Jedro

Tožnik naj bi bil na novo delovno mesto premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Slednjega pa toženka po presoji sodišča ni dokazala.

Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov razlik v plači, in sicer: - za čas od 1. 9. 2020 do 30. 4. 2021 od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, - za čas od 1. 5. 2021 dalje pa od vsakega 10. delovnega dne v mesecu, najkasneje pa od 15. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta nezakonita in se razveljavita sklep toženke št. ... z dne 20. 8. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 10. 2020 (točka I izreka); da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delovno mesto Vodja sektorja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 12. 2014 in aneksi z dne 27. 3. 2015 in 4. 2. 2019, ga imenovati v naziv Finančni svetnik, mu od 1. 9. 2020 dalje priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega mesta Vodje sektorja ter mu od 1. 9. 2020 dalje plačati razliko plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnega bruto zneska razlike v plači od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka in navaja, da sta stališči sodišča, zapisani v točkah 11. in 15. obrazložitve sodbe, med seboj v nasprotju. Sodišče je zapisalo, da ni ugotavljalo zasedenosti oziroma kadrovske podhranjenosti Sektorja za nadzor, ker ni pristojno za odločitev, ali bo delo zaradi premestitve bolj učinkovito oziroma smotrno, hkrati pa ugotovilo, da ni obstajala potreba po premestitvi tožnika za namen zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela oddelka. Sodišče se je v sodbi sklicevalo na izpoved A. A., da v letih 2019 in 2020 ni predlagala sistematizacije novega, zahtevnejšega delovnega mesta. Vendar pa navedeno ni bistveno za odločitev sodišča, da potreba po tožnikovi premestitvi ni obstajala, saj A. A. za to sploh ni pristojna, poleg tega pa je sodišče prezrlo tudi njeno izpoved, da tega ni storila, ker njeni predlogi v preteklosti niso bili sprejeti, čeprav se Sektor za nadzor spopada s kadrovskim primanjkljajem (kar izhaja tudi iz listinskih dokazov ter izpovedi B. B. in C. C.). Slednje pa je, v luči ugotavljanja delovnih potreb, pomembno za presojo pogoja učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. V Sektorju za nadzor je bilo pred tožnikovo premestitvijo nezasedenih 8 mest inšpektorjev, kar se popolni s premestitvami in novimi zaposlitvami. Ker gre pri slednjih predvsem za pripravnike, ki bodo na delo inšpektorja pripravljeni šele po opravljenih strokovnih izpitih, se je toženka odločila njihovo število povečati s premestitvami (da toženka tako ravna, so izpovedale priče). Koga bo premestila, pa je stvar poslovne odločitve (delodajalca). Očitek sodišča, da tožnik ni samostojno opravljal del in nalog inšpektorja svetnika, ne drži. To delovno mesto glede na sistematizacijo predvideva opravo številnih del, tudi nudenje strokovne pomoči ter vodenje in odločanje v drugih nadzorih iz pristojnosti finančne uprave (tudi nujni ožji nadzori). Ker je težko oceniti, kateri nadzori bodo zelo zahtevni, se te dodeljuje glede na specializacijo po področjih, inšpektorjem svetnikom pa se dodeljuje kompleksnejše zadeve (več vrst davkov). Od njih se pričakuje tudi nudenje pomoči, če se nadzor izkaže za zelo zahtevnega. Po premestitvi je tožnik opravljal nadzore skupaj s sodelavko inšpektorico svetnico, ki mu je nudila strokovno pomoč. Nadzore sta opravljala skupaj in samostojno, odrejeni so mu bili tudi taki, za katere je potreboval več znanj. Vse dodeljene nadzore je zaključil. Tudi sam je povedal, da se naloge inšpektorja svetnika in višjega finančnega inšpektorja prekrivajo. Vse navedeno in izpoved A. A. dokazuje, da so bile tožniku dodeljene naloge, ki se izvajajo na delovnem mestu inšpektor svetnik. Ker je moral obnoviti znanje in osvojiti novega, je odrejanje različno težkih nalog običajno in razumljivo, in ne pomeni, da s svojim delom ne bi mogel pripomoči k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu organa. Tožnikove navedbe glede dodeljenih delovnih nalog so nedosledne. Po prenehanju opravljanja dela v Oddelku K. so se tožnikove naloge razdelile med ostale uslužbence oddelka, sicer pa delovno mesto še vedno obstoji. Dejstvo, da sedaj delo opravlja drugje, ne pomeni, da niso obstajale potrebe po dodatni zaposlitvi in realni razlogi za njegovo premestitev. Ta ni bila izvedena iz subjektivnih razlogov, njena posledica pa je bila premestitev D. D. na njegovo delovno mesto, zanj je bila izbrana zaradi njenih kompetenc. S tem je bilo poskrbljeno za kontinuiteto dela v Sektorju za izvršbe. Tožnik svojega dela ni opravljal slabo, kar pa ne pomeni, da ne more biti premeščen. Vsi zakonski pogoji za premestitev so bili podani, sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno in napačno uporabilo tudi materialno pravo. Tožniku je tudi napačno, brez obrazložitve oziroma zakonske podlage priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneska. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Ni upoštevalo, da se je od izplačila plače za mesec maj 2021 v mesecu juniju 2021, plačilni dan za izplačilo plač za proračunske uporabnike, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFERAC, zamaknil, in sicer na 10. delovni dan v mesecu, vendar ne na kasneje kot na 15. koledarski dan v mesecu. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da spremeni II. točko sodbe glede obračuna in teka zamudnih obresti, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je v pretežnemu delu, razen glede zakonskih zamudnih obresti, pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja toženka. Razlogi o odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju, sodbo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno zavzemanje, da sta stališči sodišča prve stopnje v točkah 11. in 15. obrazložitve sodbe, nasprotni, je tako neutemeljeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da potreba po premestitvi tožnika zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela oddelka ni obstajala (in da so bile delovne potrebe fiktivne), da je bil zatrjevani razlog za premestitev navidezen, ne nasprotuje njegovemu stališču iz 11. točke obrazložitve sodbe, da le delodajalec lahko sprejme odločitev, da bo delo organa zaradi premestitve učinkovitejše in smotrnejše, in da sodišče za presojo primernosti oziroma racionalnosti te odločitve ni pristojno, saj sodišče preizkuša le zakonitost razloga za premestitev, ne more pa ocenjevati, kako bo premestitev vplivala na učinkovitost organa.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu Vodje sektorja, ki ga je opravljal v nazivu III. stopnje Finančni svetnik in je delal kot vodja Sektorja za izvršbe v E. Toženka je nato tožnika s sklepom premestila na delovno mesto Inšpektor svetnik v Oddelku K., v Sektorju za nadzor pri E., za zasedbo katerega je tožnik izpolnjeval vse pogoje.

