Jedro

Ni šlo le za "videz, da nekdo živi bolje", temveč za konkretne okoliščine, ki predstavljajo ustrezno (dejansko) podlago za začetek odmernega postopka. Očitki, ki se nanašajo na pridobivanje podatkov s strani davčnih organov ne držijo.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da metode "neto vrednosti" kot metode za izračun davčne osnove, zakon ne določa. Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena 28.1.2010 in v inšpiciranem obdobju še ni veljala, zato je davčni organ kot dokaz o obstoju tožnikove obveznosti preživljanja v inšpiciranem obdobju utemeljeno ne upošteva. Z relevantnim dokazom o vnosu gotovine v državo (potrdilom carine) tožnik ne razpolaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo davek od davčne osnove 133.772,76 EUR po povprečni stopnji 33,66% v znesku 45.027,91 EUR in pripadajoče obresti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ na podlagi razpoložljivih podatkov ugotovil, da tožnikova sredstva za privatno potrošnjo presegajo dohodke, ki jih je napovedal v letih od 2006 do 2009, ter da ob upoštevanju povprečnih življenjskih stroškov na posameznika in dejstva, da je tožnik oče mladoletnega otroka, neto dohodki tožnika niso zadoščali niti za življenjske stroške, vsekakor pa ne za nakup vozila visokega cenovnega razreda in za porabo sredstev, ki je razvidna s transakcijskega računa. Zato je bil tožnik v skladu z 69. členom ZDavP-2 pozvan, da predloži prijavo premoženja na predpisanem obrazcu, kar je tudi storil in hkrati predložil obširno pojasnilo k posredovanim podatkom ter listine, s katerimi je dokazoval svoje navedbe v prijavi. Na podlagi podatkov iz davčnih evidenc, prijave tožnika in podatkov, pridobljenih uradoma na podlagi 39. člena ZDavP-2, je davčni organ ugotovil razkorak med sredstvi za privatno potrošnjo in napovedanimi dohodki ter zato uvedel davčni inšpekcijski nadzor davka, odmerjenega po 68. členu ZDavP-2 za navedeno obdobje. V postopku nadzora je bil opravljen razgovor s tožnikom ter na poziv davčnega organa pridobljena in s strani tožnika predložena še dodatna dokumentacija v zvezi s pridobivanjem in razpolaganjem s sredstvi oziroma premoženjem, nakar je davčni organ z uporabo metode neto vrednosti premoženja pristopil k ugotavljanju omenjene spremembe vrednosti tožnikovega premoženja. Pri tem je ugotovil, da je skupni dohodek tožnika v nadzorovanem obdobju znašal 56.899,47 EUR (27.708,17 EUR iz naslova osebnega dohodka, 2.586,25 EUR iz dobička pri prodaji vrednostnih papirjev, 433,36 EUR drugih neobdavčljivih prejemkov ter 26.171,69 EUR dodatkov k plači, potnih in materialnih stroškov), kar je precej manj od vrednosti premoženja, katerega neto prirast se ugotavlja v višini 40.177,92 EUR in od vrednosti sredstev v višini 150.494,31 EUR, s katerimi je tožnik razpolagal oziroma jih porabil v kontroliranem obdobju. To pa pomeni, da njegov vir niso mogli biti le napovedani dohodki, temveč tudi drugi nenapovedani in s strani tožnika nepojasnjeni dohodki. Zato se tožniku odmeri davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, po katerem se kot predmet obdavčitve upošteva razlika med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačujejo. Od tako ugotovljene davčne osnove, ki znaša 133.772,76 EUR, je davčni organ izračunal davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja, ki ob upoštevanju davčnih olajšav znaša 33,66%, in na tej podlagi odmeril davek v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Pripombe tožnika zoper zapisniške ugotovitve je davčni organ zavrnil kot neutemeljene.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter poudari, da gre pri odmeri davka iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2 za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v tistih primerih, kadar davčni zavezanec ne predloži oziroma ne zagotovi podatkov, ki so potrebni za obdavčenje. Pri tem ugotavlja, da je davčni organ tožnika utemeljeno pozval k prijavi premoženja, saj je glede na zbrane podatke, ki jim tožnik ne oporeka, obstajal utemeljen sum, da razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo in s premoženjem, ki precej presegajo napovedane dohodke. Iz podatkov spisov pa tudi po presoji pritožbenega organa sledi, da tožnik v postopku nadzora ni uspel dokazati, da razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev ter obdavčenimi dohodki izvira iz dohodkov ali drugih prejemkov, od katerih je plačal davek, oziroma od katerih se davki ne plačajo. Zato ugotovljena razlika predstavlja obdavčljivo osnovo. Višina davčne osnove je pravilno ugotovljena, od nje pa obračunan davek skladno s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pritožbeni ugovori so enaki pripombam na zapisnik, na katere je obširno odgovoril že organ prve stopnje v izpodbijani odločbi. K temu drugostopni organ dodaja, da je bil postopek na prvi stopnji voden v skladu z določbami ZDavP-2 ter da je bila tožniku ves postopek dana možnost, da sodeluje in da predlaga dokaze. Tožnik je to tudi storil, davčni organ pa se je do njegovih navedb in predlogov opredelil v izpodbijani odločbi. Izpodbijana odločba je obrazložena in sestavljena skladno z določbami ZUP, zato pritožbeni organ zavrača očitek o kršitvi tožnikovih ustavnih pravic kot neizkazan. Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb materialnega prava ter obenem ugotavlja, da je davčni organ ravnal v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na razpolaganje z gotovino na dan 1. 1. 2006 v višini 15.000 EUR in na dan 31. 12. 2009 v višini 8.500,00 EUR, drugostopni organ ugotavlja, da so enaki pripombam na zapisnik, na katere je že odgovorjeno v odločbi. Strinja se tudi, da tožnik ni uspel jasno in nedvoumno dokazati, da je dejansko razpolagal z omenjeno gotovino, saj o obstoju teh prihrankov ni prav nobenega listinskega dokaza. Prav tako ni uspel z verodostojnimi dokazi izkazati obstoja gotovine v višini 20.500,00 EUR. Odgovorjeno (v odločbi) pa je tudi na vse tožnikove navedbe oziroma pripombe v zvezi z denarnimi sredstvi A.A. v višini 36.745,17 EUR. Tožnik je s temi sredstvi razpolagal, hkrati pa ni dokazal, da bi ta sredstva namensko porabil za njeno preživljanje. Zato je prvostopni organ ta sredstva utemeljeno štel za sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal v inšpiciranem obdobju in jih posledično utemeljeno upošteval pri izračunu spremembe neto vrednosti tožnikovega premoženja.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi vztraja, da je davčni organ kršil pravila davčnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost odločbe. Postopka iz petega odstavka 68. člena in 69. člena ZDavP-2 sta sicer povezana, vendar pa lahko davčni organ zahteva prijavo premoženja šele, če so izpolnjeni pogoji iz 68. člena za cenitev davčne osnove. V konkretnem primeru je davčni organ ravnal ravno nasprotno in šele po tožnikovi prijavi premoženja uvedel postopek cenitve.

