je za družabno življenje, ki ga je živel pred nezgodo. Ob pravilnem vrednotenju opisanega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko bo tožnik duševne bolečine prestajal vse do konca življenja, bi bilo treba tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 1.000.000 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 12.1.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ št. 4/77 in nadaljnji).

Kakor nižji sodišči je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, venar je revizijsko sodišče po 386. členu ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da take kršitve ni bilo.

Tožeča stranka torej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi bila tožniku v celoti prisojena zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2.300.000 SIT. Revizijsko sodišče na podlagi sodb obeh nižjih sodišč ugotavlja, da je tožnik v posledici prometne nezgode z dne 18.2.1997 utrpel udarnino prsnega koša, zvin vratne hrbtenice in pretres možganov.

Za telesne bolečine je z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina v znesku 700.000 SIT. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca ortopeda dr. S. T., so ugotovljene tožnikove srednje hude bolečine v trajanju petih tednov, pri čemer so bile prvih štirinajst dni izrazitejše. Lažje fizične bolečine so trajale še dva meseca, občasne bolečine pa ima tožnik ob spremembi vremena ali ob večjih fizičnih naporih.

Ugotovljene so še neugodnosti med zdravljenjem, to so številni pregledi pri zdravnikih, rentgensko slikanje, boleča fizikalna terapija, neprijetna preiskava EEG, jemanje analgetikov, štirinajstdnevno nošenje mehke Scahntzove ovratnice in bolniški stalež od 19.2.1997 do 31.5.1997. Upoštevaje te dejanske ugotovitve, ki niso sporne, revizijsko sodišče ocenjuje, da je z odškodnino za telesne bolečine v znesku 700.000 SIT pravilno uporabljeno materialno pravo. Ta odškodnina ustreza vsem kriterijem iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) v zvezi z 203. členom ZOR. Prisojanje odškodnine poteka na dveh ravneh, konkretni in abstraktni. Tako so po eni strani v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. Oboje je sodišče druge stopnje primerno upoštevalo in ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam o premajhnem vrednotenju bodočih telesnih bolečin in pa neugodnosti. Vse okoliščine primera na tožnikovi strani so primerno upoštevane, zagotovljena je ustrezna objektivizacija, tako da revizijski očitki glede te odškodnine niso utemeljeni.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 200.000 SIT. Tožeča stranka meni, da je pravična odškodnina za to škodo 300.000 SIT. Revizijsko sodišče se s to trditvijo ne strinja in ugotavlja, da je z zneskom 200.000 SIT prisojena pravična odškodnina. Glede na enourni primarni strah in enomesečni sekundarni strah srednje intenzivnosti ter enomesečni sekundarni strah lahke intenzivnosti ter končno še glede na kasnejšo občasno zaskrbljenost za potek zdravljenja, je prisojena odškodnina skladna z merili iz 200. člena ZOR. Opisani obseg strahu je ustrezno upoštevan, seveda tudi stopnja strahu, niso pa prezrti tudi drugi primeri primerljive sodne prakse zaradi nujne individualizacije in objektivizacije odškodnin.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 700.000 SIT, po mnenju tožeče stranke pa bi tožniku šla vsa zahtevana odškodnina v višini 1.000.000 SIT. Revizijsko sodišče sodi, da je prisojena odškodnina primerna in da revizijske trditve, ki temu nasprotujejo, niso utemeljene. Res je, da je pri odmeri odškodnine upoštevano po sodnem izvedencu ocenjeno zmanjšanje življenjske aktivnosti na 5 odstotkov, vendar ne drži, da je upoštevana samo ta procentualna ocena, ampak so upoštevane tudi konkretne posledice poškodb na področju življenjskih aktivnosti in tožnikova prizadetost zaradi tega. Ugotovljeno je, da zaradi omejene gibljivosti vratnega dela hrbtenice toženec težje opravlja svoje delo skladiščnika in na kmetiji, ne more se normalno ukvarjati s športno aktivnostjo in manj hodi na lov, ker se izogiba težavam pri povečanih telesnih naporih. Ugotovljeno in upoštevano je tudi, da se mora zaradi glavobolov izogibati izpostavljenosti soncu. V sodbah nižjih sodišč pa ni ugotovljen postkomocionalni sindrom, ki ga navaja revizija, in prav tako ni ugotovitev o tem, da tožnik ne prenese več hrupa, močne svetlobe, neugodnih klimatskih pogojev, ne more hoditi v kino, gledati televizije ali poslušati radia in se udeleževati družabnih prireditev. Navedene trditve, ki predstavljajo popolno novoto, pomenijo na revizijski stopnji nedovoljen poseg v ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), ki ga ni mogoče upoštevati. Zaključiti je mogoče, da je z odškodnino v višini 700.000 SIT pravilno uporabljena določba 200. člena ZOR in je ob upoštevanju stopnje trajanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tudi glede na tožnikovo starost in glede na primerljive primere sodne prakse, ta odškodnina pravična.

Vrhovno sodišče torej zaključuje, da ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in da ni podana po uradni dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP 1977).