Jedro

Po prvem odstavka 31. člena ZBPP je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. Tožena stranka je s postopkom tudi že začela, zato je, ob steku krajevnih pristojnosti in ob subsidiarni uporabi 21. člena ZUP, ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja, da bi se z drugim krajevno pristojnim organom sporazumela o tem, da bo ta drugi organ nadaljeval z vodenjem postopka. Tudi določb 22. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem 22. členu prenesla na drugi krajevno pristojen organ proti strankini volji.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Okrožnega sodišča na A, št. ... z dne 1. 3. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da ni krajevno pristojna za odločanje o prošnji tožnika, stanujoč ..., B, začasno v Zavodu za prestajanje kazni zapora C, za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zadeva se odstopi Okrožnemu sodišču v D kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik pri njen vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po opravljenih uradnih poizvedbah je zaključiti, da je tožnikovo začasno prebivališče od dne 20. 10. 2003 dalje Zavod za prestajanje kazni zapora C, kot je to razvidno iz listinske št. 25. Po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPrep) in sicer po 3. točki 3. člena, je stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Po 4. točki istega člena pa je začasno prebivališče vsako drugo prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva zaradi dela, šolanja ali drugih razlogov, vendar v njem nima namena stalno prebivati. Glede na navedeno je začasno prebivališče prosilca (tožnika) Zavod za prestajanje kazni zapora C, ter tako Okrožno sodišče na A ni krajevno pristojno za odločanje o prosilčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pristojnost sodišča za odločanje v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč določena v prvem odstavku 31. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 - ZBPP), ki med drugim določa, da o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Glede na dejstvo, da je tožnikovo začasno prebivališče C, tožena stranka (Okrožno sodišče na A), ni krajevno pristojna za odločanje o prosilčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Predmetna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči se zato odstopi v nadaljnje odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v D (četrti odstavek 65. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP).

Tožnik v tožbi navaja, da je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil pri toženi stranki glede na svoje stalno prebivališče. Prošnjo za brezplačno pravno pomoč v obravnavani zadevi (št. 106/2003) je namreč vložil že avgusta 2003, tožena stranka pa je reševanje njegove prošnje nerazumno in nepotrebno zavlačevala. V času, ko je prošnjo vložil, je na območju tožene stranke tudi dejansko prebival (ni še bil v zaporu na C). Tožnik predlaga, da sodišče zadevo vrne v reševanje krajevno pristojnemu sodišču na A (toženi stranki).

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijani sklep. Glede tožbenih navedb pa poudarja, da tožnik v času vložitve predmetne prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni imel začasnega prebivališča na območju za katerega bi bilo pristojno Okrožno sodišče na A, torej tožena stranka. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tožnik pod rubriko začasno prebivališče navedel naslov ..., E (E zapori); glede na določbe po 31. člena ZBPP, po katerih ima začasno prebivališče glede določitve pristojnosti za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, prednost pred stalnim prebivališčem, je torej bilo že ob vložitvi predmetne prošnje za njeno reševanje pristojno drugo sodišče in ne tožena stranka. Tako po mnenju tožene stranke ne držijo tožnikove navedbe o tem, da je ob vložitvi prošnje bila pristojna za odločanje o njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožena stranka. Nadalje tožena stranka poudarja, da je v predmetnem upravnem postopku, v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, 70/00 - ZUP) in ZBPP, opravila ugotovitveni postopek, v katerem so bile opravljene številne uradne poizvedbe v skladu z 20. členom ZBPP, o resničnosti tožnikovih navedb v predmetni prošnji o njegovih premoženjskih razmerah, prav tako pa je tožena stranka glede na dejstvo, da je tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (tako kot številne ostale tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči) bila nepopolna, tožnik pa v priporu, opravila tudi uradne poizvedbe o višini tožnikove pokojnine za zadnjih šest koledarskih mesecev pred mesecem vložitve predmetne prošnje, prav tako pa tudi ustno obravnavo, na kateri je bil zaslišan tožnik ter si od kazenskega oddelka pridobila obvestilo o nastopu kazni zapora oziroma je opravila uradne poizvedbe o tem, ali se je kazenski postopek zoper tožnika, kateri se vodi pri toženi stranki, pravnomočno končal. Tako nikakor ne držijo tožnikove navedbe o zavlačevanju zadeve. Ker je tožena stranka predmetni upravni spis odstopila v reševanje Okrožnemu sodišču v D (zadeva je bila dokončna), sodišču pošilja fotokopijo spisa. Tožena stranka predlaga, da sodišče predmetno tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ki se je z izpodbijanim sklepom izrekla za krajevno nepristojno za odločanje o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je tožnikovo začasno prebivališče od 20. 10. 2003 na območju Okrožnega sodišča v D, kjer tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora prestaja zaporno kazen. Tožena stranka je svojo odločitev o svoji krajevni nepristojnosti oprla na določbo prvega odstavka 31. člena ZBPP, po kateri o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odloča pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Po določbah 21. člena ZUP, ki se v predmetnem postopku uporablja subsidiarno, glede vprašanj, ki niso urejena z ZBPP kot specialnim predpisom (3. člen ZUP), je v primeru, če bi bila po določbah 19. in 20. člena tega zakona hkrati krajevno pristojna dva ali več stvarno pristojnih organov, krajevno pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek.

Iz citiranih določb prvega odstavka 31. člena ZBPP izhaja, da je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah za katera so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pa nadalje pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. V obravnavanem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnikovo stalno prebivališče na naslovu ..., B. Ta svoj naslov stalnega prebivališča je tožnik navedel tudi na prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, katero je vložil na naslovu tožene stranke; res pa je tudi dodatno navedel, da začasno stanuje na ..., E (ker je bil v preiskovalnem zaporu). Navedeno dejstvo pa po presoji tukajšnjega sodišča pomeni, da je tožnik, upoštevaje citirano določbo prvega odstavka 31. člena ZBPP v zvezi z prvim odstavkom 34. člena istega zakona, svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil pri krajevno pristojnem sodišču, saj je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pristojen odločati pristojni organ za brezplačno pravno pomoč sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče. Iz spisnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik tekom postopka svoje stalno prebivališče spremenil, zato za odločitev v obravnavani zadevi niti niso relevantne okoliščine, ki jih v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, da je namreč tožnik že v času vložitve prošnje začasno bival na naslovu... v E, ob njeni rešitvi pa v C v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Tožnik je imel, glede na citirane določbe 31. člena ZBPP in glede na njegovo stalno prebivališče, zakonito možnost vložiti prošnjo za brezplačno pravno pomoč pri toženi stranki kot krajevno pristojnem organu za brezplačno pravno pomoč.

V obravnavanem primeru je tožena stranka (kot tudi sama navaja) izvedla že velik del ugotovitvenega postopka - tožnikovo prošnjo je vzela v obravnavo, zaslišala je tožnika, opravila uradne poizvedbe, tožniku je na njegovo urgenco celo odgovorila, da bo o zadevi odločila, čim bo dobila odgovore na svoje poizvedbe, itd. Torej je s postopkom nedvomno že začela, zato je ob steku krajevnih pristojnosti in ob dejstvu, da ZBPP glede tega nima specialnih določb, treba subsidiarno uporabiti citirane določbe 21. člena ZUP; ker je torej tožena stranka že začela s postopkom, je ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja (niti ni tega izkazala), da bi se z drugim krajevno pristojnim organom, torej z Okrožnim sodiščem v D, sporazumela o tem, da bo Okrožno sodišče v D nadaljevalo z vodenjem postopka.

Organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek, ostane pristojen še naprej tudi v primeru po 22. členu ZUP - če torej med postopkom nastanejo okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ; v takem primeru lahko organ, ki je začel postopek, zadevo odstopi organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek za stranko. Glede na to, da 22. člen ZUP določa možnost spremembe krajevne pristojnosti le v korist stranke, ga ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem (22. členu) prenesla na drugi krajevno pristojen organ tudi proti strankini volji. Upoštevaje navedeno, v obravnavanem primeru tudi z določbami 22. člena ZUP ni mogoče utemeljiti zakonitost izpodbijanega sklepa o prenosu krajevne pristojnosti.

V zvezi z navedbo tožene stranke (v odgovoru na tožbo), da ima pri opredeljevanju krajevne pristojnosti sodišča začasno prebivališče prednost pred stalnim, sodišče ugotavlja, da ZBPP tega ne določa, iz določb 20. člena ZUP (4. točka 1. odstavka) pa bi prej izhajalo nasprotno - da se krajevna pristojnost ("v drugih stvareh") določa po stalnem prebivališču stranke.

Upoštevaje vse navedeno, torej tožena stranka zaradi dejstva, da je bil tožnik poslan na prestajanje zaporne kazni v C, ni imela zakonsko utemeljenega razloga za to, da (ob nasprotovanju tožnika) sprejme izpodbijani sklep.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen, zato ji je ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS.

Tožnik je zaprosil tudi za taksno oprostitev. Ker pa je sodišče v tem upravnem sporu tožnikovi tožbi ugodilo, se sodne takse za tožbo krijejo iz sredstev potrebnih za izvajanje ZBPP, ki se pri Vrhovnem sodišču RS zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije (peti odstavek 34. člena ZBPP). Zaradi tega sodišče v obravnavanem primeru, ko je tožnikovi tožbi ugodilo, o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo.