Jedro

Za ugotovitev, ali je bilo zemljišče oddano za gradnjo, ne zadostuje, da je predvideno za gradnjo s prostorskim aktom, temveč je potrebno ugotoviti, ali je bilo oddano za gradnjo znanemu investitorju.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba št. ... z dne ... se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper dopolnilno odločbo Upravne enote L, Izpostava V, št. ... z dne 20. 6. 2005, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika za del podržavljenega kmetijskega zemljišča parc. št. 1, travnik razreda 3, v izmeri 1561 m2. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje. Podržavljeno zemljišče se danes nahaja v parceli št. 2, parceli 3. Nepremičnina parc. št. 2 v izmeri 4744 m2 je po informaciji o namembnosti z dne ... zazidano stavbno zemljišče in sicer teniško igrišče v uporabi TTT, v lasti Mestne občine L. Objekt je bil skupaj z drugimi, v tem sklepu navedenimi objekti, s sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L (Uradni list RS, št. 22/99) z dne ..., določen za športni objekt občinskega pomena. Parcela št. 3, travnik r. 2, v izmeri 359 m2 pa leži po informaciji o namembnosti zemljišča na nezazidanem stavbnem zemljišču v območju urejanja VS 2/7, ki je namenjeno pretežno stanovanjski gradnji in spremljajočim dejavnostim. Območje se ureja s prostorskim izvedbenim načrtom (Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje urejanja VS 103 IV. faza A M (Uradni list SRS, št. 40/84), ki na tej površini predvideva zeleno površino s kolesarsko in sprehajalno stezo. Na podlagi lokacijske informacije in ogleda stanja v naravi je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je bil del podržavljene parc. št. 4, sedaj parc. št. 2 in 3, oddan za gradnjo z Odlokom o sprejemu zazidalnega načrta za zazidalni otok VS 103 - M N. faza. Parcela 2 je sedaj v naravi teniško igrišče, zato je v skladu z 2. odstavkom 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Parcela št. 3 pa leži na nezazidanem stavbnem zemljišču v območju urejanja VS 2/7, ki je namenjeno pretežno stanovanjski gradnji in spremljajočim dejavnostim. Po 2. členu Odloka je zazidalno območju na severu omejeno s Potjo spominov in tovarištva, na vzhodu s cestnim rezervatom podaljška bivše K ceste, na jugu z obrežjem G in na zahodu s cestnim rezervatom L ceste. Na podlagi listin v spisu je bilo ugotovljeno, da se je gradnja začela pred letom 1990, torej pred uveljavitvijo ZDen, zato se v skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDen ne vrača v naravi in se tudi ne ugotavlja, ali je morda kakšen delček možno vrniti v naravi. Če je zemljišče oddano za gradnjo v skladu z zazidalnim načrtom, potem se takšno zemljišče v celoti ne vrača, pod pogojem, da je naselje zgrajeno oziroma, da je gradnja začeta. Zemljišči, ki sta predmet zahtevka, predstavljata del funkcionalne celote in zato vrnitev v naravi ni možna.

Tožnik v tožbi navaja, da ne drži, da je parcela 2 travnik r. 2 v izmeri 1474 m2 pozidano stavbno zemljišče. Iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja z dne 13. 9. 1993 namreč izhaja, da je travnik 3. Tudi iz identifikacije št. 12/2, ki jo je izdelal HH in sicer iz dopolnitve poročila z dne 14. 3. 2003, izhaja, da je parcela 2 v naravi del travnik in del teniško igrišče in da je vračilo parcele možno. Iz odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo z dne 3. 3. 2004 izhaja, da je bila izvršena nelegalna gradnja teniškega igrišča na zemljišču parc. št. 6, 7, 1, 5 in 9, od katerih meri samo parc. št. 9, ki je last TT, kar 1830 m2. Opozarja na določbe Stvarnopravnega zakonika. Očitno je zmoten sklep o dejanskem stanju, češ da je Mestna občina L lastnik teniškega igrišča, v konkretnem primeru posledica napačne uporabe materialnega prava, saj je na nepremičninskem področju onemogočen prenos lastninske pravice na zgradbi brez zemljišča. Upoštevaje, da je zemljišče, kjer je izvršena nelegalna gradnja teniškega igrišča, last zlasti TT, ima v konkretnem primeru nedovoljena gradnja enako pravno usodo kot zemljišče. Iz posestnega lista izhaja, da meri parc. št. 2 4744 m2 in upoštevaje, da je ta parcela v naravi del travnik ter upoštevaje, da tožnik terja zgolj vračilo dela parcele 2 v izmeri 1474 m2, ki ni pozidan, je vračilo v naravi dela parcele 2 v izmeri 1474 m2 možno, saj to zemljišče ni bilo oddano za gradnjo, kakor izhaja iz dopisa Upravne enote L, Izpostava V z dne .... Tožnik je že na ustni obravnavi ... zahteval, da se opravi še dokaz z izvedencem geodetske stroke, zaradi ugotovitve, kje so meje parcel in ugotovitve dejanskega stanja v naravi. Skratka tožnik je ponudil dokaz z izvedencem geodetske stroke, da je vračilo zemljišč, ki so predmet zahtevka v naravi, možno, a ga upravni organ prve stopnje ni izvedel. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je bistvena kršitev določb postopka. Del parcele 2, katerega vrnitev se zahteva, ni pozidan. Tožnik je dne 5. 1. 2006 zaprosil JJJ za dopolnitev izvedenskega mnenja. Iz te identifikacije izhaja, da je tudi parc. št. 3 v naravi travnik in da je tudi vračilo te parcele možno. Dejansko stanje v zadevi torej ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kršene pa so bile tudi določbe postopka. Vsa navedena dejstva in dokaze je tožeča stranka predložila oziroma predlagala že prvostopnemu organu. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve za denacionalizacijo za vrnitev dela nepremičnin 2 in 3, obe k.o. T, v naravi, zaradi ugotovljenih ovir po določbi 1. in 2. odstavka 32. člena ZDen.