Poleg tega davčni organ ni v zadostni meri in s konkretnimi dejstvi opredelil pravne podlage in razlogov za uvedbo postopka. Zgolj videz, da nekdo živi boljše, kot kažejo podatki, za uvedbo postopka ne zadošča. Bistvenega pomena pri tem je, ali gre za potrošnjo iz dohodkov zavezanca ali za potrošnjo iz zadolževanja. Slednjega pa davčni organ ni upošteval. Davčni organ je nadalje brez ustrezne pravne podlage pridobival osebne podatke, to je izpiske s transakcijskih računov za tretje osebe, ki niso stranka v postopku, brez njihovega soglasja. Prav tako ni nikoli obvestil tožnika, da zbira o njem osebne podatke o stanju na bančnih računih, njihovem zapiranju in odpiranju ter o stanju v poslovnem registru. S tem je kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, zato se na te podatke ne more naslanjati izpodbijana odločitev.

Tožnik je davčnemu organu dal podrobna pojasnila o izvoru sredstev in pojasnil, da živi na naslovu skupaj s starši v skupnem gospodinjstvu. O vseh trditvah je dal ustrezne listinske dokaze. Iz predloženih listin sledi, da se njegovo premoženje povečuje v pretežnem delu iz daril ali posojil oziroma na podlagi poslov, izkazanih z notarskimi listinami, ki pa jih davčni organ v nasprotju z ustavnimi načeli in načelom zakonitosti ni upošteval. Predložene listine o prejetih darilih in kreditih je davčni organ neutemeljeno ovrgel kot neverodostojne in s tem zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Prav tako je namenoma spregledal vsebino nekaterih in s tem izdal odločbo na podlagi dejstev, ki ne držijo.

Napačno je ugotovljena tudi davčna osnova in napačno izračunan znesek davčne obveznosti. Tožnik ugovarja metodi neto vrednosti, saj ne gre za sprejeto in objavljeno metodologijo in je zato njena uporaba nezakonita. Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je ohlapna in zato prihaja do različnih pravnih razlag, kar potrjuje ravnanje DURS, ki je sprejela stališče za enotno izvajanje citiranih določb ZDavP-2 in oblikovala enotno metodologijo. Zato je z uporabo citirane določbe prišlo do kršitve ustavne pravice tožnika do enakosti pred zakonom. Napačno pa se presojajo oziroma upoštevajo tudi tožnikovi prejemki v znesku 26.171,69 EUR, in sicer kot dohodki in hkrati kot poraba sredstev. Več kot očitno je, da gre pri navedenim znesku za tožnikove dohodke in s tem za znesek, ki je bil že obdavčen, zato ponovna obdavčitev ni dopustna.

Glede razpolaganja z gotovino (15.000,00 oziroma 8.500,00 EUR) tožnik vztraja, da je izjave o obsegu gotovine dal pisno in ob ustreznem pouku in da zato ni razloga, da jih davčni organ ne bi upošteval. Če je štel izjavo za neresnično, bi moral to obrazložiti. Tako pa ni pojasnil, zakaj podpisana izjava tožnik ni dovolj oziroma ni verodostojna, kar ni dovolj še zlasti ob dejstvu, da razpolaganje fizičnih oseb z gotovino ni omejeno.

V zvezi s sredstvi, ki jih je tožnik prejel od tete A.A., je tožnik predložil pogodbo o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, ki je javna listina. Zato je davčni organ nedopustno štel, da je pogodba navidezna in sklenjena zaradi izognitve davčnim obveznostim. Vrednost dejstev, zapisanih v notarskem zapisu, je opredeljena zakonsko, zato bi bilo potrebno za zaključek, da niso resnična, izpeljati ustrezne postopke, česar pa davčni organ ni storil. Med drugim je v notarskem zapisu ugotovljeno, da od avgusta 2006 dalje velja ustni dogovor, da tožnik skrbi za preživljanko ter da je pooblaščen za razpolaganje z njenimi sredstvi na računu pri B. Kljub temu je davčni organ ugotovil drugačno dejansko stanje ter v nasprotju s predloženimi dokazi ugotovil, da gre za navidezni finančni krog z namenom izogibanja davkom. V pogodbi ni določeno, da bi moral tožnik ves denar z računa A.A. porabiti izključno za njeno preživljanje. Tožnik se je zavezal le, da bo do smrti skrbel za teto, ne glede na to, koliko je sredstev na njenem računu. V zvezi z najemnino pa tožnik poudari, da je najemodajalka iz tega naslova plačevala dohodnino in zato ni jasno, zakaj bi bilo tudi to pravno razmerje za davčni organ sporno. Posledično je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja davčni organ določil previsoko davčno osnovo. V razpredelnici na 23. strani odločbe tako ne bi smel upoštevati prejetih sredstev A.A. ter zneska 26.171,69 EUR iz naslova dohodkov zavezanca.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja, da je davčni organ obravnaval pripombe in dokazne predloge ter se o njih opredelil na straneh od 25 do 37 odločbe. V odmerni odločbi je navedel in obrazložil pravno podlago za davčni inšpekcijski nadzor. Prav tako ne držijo tožbene navedbe o ohlapnosti določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2, kot to izhaja že iz odmerne odločbe na straneh od 34 do 37. Prav tako je davčni organ prve stopnje pojasnil razloge, iz katerih ni upošteval tožnikovih navedb o razpolaganju z gotovino ter navedel dejstva (na straneh od 32 do 34 odločbe), na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnik sam razpolagal s sredstvi, prejetimi od tete A.A. ter da ni dokazal, da bi ta sredstva uporabil za njeno preživljanje.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri tožbenih navedbah in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za odmero davka v posebnih primerih iz 68. člena ZDavP-2, pri kateri se predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Po petem odstavku tega člena se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 nadalje določa, da se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

