Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ker obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka ni verjetno izkazan (iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenih razlogov niti da bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita - podana po izteku rokov, ne da bi tožena stranka tožniku omogočila zagovor ...). Zaradi tega je sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo nebistveno (bi bilo bistveno, če bi bila terjatev verjetno izkazana).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Ugovoru se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 284/2012 z dne 24. 9. 2012 spremeni tako, da se z a v r n e predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

1.Odloži se izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 28. 8. 2012. 2. Začasna odredba velja še 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.“ Tožena stranka sama krije stroške ugovora zoper začasno odredbo, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z zadržanjem izvršitve učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitvi, da začasna odredba velja še 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Med strankama so bile sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je v I. točki sklepa (o začasni odredbi) z dne 24. 9. 2012 sklenilo, da se „odloži izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 28. 8. 2012“, torej, da se odloži izvršitev izredne odpovedi samo ene pogodbe o zaposlitvi. Tak izrek sklepa o začasni odredbi je nekonkretiziran, nedoločen in nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je zgolj odložilo izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012, ni pa ugodilo predlagani začasni odredbi v delu, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011, z dne 25. 9. 2009 in z dne 1. 12. 2005, kar je bil sicer izrecen predlog tožnika. Tožniku je 24. 9. 2012 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Sodišče prve stopnje se je v tem primeru poslužilo arbitrarnega odločanja, saj verjetnost terjatve ni podana. Zgolj pavšalne so navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi presodilo vse navedbe in dokaze. Do protipravnosti ravnanj tožnika se ni opredelilo, tudi se ni opredelilo do tega, ali obstoji krivda na strani tožnika glede posameznih odpovednih razlogov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik sam priznal v časopisu A., da je nenamensko porabljal javna sredstva, prerekal je samo višino zneska, za kar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisne so navedbe sodišča prve stopnje, da je nova trditev v ugovoru, da tožnik, vedoč, da sodil nima, sploh ne bi smel odrejati izplačil sredstev, sprejetih na podlagi sklenjenih pogodb o izvajanju in financiranju temeljnih raziskovalnih projektov. Tak očitek je bil podan že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi v odgovoru na tožbo in predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik ni imel nobene pravne podlage, da naroča iz sredstev B. sporno pravno mnenje z dne 15. 5. 2012. Razrešitev dekanje druge članice tožene stranke nima nobene zveze z vprašanjem, ali je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za opravljanje dela na B. v obsegu 67 % polnega delovnega časa. Mnenje se sploh ne nanaša na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dr. A.B., ampak na povsem druga vprašanja na drugi članici tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ne opredeli do bistvenih zatrjevanj tožene stranke, da je sporno mnenje tožnik naročil iz sredstev B. za lastne namene, saj je to mnenje predložil v sodnih postopkih zoper toženo stranko. Pritožba opozarja, da obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj sodišče navaja, da ni izdalo regulacijske začasne odredbe, v točki 9 obrazložitve pa navaja, da je s predlagano začasno odredbo začasno uredilo stanje do izvedbe postopka. Dejstvo je, da je tožnik predlagal, da se odloži izvršitev izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi in zadrži učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem delovno pravnem sporu. Po mnenju tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo presojati predlagano začasno odredbo po strožjih kriterijih. Tožnik v predlagani začasni odredbi ni podal trditvene podlage v smeri kriterija reverzibilnosti. Tožena stranka se je z razlogi, ki izkazujejo „ponovitveno nevarnost“ (predvsem razlog ponovne nenamenske rabe sredstev) seznanila po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je šele s sklepom z dne 31. 8. 2012 prepovedala tožniku opravljati delo za čas zadržanja učinkovanja pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določila četrtega odstavka 85. člena ZDR. Edini razlog (kar se tiče predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ), zaradi katerega je sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, je po stališču sodišča prve stopnje, dejstvo, da je od imenovanja tožnika preteklo šele eno leto in da se tožnik na delovno mesto direktorja ne bo mogel več vrniti, zaradi česar naj bi bila podana nevarnost iz 1. alinee 1. odstavka 272. člena ZIZ. Izpostavlja, da je bil tožnik z dokončnim sklepom z dne 1. 10. 2012 predčasno razrešen z mesta direktorja, imenovan je bil že novi v. d. direktor, tako da reintegracija na delovno mesto direktorja že sedaj ni več mogoča. V primeru razveljavitve sklepa tožena stranka predlaga, da v ponovljenem postopku odloča drug sodnik. Priglaša stroške pritožbe zoper začasno odredbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imel sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji.

Po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS 51/98 in naslednji) sodišče predlogu upnika ugodi in izda predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik v predlogu s trditvami in predlaganimi ali predloženimi dokazi, s katerimi dokazuje te trditve, izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272.člena ZIZ) in če hkrati (torej kumulativno) verjetno izkaže eno izmed v drugem odstavku 272. člena ZIZ navedenih predpostavk. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (273. člen ZIZ). Po presoji, da je upnik s predlogom za izdajo začasne odredbe te predpostavke izkazal, sodišče izda sklep o začasni odredbi, zoper katerega ima dolžnik (v konkretnem primeru tožena stranka) možnost v ugovoru izpodbijati pravilnost takšne presoje sodišča prve stopnje. V primeru dolžnikovega vloženega ugovora sodišče, ki je začasno odredbo izdalo, s sklepom presodi o utemeljenosti takšnih ugovornih trditev (54. in 58. člen ZIZ v zvezi s 239.členom ZIZ).

Iz sklepa o izdani začasni odredbi, zoper katerega je tožena stranka ugovarjala, je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlogu tožnika delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, da se odloži izvršitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2012 ter da ta začasna odredba velja še 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ker je presodilo, da je tožnik ob verjetnosti svoje terjatve izkazal tudi pogoje iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Začasno odredbo, s katero se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do rešitve spora, sodišče lahko izda, če je bil izveden postopek po 84. in 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Začasno odredbo, s katero predlaga zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko predlaga tudi na podlagi 272. člena ZIZ. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 28. 8. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker je sindikat, katerega član je tožnik, nasprotoval izpodbijani izredni odpovedi, je tožena stranka sklenila, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za sodno varstvo .

Sodišče prve stopnje se je v sklepu, v katerem je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, opredelilo do vseh tožniku očitanih kršitev. Le glede prvo očitane kršitve, da je tožnik opustil zagotovitev verodostojnih ključev za razporejanje posrednih stroškov na raziskovalnih projektih (sodil) je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik te kršitve ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ob predpostavki da sodil nimajo tudi druge članice B. in da je za njihov sprejem odgovoren rektor. O ostalih dveh kršitvah sodišče prve stopnje verjetnosti terjatve ni ugotovilo in si je pridržalo ugotavljanje odgovornosti tožnika v nadaljnjem postopku. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navajala, da bi tožnik kot direktor, ki odgovarja za zakonitost dela B., moral zagotoviti sprejem sodil na B. in da pred sprejemom takšnih sodil ne bi smel odrejati izplačila sredstev, prejetih na podlagi sklenjenih pogodb. Sodišče prve stopnje je ob presojanju ugovornih trditev tožene stranke v zvezi z izkazanostjo pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ razlogovalo, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe presoja samo verjetnost terjatve in zato uporablja nižji standard, kot pri sojenju. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad dejstvi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bil obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenih razlogov, ali če bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita (npr. če bi bila podana po izteku rokov iz drugega odstavka 110. člena ZDR, če tožniku ne bi omogočila zagovora,...). Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnik svoje terjatve v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatve obstoji, zato tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetno izkazani terjatvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožena stranka je priglasila stroške za ugovor zoper začasno odredbo in pritožbene stroške, tožnik pa stroške odgovora na ugovor. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (ugovor, odgovor na ugovor in pritožba zoper ugovor). Tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.