Jedro

Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Vprašanje obdolženčeve prištevnosti pa v sedanji fazi postopka ne more vplivati na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj gre za okoliščino, ki vpliva oziroma bo v nadaljnjem postopku vplivala na oceno obdolženčeve krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Celju, zoper obdolženega I. B. uvedel preiskavo zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o uvedbi preiskave se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zahtevo za preiskavo zoper obdolženega za zgoraj citirano kaznivo dejanje velike tatvine pa zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa o uvedbi preiskave v luči pritožbenih trditev in vsega zbranega dokaznega gradiva, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dognalo, da je v predmetni fazi postopka pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o danosti zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma, da je obdolženi I. B. storil očitano mu kaznivo dejanje, t. j. poskus kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1. 5. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Tudi če bi bil dvom v obstoj utemeljenega suma v določeni meri nakazan (pritožbeno sodišče ga kot rečeno ni zaznalo), je treba opozoriti, da je pred sodiščem prve stopnje še pretežni del dokaznega postopka. V situaciji, ko določeni dokazi govore za, določeni pa proti utemeljenemu sumu, pa je treba dokončno oceno prepustiti nadaljnjemu postopku.

6. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikovim očitkom, češ da se je senat prvega sodišča pri argumentaciji utemeljenega suma le pavšalno in nekonkretizirano skliceval na doslej zbrane dokaze. Prav nasprotno, pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa je, poleg dokazov, ki potrjujejo, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 27. 10. 2018, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 3. 11. 2018), izpostavilo in pravilno, na ravni zahtevanega dokaznega standarda, ocenilo ostale dokaze, ki obdolženega I. B. s tem kaznivim dejanjem povezujejo v tolikšni meri, da mu gre pripisati vlogo sostorilca. Dva izmed tehtnih obremenilnih dokazov, ki potrjujejo večjo verjetnost, da je obdolženec kot sostorilec sodeloval pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja kot pa da ni, sta vsekakor Poročilo Policijske postaje ... o kriminalistično tehničnih ugotovitvah o obdelavi, primerjavi zaseženih obuval z dne 29. 10. 2018 (list. št. 22) in Poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) z mnenjem z dne 22. 11. 2018. Iz slednjega, kot je že poudarilo prvo sodišče, izhaja, da glede na zbir stopnjo ujemanja vseh zaznanih značilnosti na preiskovani sledi, na primerjalnem odtisu obuvala in poškodb na podplatu levega obuvala, obstaja velika verjetnost (op. druga potrditvena stopnja na šest stopenjski lestvici – takoj za gotovostjo), da so sled 2, zavarovano pri ogledu kraja kaznivega dejanja – vlom v stanovanjsko hišo na naslovu P. ulica 15 v ..., povzročila obuvala zasežena osebi I. B. Na predmetni sledi so preiskovalci našli tudi pet individualnih značilnosti (prikazano na slikovni prilogi). Enake značilnosti so našli tudi na primerjalnem odtisu in ujemajoče se poškodbe na podplatu levega obuvala, kjer so jih označili enako kot na preiskovani sledi. Značilnost 4 se povsem ujema s poškodbo na obuvalu levega obuvala, značilnosti 1, 2, 3 in 5 pa se ujemajo v položaju in orientaciji, manjše odstopanje pa so ugotovili v velikosti in obliki v primerjavi s poškodbami na obuvalu. Glede na povzeto, ni mogoče slediti pritožniku, da iz Poročila NFL izhaja tolikšen dvom o istovetnosti zavarovanih sledov obuval z primerjalnim odtisom obdolžencu zaseženega obuvala, da bi to ovrglo obstoj utemeljenega suma. Pritožnik se v zvezi z problematiziranjem dokazne vrednosti odtisov obuval sklicuje na izpovedbo policista G. E. z dne 21. 2. 2019 (ta je bila podana šele po izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa z dne 18. 2. 2019), a po prepričanju sodišča druge stopnje na pravilnost zaključkov prvega sodišča nima vpliva. Zagovornik je izpovedbo priče, da je bilo na kraju kaznivega dejanja zavarovanih več sledov različnih vrst obuval, vzel iz konteksta pričevanja priče, saj je ta na začetku pričevanja jasno poudarila, da so bile na kraju dejanja zavarovane sledi obuval, ki so se ujemale s sledmi obuval, ki jih je imel obdolženi. Tudi priča Z. L. je bila zaslišana že po izdaji izpodbijanega sklepa. Po pritožbenih navedbah naj bi ta priča izpovedala, da ima podobno velikost obuvala kot obdolženec, kar pa iz prepisa njegovega pričevanja ni razvidno, pa tudi če bi kaj takšnega izjavila, ne bi vplivalo na zahtevani dokazni standard, upoštevaje zgoraj povzete ugotovitve NFL.

7. Pri obdolžencu res niso bili najdeni odtujeni predmeti, kar pa glede na okoliščine njegovega prijetja ter da naj bi šlo za štiri sostorilce, ni nič neobičajnega. Obdolženca pa z neznanimi sostorilci na ravni utemeljenega suma povezujejo tudi okoliščine, ki so povezane z nahajanjem avtomobila last njegove hčerke v bližini kraja kaznivega dejanja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na izpovedbe priče M. K., ki prebiva na P. ulici v ... in ki je videla to vozilo znamke Seat, kako se je pred vlomom ustavilo okoli 100 metrov od njegove hiše in so iz njega izstopili štirje moški, ki so odšli po ulici naprej. Potem je priča slišala ropot, podoben odpiranju in zapiranju rolet, kar bi lahko bilo povezano s samim vlomom, saj je ropot prenehal, ko se je v bližino oškodovančeve hiše pripeljal sosed. Iz spisovnega gradiva pa dalje izhaja, da je že po prijetju obdolženca bil ta avtomobil zaznan z neznanim voznikom, ki je opazoval okolico kot da nekoga išče, nakar so osebe, ki so bile v vozilu z vozilom pobegnile iz R., skozi K. in v smeri P., vozilo pa je bilo pozneje najdeno za lokalom P. v Š.

8. Ugotavljanje obdolženčeve zmožnosti razumevanja pomena dejanja in obvladovanja ravnanja v času storitve kaznivega dejanja zaradi ugotovljene alkoholiziranosti (29. člena KZ-1), bo lahko le predmet nadaljnjega postopka in morebitne pritegnitve izvedenca ustrezne stroke. Glede na to, da ta dokaz doslej še ni bil pridobljen, se sodišče prve stopnje do po pritožniku izpostavljenega vprašanja obdolženčeve prištevnosti še ni moglo opredeliti in sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vprašanje obdolženčeve prištevnosti pa v sedanji fazi postopka ne more vplivati na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj gre za okoliščino, ki vpliva oziroma bo v nadaljnjem postopku vplivala na oceno obdolženčeve krivde.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tarifni številki 74013 Taksne tarife (zavrnitev drugih pritožb, ki niso posebej taksirane in niso takse proste), v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.