Po določbah 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena pozvati davčnega zavezanca – fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja torej lahko pozove zavezanca tudi v primeru iz citiranega petega odstavka 68. člena, to je, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Po nespornih podatkih spisov je davčni organ takšno nesorazmerje ugotovil na podlagi podatkov, zbranih uradoma, zato je imel podlago, da tožnika pozove k prijavi premoženja. Drugačne tožbene trditve nimajo podlage v zakonu. Pravilen in skladen z zakonom pa je po podatkih spisov tudi način, kako je to storil, ter premoženje oziroma sredstva, ki jih je pri tem upošteval, kar vse je tako v dejanskem kot v pravnem pogledu obrazložil v izpodbijani odločbi in pred tem že v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru. Tako so že v zapisniku in nato na straneh od 2 do 5 izpodbijane odločbe (v tabelah), ob sklicevanju na ustrezne določbe ZDavP-2 in ZDS-1, navedeni konkretni podatki, ki jih je zbral davčni organ o tožniku, njegovih dohodkih in premoženju ter na tej podlagi narejen zaključek, da ob upoštevanju povprečnih življenjskih stroškov na posameznika (7.142,42 EUR letno), tožnikovi napovedani neto dohodki (od c. 6.000,00 do največ c. 8.000,00 EUR letno) pri tem, ko je oče mladoletnega otroka, niso zadoščali niti za življenjske stroške, vsekakor pa ne za nakup vozila visokega cenovnega razreda (Audi Q7) in porabo sredstev, ki je razvidna s transakcijskega računa, odprtega pri B. Po povedanem torej ni šlo le za „videz, da nekdo živi bolje“, kot navaja tožnik v tožbi, temveč za konkretne okoliščine, ki predstavljajo tudi po presoji sodišča ustrezno (dejansko) podlago za začetek odmernega postopka.

Davčni organ je v skladu z določbami ZDavP-2, predvsem na podlagi 39. člena ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Podatke so na zahtevo davčnega organa dolžne posredovati tako pravne kot fizične osebe, pri čemer je v 41. členu ZDavP-2 še posebej določeno, da morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali obveznost drugih zavezancev za davek oziroma na davčno izvršbo. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na pridobivanje podatkov s strani davčnih organov in zatrjevane kršitve ustavnih pravic v tej zvezi torej ne držijo in zato so na ta način zbrani podatki lahko podlaga za izpodbijano odločitev. Pri tem pa že davčni organ v odgovoru na pripombe poudari, da je bil tožnik v odmernem postopku seznanjen z vsemi ugotovitvami davčnega organa in tudi s pridobivanjem podatkov v predhodnem postopku.

Iz spisov tudi ne sledi, da bi davčni organ ne navedel in ne presodil pojasnil in ugovorov, ki jih je dal tožnik v zvezi z ugotovitvami v odmernem postopku. Iz spisov nasprotno sledi, da je navedel oziroma povzel vse tožnikove ugovore in dokazne predloge ter se do njih tudi opredelil, ni pa vseh upošteval. To pa pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rad dosegel tožnik in ki jo je uveljavljal pred tem že v davčnem postopku, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi.

Prav tako pa tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da metode „neto vrednosti“ kot metode za izračun davčne osnove, zakon ne določa in da je zato njena uporaba nezakonita ter v konkretnem primeru celo v nasprotju s tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Ugovor je namreč povsem splošen in nekonkretiziran. Nasprotno iz opisa uporabljene metode (na 22. strani odločbe) oziroma iz izračuna davčne osnove po presoji sodišča sledi, da je le-ta logična in razumljiva ter da v zadostni meri in na preverljiv način zasleduje cilj iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2, to je izračun davčne osnove, ki predstavlja razliko med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Sodišče se zato v celoti strinja z odgovorom, ki ga je na enake pripombe na zapisnik dal že davčni organ prve stopnje in je povzet na 36. in 37. strani odločbe. V zvezi z ugovorom, da je davčni organ pri izračunu davčne osnove napačno upošteval tožnikove prejemke v znesku 26.171,69 EUR, pa sodišče ugotavlja, da navedeni znesek, kot to prav tako dovolj jasno sledi iz podatkov na 21. in 22. strani odločbe, predstavlja skupni znesek dodatkov za povračila stroškov oziroma dodatkov k plači tožnika (prehrana, materialni in potni stroški), od katerih se davki ne plačajo, in da jih je zato davčni organ pri izračunu davčne osnove pravilno upošteval kot dohodke in hkrati kot porabo sredstev.

Glede razpolaganja z gotovino na začetku (15.000,00 EUR) in na koncu (8.500,00 EUR) inšpiciranega obdobja ni sporno, da jo tožnik dokazuje le s svojo izjavo, ki jo je dal v prijavi premoženja oziroma v postopku nadzora. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, prvostopni davčni organ zatrjevanega razpolaganja z gotovino ne upošteva, ker tožnik o tem ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, ki bi bili preverljivi in bi nedvoumno pričali o obstoju gotovine, pri čemer mu, kot izhaja iz odgovora na pripombe (na 28. strani odločbe) resen dvom v zatrjevanje tožnika poraja negativni saldo na tožnikovih bančnih računih, obveznosti do družb in do staršev ter podatki o povprečni višini (484,00 EUR leta 2006 oziroma 603,00 EUR neto v letu 2009) plače ter visoka osebna potrošnja tožnika v inšpiciranem obdobju. Ne drži torej tožbena trditev, da davčni organ ni obrazložil, zakaj zatrjevanih razpolaganj z gotovino ne upošteva. Obrazložil pa je tudi, zakaj ni dovolj podpisana izjava in s tem po presoji sodišča v celoti in pravilno ocenil zbrane oziroma predložene dokaze.

V zadevi tudi ni spora o tem, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi, ki jih je prejel od tete A.A. v skupnem znesku 36.745,17 EUR. Po lastni izjavi oziroma pojasnilu in po izjavi tete je tako ravnal z njenim dovoljenjem, in sicer (po lastni izjavi) zato, da zanjo skrbi oziroma (po izjavi, ki jo je dala teta) zato, da zanjo skrbi do konca življenja. Takšen namen razpolaganja s sredstvi (zaradi skrbi za tetino preživljanje) izhaja tudi iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena 28. 1. 2010 in ki torej v inšpiciranem obdobju še ni veljala. Zato te pogodbe davčni organ kot dokaz o obstoju tožnikove obveznosti preživljanja v inšpiciranem obdobju utemeljeno ne upošteva. Kolikor gre za vsebino tožnikove in tetine izjave, pa jima davčni organ utemeljeno postavi nasproti ugotovitve, po katerih gre pri zadevnih sredstvih izključno in samo za sredstva, ki jih je imela A.A. na računu, odprtem pri B. in ne tudi za ostala sredstva (iz naslova pokojnine in drugih dohodkov), ki jih ima npr. na računu pri C.; nadalje, da je izvor denarnih sredstev samo najemnina, ki jo je prejela za poslovne prostore od družbe D. d.o.o., katere ustanovitelj in odgovorna oseba pa tudi zaposlenec je tožnik; da so bila nakazila najemnine opravljena mesečno, in da so jim sledili takojšnji dvigi denarja s strani tožnika; ter da pri tem iz zbranih podatkov oziroma predloženih listinskih dokazil ni razvidno, da bi bil denar porabljen za namen preživljanja, kot to sledi iz izjave oziroma iz pogodbe. Kar vse, glede na to, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena po tem, ko je bil tožnik pozvan k prijavi premoženja, po presoji davčnega organa kaže na zaključen finančni krog in s tem na zgolj navidezna pogodbena razmerja. Po povedanem torej ugotovitve davčnega organa niso pavšalne in brez razlogov niti ne temeljijo zgolj na neupoštevanju notarskega zapisa oziroma na ugotovitvi, da je pogodba navidezna, kot zatrjuje tožnik v tožbi in na naroku za glavno obravnavo, temveč temeljijo tudi na drugih okoliščinah, ki so navedene zgoraj in ki jim tožnik ne ugovarja. Najemno razmerje kot tako pri tem ni sporno. Vendar pa okoliščine v zvezi z najemom, skupaj z ostalimi, tudi po presoji sodišča utemeljujejo zaključek, kakršnega je naredil davčni organ in po katerem je sredstva, ki jih je tožnik prejel od tete A.A., upravičeno štel kot sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal v inšpiciranem obdobju.

Glede razpolaganja z gotovino v višini 20.500,00 EUR pa iz spisov sledi, da je bila v postopku predložena carinska listina, po kateri je tožnik na dan 8. 5. 2009 razpolagal z gotovino v znesku 125.500,00 EUR, ki jo je zaradi nakupa nepremičnine iznesel iz države na Hrvaško. Spora tudi ni o tem, da je kupnina po pogodbi znašala 105.000,00 EUR. Sporno je, kaj se je zgodilo z razliko, za katero tožnik ne razpolaga z ustrezno (carinsko) listino o njenem ponovnem vnosu v državo. Pojasnil tožnika, da je razliko pomotoma iznesel iz države, davčni organ ni upošteval, tako kot tudi ni upošteval dokazil predloženih v tej zvezi, to je kopije dvižnih listov oziroma bančnih potrdil, iz katerih naj bi bil razviden dvig in nato polog gotovine nazaj na transakcijske račune treh družb (E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o.). To pa zato, ker tožnik kljub zahtevi, da to stori, ni predložil nobenih dokazov o plačilu kupnine prodajalcu nepremičnine niti potrdila o menjavi valute v hrvaško kuno. Pri tem se ugotavlja še, da je v prodajni pogodbi navedeno, da se kupnina izplača v hrvaških kunah, medtem ko je tožnik pojasnil, da je prodajalec zahteval kupnino v evrih, kar vse po oceni davčnega organa pomeni, da v postopku niso bili predloženi dokazi, ki bi bili preverljivi in ki bi z zadostno stopnjo prepričanja izkazovali tožnikove trditve o tem, da je po pomoti iznesel iz države več gotovine, kot je je potreboval za nakup nepremičnine.

Tožnik je v pripombah na zapisnik kot dokazilo predložil še izjavo prodajalke nepremičnine, po kateri je od kupca – tožnika prejela 100.000,00 EUR kupnine na dan podpisa pogodbe in po kateri je v pogodbi kupnina navedena v kunah zato, ker se tako zahteva po hrvaških predpisih. V tej zvezi pa davčni organ ponovno poudari, da carinska listina nedvoumno izpričuje iznos in s tem posedovanje gotovine s strani tožnika na dan 8. 5. 2009 v znesku 125.500,00 EUR, medtem ko carinske listine o prijavi gotovine ob povratku v državo v znesku 20.500,00 EUR kljub pozivu, da to stori, tožnik ni predložil. Ponovno, tokrat podrobneje, pa oceni tudi predložena bančna potrdila. Pri tem ugotavlja, da skupni znesek gotovine, ki naj bi ga tožnik iznesel pomotoma in ki ga izkazuje s kopijami dvižnih listov z dne 5. 5. 2009 znaša 22.200,00 EUR in da zato ni enak spornemu znesku (20.500,00 EUR). Za drugačen skupni znesek gre tudi pri predloženih potrdilih o prejemu gotovine s strani ustanoviteljev družb, ki so razen tega datirana z dnem 11. 5. 2009 oziroma 12. 5. 2009, kar pomeni, da je tožnik posedoval gotovino šest oziroma sedem dni in s tem ne le en dan, kot je to bilo običajno pri ustanavljanju družb (z enimi in istimi sredstvi) in za kar naj bi šlo tudi pri pologih in dvigih v konkretnem primeru. Glede na opisana razhajanja pri višini zneska ter pri načinu razpolaganja z gotovino davčni organ tožnikovih navedb in predloženih dokazil kljub izjavi prodajalke nepremičnine ne upošteva, saj meni, da ostaja razlika med iznosom gotovine in kupnino za nepremičnino nepojasnjena, oziroma da tožnik obstoja okoliščin, ki jih zatrjuje, ni v zadostni meri dokazal. Takšnemu zaključku se po pregledu listin, ki so v spisih in po opravljenem naroku pridružuje tudi sodišče. Pri tem prav tako kot davčni organ šteje za bistveno, da z relevantnim dokazom o vnosu gotovine v državo (potrdilom carine) tožnik ne razpolaga. Vsi ostali dokazi, ki jih je predložil, pa tudi po presoji sodišča niso dovolj prepričljivi, saj se izjava prodajalke razlikuje od tistega, kar je (glede valute) zapisano v prodajni pogodbi in na ta način postavi pod vprašaj dejansko vsebino sklenjenega posla (tudi glede višine kupnine), medtem ko predložena bančna potrdila že z ozirom na drugačni skupni znesek dvignjene oziroma položene gotovine na račune posameznih družb ne dajejo v zadostni meri podlage za zaključek, da gre pri zatrjevanih dvigih in pologih za ista denarna sredstva, kot so tista, ki jih je tožnik iznesel na Hrvaško. V zvezi z navedbami pooblaščenke na naroku sodišče še dodaja, da utemeljitev odločitve s strani davčnega organa tudi v tem delu ni pavšalna in brez dokazov. Tudi ne gre za to, da bi davčni organ zavračal listinska dokazila kot takšna, temveč jih je zavrnil zato, ker ne izkazujejo v zadostni meri zatrjevanih okoliščin v zvezi z dvigi in pologi denarja pri banki.

V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti v preostalem delu izpodbijane odločbe tudi ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.