Up-439/00

20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1059/98 z dne 16. 12. 1998 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 5. 5. 1998 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 727/99 z dne 16. 6. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 1. 4. 1999 se zavrže.

3.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 790/99 z dne 21. 7. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. I 99/00092 z dne 19. 3. 1999 se zavrže.

4.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišče v Celju št. Cp 1764/2000 z dne 24. 5. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 25. 9. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Ustavni pritožnik je dne 18. 12. 2000 priporočeno po pošti vložil na Ustavno sodišče vlogo - "prošnjo za varstvo človekovih pravic in njegovega dostojanstva, ki mu ga zagotavlja Ustava". Tej je priložil vse v izreku navedene sodne odločbe razen sklepa Višjega sodišča v Celju št. Cp 1764/2000 z dne 24. 5. 2001, ki ga je predložil z vlogo z dne 13. 7. 2001. Glede na njegove navedbe ter priložene sodne odločbe, je Ustavno sodišče njegovo vlogo upoštevalo kot ustavno pritožbo zoper vse v izreku navedene sodne odločbe.

2.Pritožnik navaja, da mora poravnati škodo, ki naj bi jo povzročil njegov pes, pri čemer zanika njegovo lastništvo kot tudi, da bi na kraju nesreče pred pričami povedal, da je poginuli pes njegov in se obnašal kot lastnik. Rekel naj bi samo, da podobnega psa pogreša, sicer pa naj psa na kraju nesreče v temi in ob umetni svetlobi tudi ne bi bil zmožen prepoznati. Meni, da je sodišče imelo ponižujoč odnos do njega. Tekom postopkov naj bi namreč ne upoštevalo nobenega njegovega argumenta niti dokumenta, tako da se dejansko stanje po njegovem ni ugotavljalo. Pri tem izpostavlja zlasti svojo slabovidnost, pri čemer prilaga tudi kopije zdravniških potrdil. Posebej pa poudarja, da mu v postopku kot invalidskemu upokojencu ni bila omogočena pravna pomoč. Hkrati prosi, naj Ustavno sodišče ustavi postopek, ki ga vodi zoper njega Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah, ker se boji, da bo prišlo do rubeža njegovega imetja, ali pa naj zadevo obravnava prednostno. Pri tem prosi, naj Ustavno sodišče vpogleda "celotno dokumentacijo" in mu v zadevi omogoči pošteno sojenje s človeškim odnosom in tudi pravno pomoč. Dne 13. 7. 2001 je predložil kasnejši sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1764/2000 z dne 24. 5. 2001. Navaja, da sodišče s tem sklepom "odbija" njegovo vlogo za obnovo postopka iz vzrokov, ki jih ne razume, oziroma ne ve, kaj je zakoniti razlog, če je sodišču dovoljeno, da ne upošteva njegove zdravstvene dokumentacije in dejanskega stanja, ki naj bi iz tega sledilo.

B.

3.Pritožnik uveljavlja zlasti napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter izpodbija dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem in izvršilnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja, kar vključuje tudi dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišča v postopku ustavne pritožbe skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) preizkuša le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To predvsem pomeni, da je pristojnost Ustavnega sodišča, da na podlagi ustavne pritožbe preizkuša, ali sodišča z razlago zakonom niso dala takšne vsebine, ki bi bila nezdružljiva s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Glede na pritožnikove navedbe pa ta smiselno uveljavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki vključujeta tudi pravico do poštenega sojenja, z izpodbijanimi sodnimi odločbami oziroma v postopkih, v katerih so bile le-te izdane. Smiselno predlaga tudi zadržanje izvršitve izpodbijanega akta (pravnomočne sodne odločbe, izdane v pravdi) po 58. členu ZUstS.

4.Ustavno sodišče je glede na pritožnikove navedbe pridobilo tako pravdni (opr. št. P 162/97) kot tudi izvršilni (opr. št. I 99/00092) spis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah ter ju pregledalo. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS je ustavno pritožbo treba vložiti v roku 60 dni od vročitve izpodbijanega akta. Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 1059/98 z dne 16. 12. 1998 je bila pritožniku vročena dne 11. 1. 1999. Glede na navedeno je ustavna pritožba z dne 18. 12. 2000 zoper sodni odločbi, navedeni pod 1. točko izreka, očitno prepozna in že iz tega razloga nedovoljena. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 727/99 z dne 16. 6. 1999 je bil pritožniku vročen dne 10. 9. 1999. Tudi ustavna pritožba zoper sodni odločbi, navedeni v 2. točki izreka, je tako prepozna. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 790/99 z dne 21. 7. 1999 je bil pritožniku vročen dne 3. 12. 1999. Ustavna pritožba je torej tudi zoper sodni odločbi, navedeni pod 3. točko izreka, prepozna.

5.Glede na navedeno je Ustavno sodišče prepozne ustavne pritožbe zavrglo kot nedovoljene.

6.Ob vložitvi dne 18. 12. 2000 je bila ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 25. 9. 2000, s katerim je bil zavržen pritožnikov predlog za obnovo postopka, nedopustna, ker v zadevi še ni bilo izčrpano niti redno pravno sredstvo - pritožba. Iz prilog je izhajalo, da jo je vložil prek svoje žene, o njej pa še ni bilo odločeno. Pritožnik je z vlogo z dne 13. 7. 2001 ustavno pritožbo smiselno razširil na sklep Višjega sodišče v Celju št. Cp 1764/2000 z dne 24. 5. 2001, s katerim je bila pritožba, ki jo je po pooblastilu vložila pritožnikova žena, zavrnjena. Ta sklep Višjega sodišča je bil pritožniku vročen dne 29. 6. 2001. Ustavna pritožba v tem delu je sicer dovoljena, vendar pa je očitno neutemeljena.

7.Pritožnik, ki se pritožuje, ker mu v postopku ni bila omogočena brezplačna pravna pomoč, ima sicer prav, ko smiselno uveljavlja, da je sestavni del pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) tudi pravica do dostopa do sodišča, pri čemer mora biti zagotovljeno dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice. Tako osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop na sodišče. Skladno s pravico do dostopa do sodišča pa mora država stranki zagotoviti tudi strokovno pomoč, kadar je to nujno za učinkovit dostop do sodišča. Tudi pravica do enakosti orožij oziroma zahteva po enakopravnosti strank v postopku kot sestavni del pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) se ne izčrpa v zagotovitvi le formalne enakopravnosti, temveč je z njo v povezavi tudi dolžnost države, da zagotovi, da okoliščine premoženjske narave ne bodo predstavljale nepremostljive ovire za uresničitev pravice do sodnega varstva. Iz same narave pravice pa izhaja, da mora zakon predpisati način njenega uresničevanja z določitvijo postopka in organov, ki o njej odločajo. Pravica do dejanskega in učinkovitega dostopa do sodišča kot sestavnega dela pravice do sodnega varstva pa hkrati tudi ni absolutna v smislu, da bi morala država vsem nosilcem človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vseh zadevah omogočiti brezplačno pravno pomoč, temveč sme država pri urejanju te pravice določiti omejitve, skladne s potrebami in sposobnostmi skupnosti in posameznikov.

8.Glede pritožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč v obnovitvenem postopku, ker naj bi bili njegovi dohodki premajhni, je prvostopno sodišče navedlo, da je pritožnik v vlogah prosil tudi za pravno pomoč in trdil, da je invalid, ki jemlje zdravila, ki omejujejo njegove psihofizične sposobnosti, priložil pa ni nobenih dokazil. Prvostopno sodišče je v navedenem sklepu, ki ga je potrdilo Višje sodišče, ocenilo, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev iz 174. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list, SFRJ št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77), ki ga je bilo v postopku treba uporabiti (glede na prehodno določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP99). Po navedeni določbi ZPP77 namreč prvostopno sodišče ob pogoju, da je stranka popolnoma oproščena stroškov postopka (drugi odstavek 172. člena ZPP77), določi stranki na njeno zahtevo pooblaščenca, kadar je to nujno, da se varujejo njene pravice. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je iz spisa razvidno, da pritožnik ni bil oproščen plačila stroškov postopka. Ugotovilo je torej, da že prvi zakonski pogoj za postavitev pooblaščenca v danem primeru ni bil izpolnjen. Hkrati je dodalo, da meni, da v danem primeru to tudi ni nujno.