V zadevi je nesporno, da celotna parcela 2 meri 4744 m2, v njej pa se nahaja 1474 m2 tožnikove podržavljene parcele. Nesporno tudi je, da je na zemljišču zgrajeno teniško igrišče, sporno pa je, ali zgrajeno teniško igrišče obsega celotno parcelo 2 v izmeri 4744 m2. Tožnik ugovarja, izhaja pa tudi iz zemljiško katastrskih podatkov, izvedeniških mnenj in ugotovitev ogleda, ki ga je opravil prvostopni organ, da je del parcele travnik, izven ograje teniškega igrišča, ter da bi bila možna vrnitev tega dela zemljišča v naravi. V zadevi, kot je obravnavani primer, ni relevantno, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja, potrebno pa bo v denacionalizacijskem postopku ugotoviti obseg teniškega igrišča (fundus) in funkcionalno zemljišče k igrišču ter nato na podlagi lege podržavljene parcele ugotoviti, ali je tožniku možno vrniti v naravi del zemljišča parc. št. 2, ki nima statusa zazidanega stavbnega zemljišča. Tožnik torej utemeljeno ugovarja, da v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno pa je v postopku tudi predlagal postavitev izvedenca za ugotovitev vseh spornih dejstvih, ki jih je sodišče zgoraj navedlo in jih bo potrebno v postopku raziskati pred ponovno odločitvijo.

Vrnitev zemljišča v izmeri 87 m2, ki se nahaja v parc. št. 3 v izmeri 359 m2, pa je upravni organ zavrnil na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDen, ki določa, da se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno ugovarja, da dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ne daje podlage za zaključek, da je bilo zemljišče oddano za gradnjo. Podatki katastra in ugotovitve ogleda kažejo, da gre za nezazidano stavbno zemljišče. Tudi iz listin v upravnem spisu (dopis organa Mestni občini L z dne ..., dopis organa z dne ... pooblaščenki tožnika, dopis Mestne občine L organu z dne ...) izhaja, da upravni organ dejstva, da bi bilo zemljišče izročeno občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta in tudi oddano za gradnjo, ni razčistil, v odločbi pa tudi ni pojasnjeno (niti v odločbi tožene stranke) komu naj bi bilo zemljišče oddano za gradnjo, torej kdo je investitor. Za ugotovitev, da je zemljišče oddano za gradnjo, namreč ne zadostuje, da je predvideno za gradnjo s prostorskim aktom, kot sta upravna organa to zakonsko besedilo razlagala in uporabila. V ponovnem postopku bo torej potrebno dopolniti dejansko stanje v nakazani smeri (komu in kdaj je bilo oddano za gradnjo in kdaj se je gradnja začela) in v primeru ugotovitve, da zemljišče ni bilo oddano za gradnjo znanemu investitorju, ugotoviti lego podržavljene parcele v parceli 3, da se bo zavezanec Mestna občina L lahko opredelila do vrnitve v naravi, kot je zaprosila z dopisom z dne ..., pa v postopku ni bilo storjeno.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato tudi posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.