Jedro

Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).

.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se I. točka izreka izpodbijanega sklepa potrdi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za naravne vire in prostor št. 0141- 26/2005-DE-146 (1101-02) z dne 11. 3. 2024, s katerim je na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK) zavrglo njegovo vlogo za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec v pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika (I. točka izreka) in ugotovilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (II. točka izreka). Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj se veljavnost Koncesijske pogodbe št. 354-14-37/01 z dne 10. 12. 2001 (v nadaljevanju koncesijska pogodba) ter rudarske pravice, ki jo ima na podlagi te pogodbe, podaljša do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe sprva s sklepom I U 817/2024-6 z dne 26. 4. 2024 zavrnilo, ki ga je Vrhovno sodišče po tožnikovi pritožbi s sklepom I Up 133/2024 z dne 6. 6. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da se veljavnost koncesijske pogodbe ter rudarska pravica podaljšata do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno sodno odločbo (II. točka izreka); V obrazložitvi je navedlo, da sta bili ob vložitvi tožnikove vloge za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi tožnikova rudarska pravica in koncesija že po samem zakonu (ex lege - 2. in 3. člen ZIUPRPK) podaljšani do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. Izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove vloge pa ima dejansko učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske pogodbe in rudarske pravice, saj je bil z izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove vloge za podaljšanje koncesijskega razmerja s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. Vsebinske presoje tožnikove vloge za nadaljnjo pridobitev te pravice na podlagi 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) pa toženka ni izvedla. Navedlo je še, da je tožnik konkretizirano navajal in s predloženimi listinami dokazal verjetnost nastanka zanj težko popravljive škode zaradi izpodbijanega akta. Zaradi izdaje izpodbijanega sklepa je prenehala tožnikova koncesijska in rudarska pravica in mu je posledično onemogočeno izvajanje poslovne dejavnosti, ki je pridobivanje kamna (tehničnega kamna-apnenca) v kamnolomu A.. Tožnikova dejavnost je tudi v javno korist, zato slednja z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi bila prizadeta.

4. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Zatrjuje, da je sodišče brez utemeljenega razloga odstopilo od svoje dosedanje prakse. Spregledalo je nesporno dejstvo, da tožnik do izteka koncesijskega obdobja ni vložil vloge po 50. členu ZRud-1, o kateri ne bi bilo dokončno odločeno. Zato je njegova rudarska pravica na podlagi ZRud-1 ugasnila s potekom tega obdobja (10. 6. 2024). Tožnik je svojo vlogo za podaljšanje rudarske pravice po ZIUPRPK vložil šele 23. 6. 2023, torej po tem, ko mu je rudarska pravica že ugasnila na podlagi zakona. Izpostavlja tudi, da je mineralna surovina na območju pridobivalnega prostora A. že izkoriščena, zaradi česar je tožnik vložil vlogo za širitev oziroma podelitev nove rudarske pravice. Nadaljevanje izkoriščanja mineralne surovine izven pridobivalnega prostora pa je nezakonito rudarsko delo. ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče. Konkretno koncesijsko razmerje ni trajajoče razmerje, saj je bilo že ob sklenitvi koncesijske pogodbe za določen čas časovno omejeno in ne obstaja več. Vrhovnemu sodišču zato predlaga razveljavitev I. točke izreka izpodbijanega sklepa.

5. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj so vsi pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjeni. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz tretjega v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izhaja, da je ureditvena začasna odredba sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči.1 Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.2

8. V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožnik s svojo vlogo3 uveljavljal z zakonom urejeno izjemno podaljšanje rudarske pravice, ki je določeno kot odstop od 50. člena ZRud-1 in omejeno s kumulativno predpisanimi pogoji v prvem in drugem odstavku 2. člena ZIUPRPK ter da je o njegovi vlogi pritožnica odločila s sklepom, tako da je vlogo zavrgla, ker po njenem stališču v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni kumulativno predpisani zakonski pogoji za izredno podaljšanje rudarske pravice po ZIUPRPK.

