Jedro

Po 3. odstavku 72. člena ZTLR se domneva, da je posest dobroverna. Domnevo dobre vere, dokler se ne dokaže drugače, pa kot splošno načelo predpisuje tudi 9. člen SPZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi moral toženec takoj prenehati z rušenjem objekta na parc. št. 4880/1 k.o. X ter objekt sanirati v skladu s pravili gradnje tako, da bo odstranjena vsaka nevarnost za premoženje, zdravje in življenje ljudi, v nasprotnem primeru pa naj mu sodišče izreče denarno kazen v višini 2.000,00 EUR.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa. Vztraja, da je verjetno izkazal svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini, in sicer na delu objekta z naslovom L. 51, D. Ta del sporne nepremičnine, ki v naravi obsega drvarnico, nadstrešek in garažo, je tožnik priposestvoval, saj jo uporablja in dobroverno poseduje že 21 let. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo dispozitivnosti postopka, ko je ocenilo, da tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal svoje dobroverne lastniške posesti. Dobra vera se namreč domneva, dokler se ne dokaže drugače. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik s tožbo terja negatorno pravno varstvo skladno z 99. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02), po katerem lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ju kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahtevata, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Tožnik trdi, da je lastnik spornega dela objekta, ki ga je toženec začel rušiti, s čimer je posegel v tožnikovo lastninsko pravico; to naj bi tožnik pridobil s priposestvovanjem.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano zavarovanje tožnikove terjatve, ker je ocenilo, da tožnik ni izkazal njene verjetnosti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, predvsem pa ni izkazal dobrovernosti svoje posesti. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je ne samo protispisna, ampak tudi materialnopravno zgrešena. Tožnik namreč v dopolnitvi tožbe z dne 14. 7. 2009 povsem nedvoumno navaja, da drvarnico v objektu, nadstrešek in garažo uporablja in dobroverno poseduje že 21 let. Tožnik je s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Če je nastopil posest že v letu 1988, bi sporno nepremičnino lahko priposestoval še pred uveljavitvijo SPZ. Po 4. odstavku 28. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) je namreč dobroverni posestnik nepremičnine pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Ker je torej za priposestvovanje zadoščala že dobroverna posest, tožniku ni bilo treba zatrjevati in dokazati zakonite oziroma lastniške posesti. Predvsem pa mu ni bilo treba dokazati svoje dobrovernosti. Po 3. odstavku 72. člena ZTLR se namreč domneva, da je posest dobroverna. Domnevo dobre vere, dokler se ne dokaže drugače, pa kot splošno načelo predpisuje tudi 9. člen SPZ.

6. Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Samo dvom o tožnikovi dobrovernosti zaenkrat ne zadošča za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo ostalih odločilnih dejstev za zavarovanje tožnikove terjatve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3 in 45/08) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07, 93/07 in 28/09). Sodišče prve stopnje se bo moralo pred ponovno odločitvijo opredeliti tudi do toženčevih ugovorov. Toženec doslej sicer ni oporekal dobrovernosti tožnikove posesti, je pa v odgovoru na tožbo oziroma njeno dopolnitev navedel več dejstev (da je bila sporna nepremičnina v letu 1988 še družbena lastnina in da je bila toženčevim pravnim prednikom kot denacionalizacijskim upravičencem vrnjena šele v letu 1993, da toženec razpolaga s pravnomočno upravno odločbo, ki mu dovoljuje rušenje spornega objekta, itd.), ki bi utegnila predstavljati pravno oviro za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in za predlagano zavarovanje terjatve.