8. Skladno z določbo 147. in 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami; v nadaljevanju: ZJU) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko brez njegovega soglasja, s sklepom premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb. Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto pri istem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Premestitev je mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje.

9. Upoštevaje navedeno in trditve tožnika o navideznosti razlogov za premestitev, je pri sodni presoji zakonitosti premestitve zaradi delovnih potreb bistveno, da toženka dokaže, da dejansko obstojijo razlogi premestitve, kot so navedeni v odločbah tožene stranke (sklep o premestitvi). Ti morajo biti resnični in ne navidezni. Tožnik naj bi bil na novo delovno mesto premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, torej ker je predstojnik ocenil, da je na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Slednjega pa toženka po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala. Nobena izmed relevantnih prič namreč sodišču ni znala pojasniti, zakaj je bil na novo sistemizirano delovno mesto premeščen (prav) tožnik. B. B., kot generalni direktor G. oziroma predstojnik, je sodišču prepričljivo pojasnil, da je bil tožnik premeščen, ker mu je tako predlagala H. H., direktorica E. ter da so predloge za premestitve vedno dali finančni uradi. Hkrati je H. H. v svoji izpovedi zgolj zanikala kakršnokoli vpletenost pri premestitvi tožnika, s slednjo naj bi se seznanila šele ob prejemu aneksov k pogodbi o zaposlitvi, ki so bili najprej ponujeni v podpis tožniku, razlogi za premestitev pa ji niso bili znani. Torej ključni priči, ki sta bili v času premestitve tožniku nadrejeni in pristojni za odločanje o premestitvi, o njeni smotrnosti nista znali izpovedati. Ni jima bilo znano zakaj je bil tožnik premeščen, in da je bilo na ta način zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti razlogov za premestitev, kot izhajajo iz izpodbijanih sklepov. To pa neizogibno pomeni, da so ti navidezni in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o premestitvi tožnika iz subjektivnih razlogov. Toženka je sicer v dokaz svojih trditev o nasprotnem res predložila Načrt razvoja kadrov na področju inšpekcije in preiskav do 2025, vendar pa zgolj s tem dokazom v postopku ne more uspeti. Bistvo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je namreč ocena predstojnika, da bo na ta način mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Kot že navedeno pa ključni priči take ocene nista sprejeli, oziroma te ali razlogov zanjo pred sodiščem nista pojasnili. Poleg tega je predloženi dokument povsem splošen, ter iz leta 2016, in na noben način ne dokazuje premestitve tožnika štiri leta kasneje (v letu 2020), prispevka prav njegovega dela k smotrnejšemu in učinkovitejšemu delu organa, s tem povezane (zakonsko predpisane) ocene predstojnika, da bo njegovo delo k temu pripomoglo, prav tako tudi ne dokazuje občutnega zmanjšanja kadra v Sektorju za nadzor prav v času tožnikove premestitve (kar je navedeno v sklepu o premestitvi). Drži sicer, da sta o pomanjkanju usposobljenega kadra izpovedovala A. A. in C. C., vendar pa odločitve o premestitvi tožnika nista sprejela, niti z razlogi zanjo nista bila seznanjena, zato njuni izpovedi nista relevantni.