9. Pritožnica v svoji pritožbi ponavlja navedbe iz prvotnega postopka odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer da naj bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe, ker naj ne bi imel vložene vloge po 50. členu ZRud-1, o kateri ne bi bilo dokončno odločeno in zato podaljšanje po ZIUPRPK naj ne bi bilo mogoče. 10. Vendar pa je Vrhovno sodišče že v omenjenem sklepu I Up 133/2024 zavzelo stališče, ki mu je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom pravilno sledilo, in sicer da ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK4 ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).

11. Pritožničino vztrajanje na zmotnem nasprotnem stališču brez dodatnih argumentov je zato neutemeljeno. Posledično so za odločitev pravno nerelevantne tudi nadaljnje pritožbene navedbe o nezakonitem rudarskem delu zaradi zatrjevanega poteka koncesijskega razmerja. Zato se Vrhovno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

12. Navedbe o tem, da je mineralna surovina na območju odobrenega pridobivalnega prostora A. že izkoriščena, zaradi česar je tožnik vložil vlogo za širitev oziroma podelitev nove rudarske pravice ter da zato nadaljevanje izkoriščanja mineralne surovine izven pridobivalnega prostora pomeni nezakonito rudarsko delo, predstavljajo pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), saj pritožnica ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že pred izdajo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Tudi sicer so navedbe pavšalne, saj jih pritožnica ni z ničemer izkazala, kot tudi nerelevantne, ker se koncesijska pogodba, ki je bila podaljšana z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, nanaša zgolj na pridobivalni prostor A. in ne na izkoriščanje surovin izven tega obsega.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK (18. točka obrazložitve).

14. Neutemeljene so tudi pritožničine že predhodno navedene trditve, da konkretno koncesijsko razmerje ni trajajoče razmerje, ker je bilo že ob sklenitvi koncesijske pogodbe za določen čas časovno omejeno in ne obstaja več. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu s tem v zvezi pojasnilo, da gre za trajajoče razmerje, saj traja že več kot deset let, zato se lahko začasno uredi z izdajo odredbe za začasno ureditev stanja (20. točka obrazložitve). Tej presoji pritožnica ni konkretizirano nasprotovala, zato ji Vrhovno sodišče le pritrjuje.

15. Pritožnica dalje zgolj pavšalno navaja, da je sodišče odstopilo od svoje dosedanje prakse. Ker tega očitka konkretizirano ne pojasni, se Vrhovno sodišče do njega ne more opredeliti. Če pa pritožnica s tem meri na primere, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v prvotnem sklepu I U 817/2024-6 z dne 26. 4. 20245, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je v zvezi s tem v sklepu I Up 133/2024 z dne 6. 6. 2024 v 16. točki obrazložitve že pojasnilo, da navedena zadeva po vsebini odstopa od teh primerov, pri katerih je šlo za odločanje na podlagi javnega razpisa oziroma drugega postopka, kjer je bila predmet spora pričakovana korist, ki se ni uresničila. Postopek po ZIUPRPK namreč temelji na posebni pravici obstoječih koncesionarjev, da na podlagi vloge dosežejo podaljšanje veljavnosti že podeljenih rudarskih pravic (2. člen), pri čemer gre za varstvo njihovega obstoječega položaja in ne šele bodoče koristi, kot izhaja iz namena tega zakona (1. člen).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

17. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016. 2 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 3 Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec v pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika na podlagi 2. člena ZIUPRPK, saj je bila njegova koncesijska pogodba sklenjena za določen čas do 10. 6. 2023. 4 Ta določa: "Če veljavnost rudarske pravice poteče pred potekom roka za vložitev predloga za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi iz prejšnjega člena ali pred potekom roka za sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi se šteje, da se veljavnost rudarske pravice in koncesijske pogodbe podaljša do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi pod pogoji, ki so določeni v koncesijskem aktu in koncesijski pogodbi." 5 Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 218/2023 z dne 31. 8. 2023, I Up 171/2018 z dne 1. 10. 2018, I Up 136/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015.