Jedro

Odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Ocena zelo dobro, s katero je tožena stranka ocenila tožnika, pa pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep Komisije za preizkus ocene št. ... z dne 1. 4. 2016 in Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, se razveljavi.

2. Toženi stranki se naloži, da je dolžna oceniti delovno uspešnost tožnika v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede." (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 690,34 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče v 10. točki obrazložitve zmotno navedlo, da je komandir zavrnil očitke, da naj ne bi sam ocenjeval nadrejenih in pri tem navedeno oceno štelo za dejstvo. Določene priče, in sicer predstavnik sindikata A.A., je izpovedal enako kot tožnik, sicer pa je večino sklopov letne ocene podal pomočnik komandirja na PP B. C.C. Sodišče tudi navede, da iz izpovedi komandirja D.D. ter pomočnika komandirja C.C. izhaja, da je tožnik zelo strokoven, bolj od povprečja policistov, pri čemer pa sodišče tudi zaključi, da so bile pri tožnikovem delu napake in pomanjkljivosti, zaradi česar sodišče ne more zaključiti, da je z vidika strokovnosti tožnik delo opravil visoko nad pričakovanji. Sicer je tožnik napravil tudi nekaj napak na pisnih izdelkih, ki se večinoma zgodijo skoraj vsem, ki opravljajo delo, to pa ne pomeni, da ni strokoven. Sodišče v 11. točki obrazložitve tudi navaja, da tožnik ni opravil nič takega, v kar bi vložil nekaj dodatnega truda oziroma da v času, ko je bil na intervenciji, ni opravil še kakšne dodatne naloge. Tožnik je navajal, da je imel v letu čez 1300 raznoraznih obravnavanih dogodkov, obravnav kaznivih dejanj, prometnih nesreč in drugih prometnih dogodkov, ostale neinterventne zadeve in podobno. Glede števila izdanih PLN je tožnik ocenil na približno 50 izdanih plačilnih nalogov ter sodeloval pri cca. 70 postopkih kaznivih dejanj in v postopku ugotavljanja identitete. Da bi bili navedeni podatki neresnični, pa tožena stranka tudi ni dokazala. Sodišče je nekritično povzelo pavšalne navedbe komandirja D.D., da je nekdo drug (iz izpovedbe komandirja je razvidno, da je bil ta drug E.E.), ki je bil ocenjen odlično, opravil več dela. Tožnikova ocena za leto 2015 ni odraz njegovega dejanskega dela in kvalitet, ampak zamer starešin, ki se nanašajo na izražanja njegovih pomislekov, mnenj in dvomov. Sodišče navaja, da je ocenjevalec izpostavil, da je tožnik zamujal pri reševanju kazenskih ovadb, ki niso bile rešene v 30-dnevnem roku. Pri tem nepravilno sodišče navede, da tožnik ne more uveljavljati svoje višje ocene s trditvami, da so drugi odlično ocenjeni sodelavci zamujali roke in da njega nikoli niso opozorili, da je zamudil rok. Sodišče je zmotno ocenilo, da tožnik glede ustvarjalnosti ne pokaže samoiniciativnosti pri opravljanju policijskih nalog. Tožniku nikoli ni bilo predstavljeno, kakšna so pričakovanja vodstva do njega. Glede ocene sodišča, da je tožnik pri pisnih izdelkih nenatančen in da je potrebno sprotno preverjanje njegovih izdelkov, tožnik navaja, da komandir glede na velik obseg dela PP B. očitno dopušča določene napake kot