Jedro

Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, ko npr. kaj plača na račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99822/2015 z 28. 8. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka, za glavnico 10.319,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 8. 2015 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 59 EUR (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 430 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da tožeča stranka pri sestavi predloga ni upoštevala plačil toženca v skupni višini 3.238,64 EUR. Ker tega ni upoštevalo niti prvostopenjsko sodišče, je sodba v delu, ki se nanaša na višino tožbenega zahtevka, napačna. Predlaga vpogled v izpisek poslovnih knjig na dan 26. 8. 2015, iz katerega izhaja višina 6.511,93 EUR in ne 9.750,57 EUR. Ugovarja tudi zastaranje terjatve. Uveljavlja triletni zastaralni rok, ki ga določa šesti odstavek 337. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do škodnega dogodka je prišlo 24. 1. 2011, upnik je vložil izvršbo 28. 8. 2015, kar je po poteku triletnega zastaralnega roka. Navedeno pomeni, da ni bistveno, kdaj je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo in pri tem ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Toženec v pritožbi očita, da tožeča stranka niti sodišče nista upoštevala plačil v skupni višini 3.238,64 EUR, ki jih je izvršil toženec. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Da sta sodišče, kot tudi tožeča stranka upoštevala plačila toženca v zatrjevanem znesku izhaja iz 7. točke obrazložitve, ko je sodišče ugotovilo, da je toženec iz naslova obveznosti po pogodbi s 25. 10. 2011 poravnal le znesek 3.238,64 EUR in je bil na ta dan dolžan poravnati še 10.319,58 EUR, kar predstavlja seštevek glavnice v znesku 9.602,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti v znesku 717,01 EUR. Da je bil navedeni znesek plačil upoštevan izhaja tudi iz listin v spisu, izpisek iz poslovne knjige na A6 in izračun zamudnih obresti na A7. Uveljavljani pritožbeni razlog tako ni utemeljen.

7. Pravilna je tudi odločitev sodišča, s katero je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča navedene v 10. točki obrazložitve in se nanje sklicuje ter še dodaja, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ). Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, ko npr. kaj plača na račun (drugi odstavek citiranega določila). Toženec dolga ni pripoznal le s sklenitvijo prve pogodbe o priznanju dolga 14. 2. 2011 in druge pogodbe o priznanju dolga 25. 10. 2011, ampak z vsakim plačilom, na katerega se toženec v pritožbi tudi sklicuje. Zadnje plačilo je bilo izvršeno avgusta 2014. Ob ugotovitvi, da je bil v naslednjem letu (2015) vložen izvršilni predlog, zastaralni rok (niti tisti, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi), ni mogel poteči. 8. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).