10. Upoštevaje navedeno so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da A. A. sistematizacije novega delovnega mesta ni predlagala, ker za to ni bila pristojna. Ker je sodišče njeno izpoved povzelo pravilno, korektno in celovito, in jo tudi ustrezno dokazno ocenilo, pa so take pritožbene navedbe tudi neutemeljene. Čeprav sicer drži, da je podaja predloga za sistematizacijo novega delovnega mesta generalnemu direktorju v pristojnosti direktorja finančnega urada, pa po izpovedih zaslišanih prič (C. C., A. A.) predlog temu vedno najprej poda vodja sektorja. Četudi je ta nezavezujoč, pa po presoji pritožbenega sodišča odkazuje na realnost potrebe po drugačni organizaciji dela oziroma novih zaposlenih (na zahtevnejših delovnih mestih) v sektorju. Prav tako tudi ne drži, da sodišče ob odločitvi ni upoštevalo pojasnila A. A., da predloga ni podala, ker ti v preteklosti niso bili sprejeti, saj je ta povedala zgolj, da, če je pozvana k podaji predloga za spremembo sistematizacije, poda vlogo, in da je to že podala, vendar neuspešno.

11. Glede na navedeno pa so za odločitev povsem nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da so bile tožniku odrejene naloge delovnega mesta inšpektor svetnik (in ne nižjega), da morebitna obnovitev znanja ne pomeni, da delo tožnika ne bi pripomoglo k smotrnejšemu in učinkovitejšemu delu organa, kot tudi nepravilnost zaključka, da tožnik dela na delovnem mestu ni opravljal samostojno, in da njegovega dela trenutno ne opravlja nihče. Zato sodišče nanje, kot tudi na morebitne druge pritožbene navedbe (npr. glede D. D., ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnik je vtoževal plačilo razlike v plači v bruto znesku, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska razlike plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko plače predhodnega meseca, do plačila. Ker je torej tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, je sodišče ravnalo v nasprotju s citirano določbo ZPP, ko mu je zamudne obresti prisodilo od bruto zneska. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači. 13. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 5. 2021 dalje. Skladno z 10. točko Dogovora o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021 (Ur. l. RS, št. 88/21), ki ureja zamik izplačila plače pri proračunskih uporabnikih, se dan izplačila plače pri proračunskih uporabnikih, ki imajo izplačilni dan v kolektivni pogodbi dejavnosti ali poklicev določen pred 10. dnem v mesecu za pretekli mesec, ter pri proračunskih uporabnikih, ki sedaj v kolektivni pogodbi nimajo določenega izplačilnega dneva plače, zamakne na najpozneje 10. dan v mesecu, razen pri proračunskih uporabnikih, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFeRAC, pri katerih se izplačilni dan zamakne na najpozneje 10. delovni dan, vendar ne pozneje kot na 15. koledarski dan v mesecu. V isti točki je določeno še, da se njena vsebina uredi z aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Slednji (Ur. l. RS, št. 88/2021) pa v drugem odstavku 2. člena določa, da je dan izplačila plače, nadomestil plač, povračil stroškov in drugih prejemkov najkasneje 10. dan v mesecu, razen pri proračunskih uporabnikih, ki za obračun in izplačilo plač uporabljajo MFeRAC, pri katerih je izplačilni dan najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu. Upoštevaje navedeno je torej toženka z izplačilom razlik v plači za mesece od maja 2021 dalje, v zamudi šele od 10. delovnega dne meseca dalje za pretekli mesec, oziroma najkasneje od 15. koledarskega dne v mesecu dalje za pretekli mesec in od takrat dalje dolguje zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo spremenilo in tožniku zakonske zamudne obresti za razlike v plači za čas od 1. 5. 2021 dalje prisodilo od 10. delovnega dne v mesecu oziroma najkasneje od 15. koledarskega dne v mesecu dalje za pretekli mesec (5. alineja 358. člena ZPP).

14. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ker je tožena stranka uspela le glede stranske terjatve, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi.