Jedro

Pritrditi je navedbam toženke, da ima okoliščina življenja v Švici, ki je bila ugotovljena iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonske zveze bistveno večjo dokazno vrednost, kot izjava stranke v postopku pridobitve državljanstva, saj je namen postopka razveze zakonske zveze povsem drug kot namen postopka pridobitve državljanstva in da je v postopku pridobitve državljanstva podan velik interes tožnice, da bi pridobila državljanstvo.

Za pogoj glede zagotovljenih sredstev velja, da gre za sredstva, ki jih prejema prosilec (in ne druga oseba, razen če je dolžna preživljati prosilca) in ki se mu izplačujejo na podlagi določenega pravnega temelja. Pravna podlaga za izplačilo daje prejemkom lastnost zagotovljenih sredstev, pri čemer se tovrstni prejemki druge osebe obravnavajo kot prosilčeva zagotovljena sredstva samo, če je oseba dolžna preživljati prosilca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V konkretni zadevi je sodišče že odločalo, vendar je po vloženi reviziji toženke Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in sodbo razveljavilo ter vrnilo v ponovno odločanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

2. Z izpodbijano odločbo je toženka v postopku revizije odločila, da se zagotovilo Upravne enote Celje (v nadaljevanju UEC) št. 213-183/2018-26 (121105) z dne 22. 2. 2019, odpravi. Nadalje je odločila, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ne ugodi in da v postopku niso nastali posebni stroški.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 14. 12. 2018 pri UEC vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Prvostopenjski organ je v zadevi izdal zagotovilo, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo RS, če bo dokazala, da je ali bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine ter bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS; kot še izhaja iz izreka zagotovila, slednje velja, če toženka nanj v postopku revizije poda soglasje, in sicer velja dve leti od dneva vročitve soglasja stranki; če tožnica v tem roku dokazov iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne bo predložila, se bo štelo, da vlogo za sprejem v državljanstvo RS umika.

4. Toženka, ki ji je bilo zagotovilo predloženo v revizijo, navaja, da je bilo dejansko stanje glede pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno, zato je zagotovilo odpravila in sama odločila o zadevi.

5. Toženka je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da dejansko živi v Sloveniji 10 let od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. V revizijskem postopku je toženka zaradi ugotavljanja dolžnosti preživljanja, tožnico pozvala na predložitev sodbe o razvezi zakonske zveze. Iz obrazložitve navedene sodbe, ki jo je izdalo Občinsko sodišče v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, je razvidno, da sta tožnica in njen bivši zakonec B. B. 4. 1. 2018 vložila zahtevo za sporazumno razvezo zakonske zveze. Skupni pooblaščenec obeh predlagateljev za razvezo zakonske zveze je v vlogi navedel, da je bila zakonska skupnost predlagateljev prekinjena konec leta 2015, da tožnica skupaj z mladoletnim otrokom zadnja dva meseca živi v Švici in oče mladoletnega otroka živi in dela v Celju. Okoliščino dejanskega življenja v Švici je tožnica zamolčala pred organom prve stopnje, zato je toženka ocenila, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tožnico je pozvala na izjasnitev, vendar tožnica teh okoliščin ni pojasnila. Tako je toženka zaključila, da je tožnica pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze, to je 4. 1. 2018, že 60 dni živela v Švici. Upoštevajoč njeno izjavo z dne 11. 2. 2019 je imenovana v letu 2017 17 dni preživela še v Bosni in Hercegovini. Za natančno ugotovitev točne datumske odsotnosti zaradi življenja v Švici bi toženka potrebovala sodelovanje tožnice, vendar le-ta v tem delu postopka ni aktivno sodelovala. Glede na navedeno je tako toženka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja 10-letnega dejanskega življenja v Sloveniji, od tega zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje neprekinjeno, saj je v letu 2017 prekinila dejansko življenje v Sloveniji za najmanj 60 dni, njena odsotnost iz Slovenije pa je z odsotnostmi, zaradi potovanja v Bosno in Hercegovino, trajala najmanj 73 dni. S tem pa je izpolnjena določba prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se za prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena ZDRS šteje enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto in določba šeste alineje prvega odstavka 2. člena navedene Uredbe, da se za prekinitev dejanskega življenja šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

6. Toženka je nadalje ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 10. člena ZDRS. Kot dokaz, da ima tožnica zagotovljena sredstva, ki ji zagotavljajo materialno in socialno varnost, je predložila pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem C., d.o.o., sklenjeno za določen čas do 24. 2. 2019 in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas bivšega zakonca, sklenjeno z delodajalcem D., d.o.o. Tožnica v času odločanja pred organom prve stopnje ni bila zaposlena za nedoločen čas, da bi se lahko upoštevala olajšava glede kontinuitete prejemanja dohodkov. Iz izpisa zavarovanj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobil organ prve stopnje, je razvidno, da je tožnici 20. 12. 2016 prenehalo zavarovanje iz delovnega razmerja pri E., d.o.o., 8. 6. 2018 pa je začelo teči novo zavarovanje pri F., d.o.o. Toženka je tožnico pozvala na predložitev sodbe o razvezi zakonske zveze, da bi ugotovila, ali je bila v postopku razveze zakonske zveze dogovorjena preživninska obveznost bivšega zakonca. Iz sodbe Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, nesporno izhaja, da takšna preživninska obveznost ni bila dogovorjena. Ker iz sodbe o razvezi zakonske zveze ne izhaja, da je bivši zakonec dolžan preživljati tožnico po razvezi zakonske zveze, to je od 31. 1. 2018 dalje, ko je sodba postala pravnomočna, toženka ugotavlja, da imenovana od 31. 1. 2018 do 8. 6. 2018, ko se je ponovno zaposlila, ni prejemala sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. S tem ni izpolnila pogoja dveletnega neprekinjenega prejemanja dohodkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe.

7. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo toženke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je toženka v postopku kršila njene temeljne človekove pravice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da zagotovilo ostane v veljavi in da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožnica se ne strinja z navedbami in ugotovitvami iz izpodbijane odločbe, da je v spornem obdobju skupaj z mladoletnim otrokom živela dva meseca v Švici, saj so neresnične. Vztraja pri svoji izjavi z dne 11. 2. 2019, po kateri je iz Slovenije v letu 2017 bila odsotna 17 dni. Mladoletni otrok tožnice je v spornem obdobju redno obiskoval 2. letnik Srednje poklicne in strokovne šole v Šentjurju pri Celju. Vsa spričevala (letna spričevala in spričevalo o zaključnem izpitu) so bila predložena kot dokazila k vlogi za sprejem v državljanstvo RS. Navedbe skupnega pooblaščenca v postopku razveze zakonske zveze opredeljuje kot nesmiselne in neresnične. V posledici tega tožnica toženki očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na izpolnitev pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožnica je v letu 2017 iz Slovenije bila odsotna 17 dni in zaradi tega ni prišlo do prekinitve njenega dejanskega življenja.

9. Tožnica se nadalje ne strinja, ko toženka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnica v času odločanja UEC ni bila zaposlena za nedoločen čas, ter da je v konkretnem primeru treba ugotavljati izpolnjevanje pogoja materialne in socialne varnosti za dve leti nazaj in ne za 6 mesecev, kot je to ugotavljala UEC. Očita nepravilno uporabo materialnega predpisa ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede sredstev, ki stranki in osebam, ki jih je dolžna preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Poudarja, da je v upravni spis predložila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjeno od 8. 6. 2018 z delodajalcem F., d.o.o. Tožnica je vlogo za sprejem v državljanstvo vložila 14. 12. 2018, s tem je dokazano, da je več kot šest mesecev pred vložitvijo vloge imela zagotovljeno neprekinjeno materialno in socialno varnost iz naslova pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Res je, da je stranka, pred izdajo zagotovila UEC, zamenjala delodajalca in z novim delodajalcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar ta okoliščina ne more odtehtati dejstva, da je stranka pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo RS imela zagotovljeno neprekinjeno materialno in socialno varnost iz naslova pogodbe o zaposlitvi sklenjene, za nedoločen čas. Tožnica meni, da tožena stranka s svojo razlago Uredbe, v delu, ki se nanaša na izpolnitev pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, nedopustno posega v načelo zakonitosti in Uredbo podreja svoji razlagi.

10. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da če bi bile navedbe skupnega pooblaščenca nesmiselne in neresnične, bi lahko zahtevala popravek sodbe. Meni, da ima okoliščina življenja v Švici, ki je bila ugotovljena iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonske zveze, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izjava stranke v postopku pridobitve državljanstva, saj je namen postopka razveze zakonske zveze povsem drug kot namen postopka pridobitve državljanstva in da je v postopku pridobitve državljanstva podan velik interes tožnice, da bi pridobila državljanstvo RS. Toženka še dodaja, da v postopku revizije ni razpolagala z letnimi spričevali tožničinega otroka, pri čemer poudarja, da letna spričevala dokazujejo le, da je oseba dokončala posamezni letnik šolanja, ne dokazuje pa celoletnega obiskovanja pouka. Toženka je razpolagala z izpiski iz transakcijskega računa za obdobje od maja 2018 dalje. Poudarja, da opremljenost potnega lista z vstopno-izstopnimi evidencami lahko dokazuje zabeleženo odsotnost, ne dokazuje pa vseh morebitnih ostalih odsotnosti, ki v potnem listu niso zabeležene, saj na mejnih prehodih vedno ne opremljajo potnih listov z vstopno-izstopnimi žigi. Toženka je tako pred izdajo izpodbijane odločbe za sporno obdobje v letu 2017 imela na eni strani izjavo stranke in kopijo potnega lista, na drugi strani pa obrazložitev sodbe o razvezi zakonske zveze in je večjo dokazno vrednost poklonila slednji.

11. Sodišče je v ponovljenem postopku opravilo narok za glavno obravnavo.

12. Tožnica je na naroku po pooblaščencu poudarila, da so tekom let, kar poteka ta postopek, življenje oziroma življenjske okoliščine pokazale, da je bila njena prošnja za pridobitev državljanstva utemeljena, saj se je tudi tekom let izkazalo, da so življenjske vezi tožnice z RS zelo močne. Tukaj si je namreč ustvarila življenje, živi v Celju s partnerjem in sinom, ki ima sedaj 22 let. Sin je dokončal šolo, se je v Sloveniji zaposlil, dela kot mesar. Tožnica pa si je z novim partnerjem ustvarila družino tako, da ocenjuje, da je pogoj tesnih življenjskih povezav med tožnico in RS s tem izkazan in pač dokazano, da tudi če bi res šlo za neko odsotnost daljšo od 60 dni, kot to navaja ministrstvo, bi bile podane pač takšne okoliščine, ki bi utemeljevale izpolnjevanje tega pogoja. Pa tudi sicer glede odsotnosti, na katero se sklicuje ministrstvo, tožnica ocenjuje, da navedbe ministrstva niso utemeljene. Trditev iz neke vloge, ki je bila podana, ne s strani tožnice, ampak s strani pooblaščenca v sodnem postopku v Bosni in Hercegovini, predstavljajo zgolj indic in ne nekega dokaza, da je bila tožnica res odsotna. Poudaril je, da je tožnica v tistem obdobju dokazala, da je bila v Sloveniji, ne more pa dokazati negativnega dejstva, da v tistem obdobju 60 dni, ki jih zatrjuje ministrstvo, ni bila v Švici, to pa ni možno.

13. Na poziv sodišča, zakaj trditev v zvezi s tem tožnica ni predložila v upravnem postopku, čeprav je bila na to pozvana, pa je pooblaščenec tožnice pojasnil, da so bila spričevala dana v postopku na prvi stopnji, kjer je sedanji pooblaščenec ni zastopal. 14. Toženka je poudarila, da je s soglasjem tožnice od pristojnega organa pridobila informacijo, da je tožnica v letu 2018 zaprosila za dovoljenje za prebivanje v Švici, kateri predlog je bil v novembru 2018 zavrnjen. S tem dejstvom je bila tožnica seznanjena v oktobru 2022 in se do tega dejstva, novega dejstva, ki je bilo ugotovljeno, ni opredelila. Prav tako je toženka preko organa prve stopnje zaslišala naključno izbrano pričo, ki živi na istem naslovu kot tožnica, ki med drugim tudi izjavila, da ji je tožnica večkrat poudarila, da je pred razvezo zakonske zveze že eno leto živela v Švici. Tudi s tem zaslišanjem s tem zapisnikom je bila tožnica v začetku oktobra 2022 seznanjena s predlogom, da se opredeli, da navede dodatne okoliščine, tega do danes ni storila.

15. Tožnica je na to odgovorila, da je res zaprosila za dovoljenje za bivanje v Švici, vendar je v Švico odpotovala zgolj zato, da je vložila vlogo, ni pa tam bila. Dodala je še, da navedbe naključne priče ne držijo.

16. Ker sodišče odloča po stanju ob izdaji odločbe, ni upoštevalo novih navedb o dejstvih in okoliščinah, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.

_Glede datuma odločitve sodišča_

17. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 14. 3. 2023, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnice vročen 16. 3. 2023, toženki pa 15. 3. 2023. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP1 v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 21. 3. 2023. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dan 22. 3. 2023, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

_**Dokazni sklep**_

18. Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnice v prilogah od A1 do A12 in priloge tožene stranke od B1 do B13. Kot nepotrebne oziroma prepozne pa je zavrnilo ostale predlagane dokaze. Tako je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnice, ki je bil dan v ponovljenem postopku ter vpogledom v spis sprejema v državljanstvo za G. G. ter njegovo šolsko dokumentacijo od Šolskega centra Šentjur.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Z izpodbijano odločbo je toženka v postopku revizije odpravila zagotovilo, ki ga je tožnici izdal prvostopenjski organ, in odločila, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi. Odločitev temelji na zaključku, da tožnica, ki je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS, ne izpolnjuje pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena.

21. Zakonodajalec je načine pridobitve državljanstva RS določil v 3. členu ZDRS, po katerem se lahko državljanstvo pridobi tudi z naturalizacijo. Ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga sam prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, razen tega pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je prosilec opredelil v svoji vlogi. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva.

22. Na podlagi 10. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS osebo, ki prosi za naturalizacijo, če izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.2 **Pogoj prebivanja**

23. Med predpisanimi pogoji je tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoj, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Z določbo osmega odstavka 10. člena ZDRS pa je zakonodajalec še podrobneje določil, da se šteje, da oseba dejansko živi v RS, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne povezave. Iz navedenega osmega odstavka tako izhajata dva pogoja, (1) fizična prisotnost in (2) središče interesov. Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju RS in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti - da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave.

24. Vrhovno sodišče je v revizijski odločbi X Ips 37/2022 poudarilo, da ob razumevanju dejanskega življenja v RS kot prepleta uresničevanja temeljnih življenjskih interesov fizično navzočega posameznika pa je tudi jasno, da nastalih trajnih in tesnih povezav, ki jih je oseba gradila in vzdrževala skozi leta, ni mogoče pretrgati že samo s kratkotrajnimi odsotnostmi iz države. Te namreč same zase ne morejo imeti vpliva na izvajanje prosilčevih bistvenih življenjskih aktivnosti v RS oziroma na ohranjanje RS kot središča uresničevanja najpomembnejših vidikov njegovega življenja. Odločilnega pomena za trajno in tesno povezanost prosilca z RS tako ne morejo imeti niti odsotnosti, ki niso posledica izključno prosilčeve odločitve.

25. Glede na navedeno delu 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki za obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje zahteva neprekinjeno dejansko življenje osebe v Sloveniji, ni mogoče pripisati namena, da pogoj dejanskega življenja ne bi bil izpolnjen že ob vsakršni prekinitvi dejanskega življenja v Sloveniji. Zato mora pri določanju vsebine nedoločenega pravnega pojma to upoštevati tudi upravni organ (in v nadaljevanju sodišče).

26. Pojma (ne)prekinjenosti (dejanskega življenja) ZDRS ni opredelil, kar pomeni, da je napolnitev tega nedoločenega pravnega pojma prepustil upravi. V 28. členu ZDRS je določil, da Vlada Republike Slovenije določa merila za ugotavljanje pogoja iz 3. in 4. prvega odstavka 10. člena tega zakona. Na tej podlagi je bila sprejeta uvodoma navedena Uredba,3 ki v skladu s 1. členom določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja ter pogoja iz 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca iz tretjega odstavka 12. člena zakona izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, in okoliščine iz četrtega odstavka 12. člena zakona, ki vplivajo na soglasje Vlade RS.

27. Uredba kot podzakonski predpis opredeljuje nadaljnjo vsebino pojma dejanskega življenja. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 13/2019 o tem navedlo, da je Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja (9. točka obrazložitve).

28. 2. člen Uredbe v šesti alineji prvega odstavka med drugim določa, da kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena zakona šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.4 Iz stališča revizijske odločbe X Ips 37/2022 izhaja, da je breme trditve in dokazovanja obstoja upravičenega razloga za prekinitev bivanja na prosilcu, saj je ta znan le njemu, ne pa tudi toženki. Prav tako morata biti za ugotovitev izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS podana tako fizična prisotnost osebe na ozemlju RS kot tudi obstoj njenih trajnih in tesnih povezav z RS v smislu opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na njenem ozemlju, pri čemer za ugotovitev prekinitve dejanskega življenja zadošča ugotovitev fizične odsotnosti, ki v enem letu presega 60 dni, razen če prosilec zatrjuje, da je do prekinitve dejanskega življenja prišlo zaradi upoštevnih objektivnih okoliščin.

29. V obravnavani zadevi ni sporno (kar je ugotovil že prvostopni organ), da je tožnica v RS prišla z možem in sinom leta 2004, da ima 16. 3. 2006 izdano dovoljenje za stalno bivanje, zato izpolnjuje pogoj, da ima status tujca in da tako dejansko živi v RS več kot 10 let. Med strankama pa je sporno, ali je tožnica dejansko bivanje v RS prekinila z domnevnim bivanjem v Švici, kot to izhaja iz obrazložitve pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, ki je povzelo navedbe skupnega pooblaščenca, ki je med drugim v vlogi za razvezo zakonske zaveze navedel, da tožnica dva meseca pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze skupaj z mladoletnim otrokom živi v Švici. Zahtevek za razvezo je bil po navedbah toženke vložen 4. 1. 2018, skupni pooblaščenec obeh predlagateljev za razvezo zakonske zveze pa je v vlogi navedel, da je bila zakonska skupnost predlagateljev prekinjena konec leta 2015. 30. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da ni našla razlogov, da ne bi sledila obrazložitvi v sodbi Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018 in je zaključila, da je tožnica pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze, to je 4. 1. 2018, že 60 dni živela v Švici. Upoštevajoč njeno izjavo z dne 11. 2. 2019 je imenovana v letu 2017 17 dni preživela še v Bosni in Hercegovini, je toženka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja 10-letnega dejanskega življenja v tujini, od tega zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje neprekinjeno, saj je v letu 2017 prekinila dejansko življenje v Sloveniji za najmanj 60 dni, njena odsotnost iz Slovenije pa je z odsotnostmi zaradi potovanja v Bosno in Hercegovino trajala najmanj 73 dni. S tem pa je izpolnjena določba šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe, da se za prekinitev dejanskega življenja šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

31. V konkretni zadevi je poudariti, da je toženka tožnico tekom upravnega postopka pozvala, da pojasni, zakaj je zamolčala okoliščine bivanja v Švici ter da v zvezi s tem predloži listine. Tožnica je prosila za podaljšanje roka, čemur je bilo ugodeno, vendar pa v naknadnem roku in vse do izdaje izpodbijane odločbe na dopis ni odgovorila. Ker tožnica že tekom upravnega postopka ni podala navedb, so njene navedbe, ki jih je podala šele v tožbi in na naroku, prepozne (20. in 52. člen ZUS-1),5 zato je bila tudi izvedba dokazov v tej smeri prepozna. Njen pooblaščenec na naroku je sicer pojasnil, da so bile listine o šolanju sina podane v spis, da pa sam stranke ni zastopal v postopku pred upravnim organom, vendar zastopanje stranke po drugem pooblaščencu takšno ravnanje stranke ne opravičuje.

32. V obravnavani sporni zadevi je ugotoviti, da je pravilna odločitev toženke, da tožnica ne izpolnjuje kumulativno vseh z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo RS, in sicer, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

33. Iz ugotovitev v izpodbijani odločbi namreč izhaja, da je bilo ugotovljeno neizpolnjevanje pogoja neprekinjenega dejanskega življenja v Sloveniji zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Organ je svojo ugotovitev oprl na sodbo Občinskega sodišča v Veliki Kladuši z dne 29. 1. 2018. Iz navedene sodbe izhaja, da sta tožnica in njen tedanji zakonec 4. 1. 2018 vložila zahtevo za sporazumno razvezo zakonske zveze, njun skupni pooblaščenec pa je v vlogi navedel, da tožnica z mladoletnim otrokom zadnja dva meseca živi v Švici. Toženka je zato ocenila, da je tožnica pred prvostopenjskim organom zamolčala okoliščino dejanskega življenja v Švici, in ji je v zvezi s tem posredovala poziv, na katerega pa se tožnica ni odzivala. V povezavi z ostalimi dokazi (njeno izjavo o odsotnosti z dne 11. 2. 2019), je po po neuspešnem pozivu tožnici, naj se izjavi o teh okoliščinah, organ upravičeno štel, da je tožnica pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze (torej pred 4. 1. 2018) že 60 dni živela v Švici. Glede na tožničino izjavo z dne 11. 2. 2019 je bilo še ugotovljeno, da je 17 dni v letu 2017 preživela tudi v Bosni in Hercegovini, kar pomeni, da je v tem letu prekinila z dejanskim življenjem v Sloveniji za najmanj 60 dni oziroma je odsotnost skupaj s potovanjem v Bosno in Hercegovino trajala najmanj 73 dni.

34. Pritrditi je navedbam toženke, da ima okoliščina življenja v Švici, ki je bila ugotovljena iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonske zveze bistveno večjo dokazno vrednost, kot izjava stranke v postopku pridobitve državljanstva, saj je namen postopka razveze zakonske zveze povsem drug kot namen postopka pridobitve državljanstva in da je v postopku pridobitve državljanstva podan velik interes tožnice, da bi pridobila državljanstvo.

**Dohodkovni pogoj**

35. Prvi odstavek 10. člena ZDRS kot enega izmed pogojev za sprejem v državljanstvo RS določa med drugim tudi pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Podrobneje so sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, opredeljena v 3. členu Uredbe.

36. Med strankama je sporna odločitev, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je bila zaposlena za nedoločen čas od 8. 6. 2018 (vlogo za državljanstvo pa je vložila 14. 12. 2018). Toženka namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnica od 31. 1. 2018 (z dnem razveze zakonske zveze, v odločbi o razvezi pa ni določena preživnina) do 8. 6. 2018, ko se je ponovno zaposlila, ni prejemala sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. S tem ni izpolnila pogoja dveletnega neprekinjenega prejemanja dohodkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe.

37. Vrhovno sodišče je v zvezi z razumevanjem navedenih določb v sodbi X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021, upoštevaje jezikovno in namensko razlago, navedlo (14. in 15. točka obrazložitve), da sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, niso samo ta, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Treba je upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To niso le denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.). Namen določitve tega pogoja v zakonu je namreč v neobremenjevanju javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic iz naslova socialnega varstva, pri odločanju o katerih se upošteva ne le dohodkovni položaj osebe, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu, kar vse izhaja iz Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Presodilo je, da ni nezakonita Uredba, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov. Navedlo pa je tudi, da je normodajalec v navedenem členu Uredbe uporabil (med drugim) merilo vrste premoženja, to so prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag (19. točka obrazložitve).

38. Že iz teh stališč izhaja, da so glede na namen zakona (denarni) prejemki ena, ne pa tudi edina kategorija, ki jo je mogoče uvrstiti pod zakonski pojem sredstev, ki osebi zagotavljajo materialno in socialno varnost, ter posledično, da se Uredba, razen s prejemki v 3. členu, z ostalimi sredstvi ne ukvarja.6 Poleg tega je razvidno, da so upoštevni le prejemki, do izplačila katerih je oseba upravičena zaradi obstoječe pravne podlage. Navedeno potrjuje tudi nadaljnja razlaga 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v povezavi s 3. členom Uredbe, v okviru katere je treba odgovoriti, katera sredstva se štejejo za zagotovljena.

39. Uredba v navedeni določbi predpisuje, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena zakona, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed naslednjih prejemkov: - prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas; - pokojnina, ne glede na to, kje je bila določena; - prejemki iz pogodbe o delu ali iz avtorske pogodbe; - štipendija, če gre za prosilca, ki se redno ali izredno šola in ga staršem ni več treba preživljati; - prejemki samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v Republiki Sloveniji; - prejemki družbenikov zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe; - prejemki kmetov, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic; - prejemki vrhunskih športnikov in šahistov; - renta, najemnina ali zakupnina; - prejemki, priznani s sodno odločbo; - prejemki verskih uslužbencev, ki so s svojo cerkvijo ali drugo versko skupnostjo v razmerju, ki nima vseh lastnosti delovnega razmerja; - prejemki družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

40. V četrtem odstavku 3. člena Uredbe je še določeno, da se poleg sredstev iz prvega odstavka tega člena, ki jih prejema oseba, ki mora prosilca preživljati, za zagotovljena sredstva šteje tudi štipendija, če jo upravičenec prejema vsaj dve leti.

41. Normodajalec je v teh določbah kot relevantno opredelil, da gre za sredstva, ki jih prejema prosilec (in ne druga oseba, razen če je dolžna preživljati prosilca) in ki se mu izplačujejo na podlagi določenega pravnega temelja, npr. na podlagi sodne ali druge odločbe pristojnega organa (denimo pokojnina), po posebnem zakonu, na podlagi pogodbe. Obstoj pravne podlage je pomemben, ker se z njo prejemkom na strani osebe vzpostavlja značaj terjatve, ki je iztožljiva oziroma na podlagi izdanega akta pristojnega organa že celo izterljiva. V tem pogledu daje pravna podlaga za izplačilo prejemkom lastnost zagotovljenih sredstev, pri čemer se tovrstni prejemki druge osebe obravnavajo kot prosilčeva zagotovljena sredstva samo, če je oseba dolžna preživljati prosilca.

42. Obrazloženo izključuje, da bi se v smislu Uredbe kot zagotovljeni obravnavali prejemki, ki jih prosilec za državljanstvo dobi od drugega na prostovoljni, pravno nezavezujoči podlagi.

43. Glede na vse navedeno je ugotoviti, da v postopku pridobitve državljanstva z naturalizacijo ni mogoče upoštevati dohodkov tožničinega bivšega zakonca, pri čemer med strankama ni sporno, da preživninska obveznost v razvezni sodbi ni bila določena. Prejemki bivšega zakonca niso tožničini prejemki, upoštevali bi se šele, če bi jo bivši zakonec bil dolžan preživljati, česar pa samo z okoliščino življenja v skupnem gospodinjstvu ni mogoče utemeljiti. Tako je pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnica od 31. 1. 2018 (z dnem razveze zakonske zveze) do 8. 6. 2018, ko se je ponovno zaposlila, ni prejemala sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS.

44. Ker tako nista izpolnjena pogoja neprekinjenega bivanja in dohodkovni pogoj za sprejem v državljanstvo RS, je toženka upravičeno izdala izpodbijano odločbo. Ker je tožba po vsem povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

45. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Peti odstavek 111. člena ZPP določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. 2 Pogoji za osebo v prvem odstavku 10. člena so: da je dopolnila 18 let (1. točka); da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka); da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka); da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka); da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka); da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka); da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka); da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka); da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka). 3 Glede na čas izdaje revidentkine odločbe 26. 6. 2019 gre za Uredbo, Uradni list RS, št. 51/07 in 112/09. 4 2. člen Uredbe se sicer v celoti glasi: "Kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena zakona se šteje: - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi šolanja ali študija v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na šolanje ali študij napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: podjetnik), ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi poklicnega izpopolnjevanja v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati dveh let, in če je prosilca na poklicno izpopolnjevanje napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zdravljenja, pri čemer odsotnost ne sme presegati enega leta, in če je prosilca na zdravljenje napotila zdravstvena organizacija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; -enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost mladoletnih otrok v času šolskih počitnic, ki v Republiki Sloveniji obiskujejo osnovno ali srednjo šolo najmanj dve leti; - večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni. 5 Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. 6 Kljub temu ne gre za pravno praznino, glej npr. sklep U-I-11/96 z dne 11. 3. 1999, v katerem je Ustavno sodišče zapisalo (9. točka obrazložitve), da ne gre za pravno praznino, če izvršilnega predpisa o merilih za določanje vsebine nedoločenega pravnega pojma ni.