Jedro

Čeprav je morebitna neobvestitev stranke o naroku s strani odvetnika stvar njune komunikacije oz. njunega razmerja to ne preprečuje presoje sodišča, da glede na okoliščine primera oceni, ali bo zaslišalo samo eno stranko, ali pa obe, četudi bi to terjalo izvedbo še enega naroka, še zlasti ko gre za družinski spor, kjer se posebej varujejo koristi mladoletnega otroka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni sin tožnice in toženca T. S., rojen ... 2009, zaupa v vzgojo in varstvo materi, tožnici (I.), oče, toženec, pa je zanj dolžan plačevati 180 EUR mesečne preživnine (II.). Določilo je stike med sinom in očetom, in sicer vsak drugi konec tedna in vsak drugi četrtek ter še med prazniki in počitnicami, po dogovoru oz. kot je natančneje razvidno iz III. točke izreka izpodbijane sodbe. O stroških postopka je odločilo, da jih krijeta tožnica in toženec vsak svoje (IV.)

2. Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da bi se sin zaupal njemu, materi pa naložilo plačevanje preživnine, podrejeno predlaga znižanje njemu v breme določene preživnine, ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

3. Navaja, da ni mogel priti na narok, ker je bil v tujini in zanj ni vedel, ker ga njegov pooblaščenec ni obvestil. Meni, da bi moralo zato sodišče prve stopnje ugoditi prošnji njegovega pooblaščenca in narok preložiti oz. mu dati možnost, da se ga zasliši na kakšnem kasnejšem naroku. Tako pa je sodišče zaslišalo samo tožnico in dobilo o zadevi enostransko predstavo. Očita kršitev postopka, pa tudi za napačno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da gre za pomembno zadevo, za družinski spor, kjer je interes, da se okoliščine, zlasti korist otroka, čim bolje ugotovijo. Pravi, da je na naroku nameraval zaradi ugotovitve, kje je bolje za otroka, predlagati postavitev izvedenca. Dalje navaja, je sodišče napačno ugotovilo njegove pridobitne zmožnosti, saj je izhajalo le iz njegove plače od oktobra do decembra 2013 400 EUR bruto, zaključilo pa je, da lahko zasluži toliko, kot tožnica, kar je 700 EUR mesečno, čeprav ni jasno, ali gre za bruto ali za neto znesek. Ker ga ni zaslišalo, ni mogel izpovedati, da je sedaj brez dohodkov in da glede na brezposelnost za zaposlitev tudi nima možnosti. Ima pa zato veliko časa za otroka, moderno stanovanje in pomoč svojih staršev, še navede.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je narok za glavno obravnavo opravilo (23. januarja letos) kljub prošnji toženčevega odvetnika za njegovo preložitev. Ta namreč ni bila utemeljena, saj ni bila podprta z ustreznimi dokazili, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, pa je bila poslana praktično tik pred narokom.

7. Vendar pa je ta neutemeljena prošnja vsebovala tudi prošnjo, da se toženca, če se na naroku ne bi zglasil, ponovno vabi na zaslišanje, kajti njegov pooblaščenec je navedel, da ga o naroku dejansko ni uspel obvestiti. Res je, kar navaja sodišče prve stopnje, da je medsebojna komunikacija stvar pravdne stranke in njenega odvetnika. Vendar pa to ne preprečuje, da sodišče glede na okoliščine primera oceni, ali bo zaslišalo samo eno stranko, ali pa obe, četudi bi to terjalo izvedbo še enega naroka. Glede na določbo 2. odst. 258. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je ta odločitev namreč v rokah sodišča. Ker gre za družinski spor, kjer se posebej varujejo koristi mladoletnega otroka (1. odst. 408. čl. ZPP), drži, kar pravi tudi toženec, da je cilj in interes postopka to korist čim bolje ugotoviti oz. pretehtati. Zato bi bilo primerno, da kljub formalno pravilnemu vabljenju toženca (vabilo je zanj prejel njegov pooblaščenec) sodišče oceni, ali je verjetno, da ta z narokom v resnici ni bil seznanjen, s tem pa mu je bila odvzeta realna možnost, da v postopku, kjer ne gre le za njegove pravice in koristi, sodeluje. Glede na občutljivost obravnavane zadeve, ki niti ne bi mogla biti ustrezno sankcionirana skozi razmerje odvetnik – stranka, bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča tožencu moralo dati realno možnost, da je zaslišan oz. se prepričati, ali je to možnost zares imel, preden se je odločilo, da zasliši zgolj tožnico.

8. Ker bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (1. odst. 354. čl. ZPP) ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje zaradi zaslišanja toženca in eventualno še izvedbe drugih dokazov v novo sojenje.