Jedro

V postopku denacionalizacije se ne more preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin vpisanih v vl. št. 107. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bile te nepremičnine tožniku podržavljene z odločbo izdano na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetih (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Po izrecni določbi 8. točke 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) ni mogoče uveljavljati vrnitve premožnja, ki je bilo podržavljeno po 7.a členu navedenega predpisa. Določba 7.a člena citiranega zakona je bila pravna podlaga za nacionalizacijo premoženja, ki je bilo v lasti oseb, ki niso bile državljani Jugoslavije. Po citiranem predpisu so prešle v državno last tudi nepremičnine jugoslovanskih državljanov, ki so prestopili v tuje državljanstvo. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na tej podlagi niso upravičenci do denacionalizacije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba predstavlja nadaljevanje kršitve mednarodnih deklaracij s helsinško listino vred, ker skriva v sebi diskriminacijo po državljanstvu. Iz nacionalizacijske odločbe z dne 28.12.1973 je jasno razvidno, da gre v tem primeru za diskriminacijo, saj je bilo tožniku premoženje nacionalizirano, ker se je izselil iz države, čeprav se državljanstvu ni odpovedal. Z zvezno in republiško ustavo iz leta 1963 so bile vse nacionalizacije odpravljene in od takrat dalje nedovoljene, vendar je odločba z dne 28.12.1973 upoštevala neki akt izvršilnega organa, ki za izdajo tega protiustavnega akta, ni bil pooblaščen. Državni aparat je vedno obravnaval vsakogar, ki se je skliceval na ustavo in zakone kot neresnega, če je bilo to sklicevanje v nasprotju z nekimi meglenimi političnimi direktivami. Tudi temeljna pozitivna zakonodaja v letu 1973 ni več dovoljevala nacionalizacije. Do izdaje odločbe v letu 1973 je prišlo lahko samo z očitnim kršenjem ustave in protizakonitim ravnanjem upravnih organov. Pri reševanju te tožbe je potrebno upoštevati slovesno sprejete in formalno ratificirane mednarodne norme, ki tako ravnanje prepovedujejo. Tožnik predlaga, da se mu navedene nepremičnine vrnejo v naravi, kjer pa to ni mogoče, se mu naj plača odškodnina.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da glede na izrecno določbo 8. točke 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji, tožnik ni upravičenec do denacionalizacije. Z razlogi izpodbijane odločbe sodišče soglaša, zato jih ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še dodaja: V postopku denacionalizacije upravni organ ugotavlja ali je podana pravna podlaga in ali obstajajo drugi zakonski pogoji za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ne more pa preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljanje premoženja. Tudi sodišče v upravnem sporu v denacionalizacijski zadevi ne more presojati zakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje, temveč presoja le zakonitost upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. Zato so tožbene navedbe, da tudi ustava in zakonodaja, ki sta veljali leta 1973 (ko je bilo tožniku podržavljeno premoženje) nista več dovoljevali nacionalizacije, v tem upravnem sporu neupoštevne.

Tožbene navedbe, da predstavlja izpodbijana odločba nadaljevanje kršitve mednarodnih deklaracij zaradi diskriminacije po državljanstvu, niso utemeljene. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (26. člen) in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14. člen) prepovedujeta sleherno diskriminacijo na podoben način, kot je določeno v 14. členu ustave Republike Slovenije. S to določbo ustave so zagotovljene vsakomur enake človekove pravice, ne glede na nacionalnost, raso , spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Med te okoliščine, ki so po mednarodno pravnih aktih in ustavi Republike Slovenije podlaga za enakost vseh pred zakonom, ne spada državljanstvo. Zato imajo lahko državljani določene pravice (in tudi obveznosti), ki jih tujci nimajo. Po določbi 13. člena ustave Republike Slovenije imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice zagotovljene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Republike Slovenije.

Vprašanje primernosti zakonodajne rešitve v 8. točki 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji, po kateri ni upravičenec do denacionalizacije oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno zaradi prestopa v tuje državljanstvo - kot je bilo v obravnavanem primeru - ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča. Iz navedenih razlogov, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnila. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).