9.Stališče izpodbijane sodne odločbe, ki izhaja iz ZPP77, da pravice do postavitve pooblaščenca, torej do brezplačne strokovne pomoči, ne more biti deležen, kdor ni popolnoma oproščen stroškov postopka (oprostitev taks, oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov), po oceni Ustavnega sodišča očitno ni v neskladju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) niti s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po 172. členu ZPP77 sodišče namreč oprosti plačila stroškov postopka stranko (po 173. členu ZPP77 na njen predlog in z dokazili o premoženjskem stanju), ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine. Očitno ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva niti s pravico do enakega varstva pravic stališče, da so pravice do brezplačne strokovne pomoči (oziroma postavitve pooblaščenca po ZPP77) lahko deležni le najbolj premoženjsko in socialno šibki sloji prebivalstva, to je tisti, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi ne zmorejo stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Omejitev pravice do brezplačne pravne pomoči na premoženjsko najbolj šibke namreč očitno vzpostavlja razumno sorazmerje med potrebami in sposobnostmi skupnosti in posameznikov. Očitno je tudi, da je omejitev pravice do brezplačne strokovne pomoči glede na sposobnost skupnosti v demokratični družbi nujna, da je zagotovitev te pravice premoženjsko najbolj šibkim legitimen cilj zakonske ureditve, na kateri temelji stališče izpodbijane sodne odločbe, in da izbrano sredstvo, to je pogojitev pravice do postavitve pooblaščenca s predhodno odobritvijo oprostitve stroškov postopka v celoti, za dosego tega cilja ni neprimerno. Stališče, ki ga je sprejelo sodišče, temelji na zakonu, zato tudi očitno ni napačno ali arbitrarno. Tudi iz tega razloga tako očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

10.V preostalem je prvostopno sodišče zahtevo pritožnika za obnovo postopka zavrglo, ker ta vloge ni dopolnil z navedbo zakonitega razloga, zaradi katerega je predlagal obnovo pravdnega postopka; po oceni prvostopnega sodišča tudi takšnega ne, na katerega bi lahko sodišče iz besedila smiselno sklepalo. Višje sodišče je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep. Po oceni Višjega sodišča pritožba smiselno zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo to ugotovljeno s sodbo, izdano v pravdnem postopku. Višje sodišče je sprejelo stališče, da pritožnik ne izpodbija razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrglo zahtevo za obnovo postopka. Hkrati je v okviru preizkusa prvostopnega sklepa po uradni dolžnosti ocenilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrglo zahtevo za obnovo postopka, saj je predhodno skladno s 109. členom ZPP77 pozvalo toženca, naj nepopolno vlogo dopolni, in ga opozorilo na posledice, če tega ne bo storil.

11.Pritožniku glede na njegove navedbe v ustavni pritožbi po oceni Ustavnega sodišča z izpodbijanima sklepoma tudi v tem delu očitno niso bile kršene njegove človekove pravice. Redno sodišče je bilo namreč za svoje ravnanje pooblaščeno z jasno zakonsko določbo in se zato stališče, na katerem zavrženje pritožnikove zahteve za obnovo postopka temelji, ne more označiti kot očitno napačno ali arbitrarno. Pritožniku očitno tudi v tem delu ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. V zadevi (zahtevi za obnovo postopka) pa sta odločali sodišči dveh stopenj, sestavljeni tako, kot to zagotavlja ustavna norma, zato pritožniku očitno ni bila kršena niti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka ter prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS, v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude