Jedro

S tem, ko je sodišče v zvezi s presojo obstoja ponovitvene nevarnosti pri ugotovitvi o nasilnem obnašanju osumljenca upoštevalo tudi obsodbo za drugovrstno kaznivo dejanje ter podatek o predkaznovanosti za prekrške, ni ravnalo nezakonito.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega B.H. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka vlaga obdolženčeva zagovornica K.Š., odvetnica v M.S. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi ali odredi ukrep prepovedi približevanja.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

B.

4. V izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora je sodišče obrazložilo zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP s tem, da je bil osumljeni B.H. že spoznan za krivega kaznivega dejanja, in sicer mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.4.2005 zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (KZ) izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Poleg tega je upoštevalo tudi ugotovitvi, da je bil osumljeni v zadnjih letih obravnavan zaradi številnih prekrškov zoper javni red in mir ter da svoja ravnanja intenzivira. Zahteva v zvezi s tem neutemeljeno opozarja, da je kaznivo dejanje izsiljevanja druge vrste kot očitano in da so prekrški milejši delikti, "ki ne morejo prispevati k razlogom za odreditev pripora". Kaznivo dejanje po 218. členu KZ je sicer res uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper premoženje, vendar se (kot sestavljeno kaznivo dejanje) stori z uporabo sile oziroma resne grožnje, v zvezi s prekrški pa poleg narave teh deliktov ni mogoče mimo ugotovitev o njihovi številnosti in o tem, da so bili storjeni predvsem na škodo njegove žene V.H. Sodišče zato ni ravnalo nezakonito, ko je pri ugotovitvi o nasilnem obnašanju osumljenca, predvsem v razmerju do žene, upoštevalo tudi navedeno obsodbo ter podatek o predkaznovanosti za prekrške. V izpodbijanem sklepu navedene okoliščine po subjektivni plati razumno utemeljujejo zaključek, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, objektivnega vidika sklepanja o ponovitveni nevarnosti (teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno) pa zahteva ne problematizira. Kolikor pa zagovornica navaja, da so bila pretekla ravnanja posledica alkohola, ki ga osumljeni sedaj ne uživa več ter kolikor meni, da so zaključki sodišča napačni v dejanskem pogledu, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

5. Ob na ta način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi (oškodovanke). Pri tem je v nasprotju s trditvijo zahteve odgovorilo tudi na pritožbeno navedbo o tem, da bi bilo treba izbrati milejši ukrep (prepoved približevanja oškodovanki) zato, ker je obdolženi tisti, ki preživlja tako oškodovanko kot tudi štiri otroke. Kolikor pa zahteva izpodbija ugotovitve izpodbijanega sklepa o obsegu osumljenčevega gmotnega prispevanja, češ da kljub formalni brezposelnosti opravlja priložnostna dela, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zahteva niti uvodoma niti ob posameznih očitkih ne pove, katero izmed "kršitev določb ZKP in Ustave RS" uveljavlja. Presoja pripornega razloga in pogoja sorazmernosti pripora je glede na zgoraj navedeno razumna in obrazložena, ugotovitev pravnomočnega sklepa glede pripornega temelja, to je utemeljenega suma, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, pa zahteva ne problematizira. Presoja zakonitosti sklepa o odreditvi pripora se nanaša na stanje v času izdaje izpodbijane odločbe. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom zato ni mogoče upoštevati (tudi sicer prepoznih) navedb zagovornice v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca z dne 6.5.2009 in priloženih zapisnikov o zaslišanju prič.

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice osumljenega B.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).