sprejemljive tudi pri oceni odlično. Sodišče pri tem nepravilno zaključi, da je bil tožnik pogosto površen pri tem, da za takšen zaključek sploh nima nobenih dokazov, razen pavšalnih navedb ocenjevalca. Tožnik bi po kriteriju natančnosti bil upravičen do ocene odlično. Sodišče zmotno oceni, da glede na izpovedbo komandirja tožnik ni vedno opravil vseh naloženih nalog, če jih ni želel. Tožnik je navajal, da se nikoli ni zgodilo, da naloženih nalog ni opravil. Nepravilna je dokazna ocena sodišča, da je tožnik službeni čas izrabljal slabše kot drugi njegovi sodelavci, da si vsi drugi znajo delo organizirati bolje kot on, tako da jim uspe bolje reševati nerešene zadeve in dodatne naloge. Navedeno je izpovedal komandir D.D. brez kakršnekoli trditvene podlage v vlogah tožene stranke oziroma podkrepljene z dokazi. Sodišče v 15. točki obrazložitve glede interdisciplinarnosti navede, da je že iz samega ocenjevalnega lista razvidno, da tožnik obvladuje širša znanja in ima bogate izkušnje na področju splošnih nalog. In zakaj potem tožnik po tem kriteriju ni dobil ocene odlično, kot to sam zahteva. Tožnik je bil ves čas korekten do uporabnikov in ni jasno, zakaj bi bil ocenjen nižje, kot z oceno odlično. Prav tako je prenašal svoje znanje na manj izkušene sodelavce. Edini očitek, ki se pojavlja, se nanaša na površnost v pisnih izdelkih, na katere pa je tožnik tudi že v pritožbi večkrat odgovoril. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče kršilo načelo neposrednosti, na kar naj bi tožnik opozoril že na naroku 12. 4. 2017. Sodišče je izvedlo obširne dokaze in sprejelo dokazno oceno na podlagi določila 8. člena ZPP, ki sicer določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka, katera dejstva štejejo za dokazana, pri čemer pa je sodišče tudi ustrezno upoštevalo 7. člen ZPP, ki ureja razpravno načelo ter tudi 5. člen ZPP, ki ureja načelo kontradiktornosti, pri čemer je sodišče toženi stranki in tudi tožniku dalo možnost, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tako tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ureja načelo kontradiktornosti. Sodišče ni bilo dolžno pridobiti ocene vseh drugih ocenjevanih delavcev, kar naj bi po subjektivni oceni tožnika predstavljalo diskriminacijo tožnika. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek tako z zaslišanjem prič kot s pridobitvijo izjav prič in pri tem tudi obrazložilo, zakaj ni neposredno zaslišalo prič, za katere je pridobilo izjave.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek z vpogledom v listinsko dokumentacijo tožnika in tožene stranke ter zaslišalo tožnika ter priče D.D., F.F., C.C., G.G., H.H. in I.I. Prav tako je sodišče pridobilo pisne izjave prič J.J., E.E., A.A., K.K., L.L., M.M. in N.N., ki so v skladu z 236. a členom ZPP podale pisno izjavo. Ob navedenem je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 27. 1. 2017 stranki opozorilo, da lahko zaslišanje prič, za katere je sodišče pridobilo pisne izjave, zahtevata v treh dneh po prejemu izjav. Zaradi navedenega predloga tožene stranke med postopkom, da se te priče še zaslišijo, ni upoštevalo, saj je bil predlog podan prepozno.

7. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2012 in nadalj. - ZSPJS) ureja sistem plač javnih uslužbencev, pravila za njihovo odločanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. Plača pa je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, pri čemer se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev pa se po tem zakonu določi z Uredbo Vlade RS (17. člen ZSPJS). Ob navedenem 17. a člen ZSPJS ureja preizkus ocene in določa, da javni uslužbenec, ki ni bil ocenjen oziroma se ne strinja z oceno, lahko v 8 dneh od poteka roka za ocenitev oziroma od seznanitve z oceno zahteva, da se ga oceni oziroma zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, pri čemer pa zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja (sedmi odstavek 17. a člena ZSPJS).

8. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem. - Uredba) določa, da odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju (2. člen Uredbe). Zelo dobra ocena pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju. Dobra ocena delovne uspešnosti pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Zadovoljiva ocena delovne uspešnosti pomeni zadovoljivo opravljeno delo, to je delo nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Nezadovoljiva ocena delovne uspešnosti pomeni nezadovoljivo opravljeno delo, to je v celoti pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju (2. člen Uredbe). Tako so ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo.

9. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu policist I na Policijski postaji B. in v obdobju za leto 2015 ocenjen z oceno zelo dobro, pri čemer je oceno podal komandir PP B. D.D., ki ga je sodišče tudi zaslišalo. Po podani pritožbi je zadevo obravnavala komisija za pritožbe dne 1. 4. 2016 in sprejela sklep, da se tožnikovi zahtevi ne ugodi in se potrdi ocena ocenjevalca D.D. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja, da iz zapisnika komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti tožnika št. ... z dne 1. 4. 2016 izhaja, da so komisijo sestavljali F.F., komandir PP O. - predsednik G.G., pomočnik komandirja PP P. - član in H.H. pomočnik komandirja, PP R. - član, torej neodvisni člani, ki niso imeli nikakršnega osebega interesa za rešitev zadeve ali morda celo konflikta s tožnikom, kot naj bi ga imel tožnik s komandirjem oziroma ocenjevalcem. Na komisiji so bili prisotni in so tudi podali izjave tako tožnik, D.D., komandir PP B., ki je ocenil delovno uspešnost javnega uslužbenca ter A.A., predstavnik policijskega sindikata.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno argumentacijo in dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zelo podrobno in natančno izvedlo dokazni postopek in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se sklep Komisije za preizkus ocene št. ... z dne 1. 4. 2016 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 razveljavi ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnika oceniti drugače kot to izhaja iz ocenjevalnega lista. Iz sklepa komisije in kriterijev za ocenjevanje izhaja, da je bil tožnik po odločitvi komisije večino posameznih postavk ocene (strokovnost, obseg dela, pravočasnost, ustvarjalnost, zanesljivost, sodelovanje, interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov, komunikacija) ocenjen z oceno zelo dobro, za samostojnost z oceno odlično, za organizacijo dela pa z oceno dobro.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbena navedba tožnika glede ocenjevanja neutemeljena in iztrgana iz konteksta, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve izrecno navedlo, da sta tožnika ocenjevala tako D.D. in njegov pomočnik C.C. Komandir D.D. je pojasnil, da je pri oceni sodelovalo vseh sedem pomočnikov komandirja, ki pokrivajo različna področja, pri čemer so se s končno oceno strinjali vsi (10. točka obrazložitve). Ob navedenem ne more biti utemeljen pritožbeni ugovor, da je bil na seji komisije prisoten predstavnik sindikata A.A., ki je na komisiji podal enako mnenje kot tožnik. Glede na to, da je A.A. predstavnik sindikata, je njegovo mnenje povsem razumljivo, seveda pa ni zavezuječe ne za komisijo niti za sodišče. 12. Glede obrazložitve sodišča v 11. točki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v tem delu preverjalo osebno oceno glede strokovnosti, obsega dela in pravočasnost. Ob navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožnik delo opravljal v predvidenem roku, vendar v manjšem obsegu, kot je bilo pričakovano. Izjava ocenjevalca D.D., ki je izpovedal, da je tožnik sicer zelo strokoven, bolj od povprečja policistov, pa še ne pomeni, da bi moral tožnik prejeti oceno odlično, glede na to, da so bile pri tožniku ugotovljene tudi napake in pomanjkljivosti, pa je njegova ocena zelo dobro primerna. Upoštevaje tudi izpovedbo D.D., ki je izpovedal, da tožnik ni opravil nič takega, v kar bi vložil nekaj dodatnega truda in je zanemarjal naloge, ki so izven dela interventne patrulje, posledično pa ni bil nadpovprečen. Tudi glede pravočasnosti dela je bilo ugotovljeno, da je tožnik zamujal pri reševanju kazenskih ovadb, ki niso bile rešene v 30 dnevnem roku, čeprav so bili opozorjeni, da lahko v primeru zaostankov zaprosijo za dodatni čas v okviru notranjega dela. Tako so neupoštevne tudi pritožbene navedbe tožnika, da je komandir D.D. tožnika za leto 2016 ocenil z oceno odlično, pa tudi navedbe, da se napake v pisnih izdelkih dogajajo vsem, pomenijo, da tožnika ni mogoče oceniti odlično. Tudi dejstvo, da je komandir D.D. izpovedal, da je nekdo drug, to je E.E., ki je bil ocenjen odlično, opravil več dela, ne pomeni, da bi moralo sodišče tožnika oceniti odlično, ne glede na to, da iz pisne izjave priče E.E. izhaja, da sam ocenjuje tožnikovo delo za boljše od njegovega in si nedvomno zasluži oceno odlično. Sodišče je ocenilo tožnika na podlagi vseh izvedenih dokazov in na podlagi 8. člena ZPP štelo, katera dejstva štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka. Tožnik pa tudi ni bil diskriminiran iz razloga, ker je bil E.E. ocenjen z oceno odlično. Tudi navedba o tem, da je komandir za leto 2016 tožnika ocenil z oceno odlično, nikakor ne pomeni, da bi ga moral z oceno odlično oceniti tudi za leto 2015, prav tako pa tožnik ni bil diskriminiran glede na druge sodelavce, saj odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju (2. člen Uredbe). Zelo dobra ocena, s katero je bil ocenjen tožnik, pa pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju. Tudi dobra ocena delovne uspešnosti pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju.

13. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča v 11. točki glede zamujanja pri reševanju kazenskih ovadb v 30 dneh in navaja, da mu niso nikoli očitali navedenega oziroma da tega niso zatrjevali. Navedeno je za rešitev predmetne zadeve brezpredmetno, saj tožena stranka ni bila dolžna tožnika izrecno opozarjati na interne instrukcijske roke, saj očitno ni šlo za kršitve delovnih obveznosti, pač pa bi moral sam tožnik to spoštovati, zlasti v kolikor od tožene stranke pričakuje, da bi ga morala oceniti odlično. Kot že navedeno ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, kar pa ob zamujanju predvidenih rokov za opravljeno delo nedvomno ne more biti podana. Prav tako je nesprejemljivo stališče tožnika, da so bili drugi ocenjeni odlično, pa so tudi zamujali roke, ter da gre zaradi tega za diskriminacijo. Nenazadnje tudi tožnikovi ostali sodelavci niso bili vsi ocenjeni z oceno odlično.

14. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča v 12. točki glede ocene ustvarjalnosti, da ne pokaže samoiniciativnosti pri opravljanju policijskih nalog do te mere, da bi lahko dobil oceno odlično. Kot je pojasnil komandir, je tožnik kako zadevo ali dve opravil samoiniciativno, sicer pa je opravljal le naloge, ki so mu bile naložene. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje v tem delu, da ocena komandirja in komisije ne pomeni očitek tožniku, da je delo opravil slabo, pač pa zgolj, da ga ni opravil visoko nad pričakovanji, da bi bil upravičen do ocene odlično v tem delu. Nenazadnje pa je bilo v postopku izkazano, da je tožnik trmast in svojeglav in da je napačno uporabljal določen obrazec in podajal pomanjkljive pisne izdelke, ki jih je bilo potrebno popravljati in dopolnjevati, tožnik je očitno tudi pomešal imena, v izdelkih so manjkale številke dokumentov in podpisi, tako za svoje delo nedvomno ni upravičen do ocene odlično.

15. Tožnik graja tudi obrazložitev sodišča v 13. točki, kjer sodišče navede, da tožnik ni vedno opravil vseh naloženih nalog, če jih ni želel. C.C. in ne le komandir D.D. je tudi potrdil, da tožnik pri svojem delu ni bil zanesljiv, saj je moral vsak njegov izdelek vedno v celoti pregledati in ga popraviti, tako da je bilo tožnikovo delo tudi po oceni pritožbenega sodišča po kriteriju zanesljivosti pravilno ovrednoteno z oceno zelo dobro, ne pa odlično.

16. Tožnik graja tudi obrazložitev sodišča v 14. točki sodbe in navaja, da ne drži, da je tožnik službeni čas izrabljal slabše kot drugi njegovi sodelavci. Sodišče je v tem delu odločalo o elementih kvalitete sodelovanja in organizacije dela in sicer: - sodelovanje: izvajanje nalog, zlasti v smislu medsebojnega sodelovanja in skupinskega dela, odnosa do sodelavcev, prenosa znanja in mentorstva, - organizacija dela: izvajanje nalog zlasti v smislu: organiziranega in načrtovanega izkoriščanja delovnega časa glede na vsebino nalog in postavljene roke, prilagoditve nepredvidenim situacijam.

Komandir D.D. je pojasnil, da med skupinami znotraj Policijske postaje B. ni bilo zadostnega sodelovanja, tožnikova intervencijska skupina ne naredi nič dodatnega, da bi imele druge skupine policistov (npr. kriminalista) manj del. Drugi policisti si tudi znajo bolje organizirati svoje delo kot tožnik. Torej po tem kriteriju tožnik ni upravičen do ocene odlično.

17. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo v 15. točki sodbe, kjer je sodišče ocenjevalo po elementu druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela in sicer: - interdisciplinarnost: izvajanje nalog zlasti v smislu povezovanja znanja z različnih delovnih področij, pregleda nad svojim delovnim področjem; - odnos do uporabnikov storitev: izvajanje nalog, zlasti v smislu sodelovanja in servisiranja uporabnikov storitev; - komuniciranje: izvajanje nalog, zlasti glede na pisno in ustno izražanje, ustvarjanje notranjega in zunanjega socialnega omrežja; - drugo: izvajanje nalog, zlasti glede na posebnosti, značilne za posamezno dejavnost oziroma stroko v javnem sektorju.

Sodišče je ocenilo, da tožnik obvladuje širša znanja in ima bogate izkušnje na področju splošnih nalog, vendar to še ne pomeni, da bi njegovo delo presegalo visoko nad pričakovanji. V postopku je bilo izkazano, da tožnikovo komuniciranje pri ustvarjanju notranjega socialnega omrežja ni bilo tako visoko, površna je bila tudi tožnikova pisna komunikacija, tako da je ocena v tem delu zelo dobro, primerna.

18. Glede obrazložitve v 15. točki, s katero se prav tako tožnik ne strinja in navaja, da bi moral biti ocenjen odlično iz razloga, ker zoper njegovo delo ni bilo nobene pritožbe s strani uporabnikov, ker je bil korekten, ob navedenem sta tako komandir D.D. in C.C. pojasnila, da tožnikovo komuniciranje pri ustvarjanju notranjega socialnega omrežja ni bilo visoko nad pričakovanji, tako da tožnik po tem kriteriju ni upravičen do ocene odlično. Tožnik tudi v pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča, da ni ključno, kako so bili ocenjeni njegovi sodelavci in da to ne vpliva na spremembo osebne ocene tožnika. Dejstvo je, da mora imeti ocenjevalec enake kriterije za vse zaposlene, vendar iz izjav prič L.L., J.J. in E.E. izhaja, da je potrebno za višje ocene narediti več dela in bolje. D.D. pa je tudi pojasnil, da tožniku in drugim policistom ni očital ustvarjanja slabe klime na policijski postaji. Pojasniti pa je, da je za oceno odlično potrebno izpolnjevati višje kriterije, kar je pojasnilo pritožbeno sodišče že večkrat, enako kot že sicer sodišče prve stopnje. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je prišlo do poslabšanja odnosov med komandirjem in zaposlenimi ter da njegova ocena ni odraz njegovih kvalitet in obsega dela, ampak zamer vodstva. Navajanja, da so vsi zaposleni v patrulji II dobili nižje ocene od odlično za leto 2015, ostali pa višje, ne pomeni, da bi moral biti tožnik ocenjen odlično. Ob tem tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da bi moralo sodišče tožniku dopustiti izvajanje dokazov, in sicer s poizvedbo glede obsega dela in posledično zaslišanje predlaganih prič, saj druge priče ne morejo vedeti, koliko dela je tožnik opravil. To ve in mora vedeti samo nadrejeni, v konkretni zadevi komandir, njegov pomočnik in vodje posameznih oddelkov, s katerimi je komandir uskladil osebne ocene za vse policiste in je bila njihova ocena tudi sprejeta soglasno.

19. Ob tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da je član komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti H.H. v postopku navajal, da so oceno tožnika na komisiji potrdili, ker tožnik ni dovolj utemeljil oziroma obrazložil in dokazal, da si zasluži oceno odlično. Dejstvo je, da mora vsak, ki uveljavlja svoje pravice, navajati in dokazati, da je odstopal ne le od od povprečja, pač pa tudi od ocene dela zelo dobro. Tudi sicer navedba člana komisije H.H., ki je povedal, da bi po njegovem mnenju tožnik za delo, kot ga je predstavil na komisiji, moral dobiti oceno odlično, ne pomeni, da je komisija odločala nezakonito, saj komisija odloča z večino glasov in je torej prevladalo mnenje ostalih dveh članov komisije.

20. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni. Sicer pa kot že večkrat navaja, da odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Ocena zelo dobro, s katero je tožena stranka ocenila tožnika, pa pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju (2. člen Uredbe).

21. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.