Jedro

Plača ni občasna dajatev in zato zanjo velja splošni petletni zastaralni rok. Obresti na neizplačane plače pa so občasna terjatev v smislu 1. odst. 379. člena ZOR, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas, daljši od treh let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. tč., v alineah 1 do 5 tako, da zakonite zamudne obresti tečejo od 24.4.1995 dalje do plačila in se višji obrestni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 11.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2002 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati: - 11.022,00 SIT v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1994 dalje do plačila, - 4.618,00 SIT v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1994 dalje do plačila, - 6.530,00 SIT v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1994 dalje do plačila, - 4.621,00 SIT v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1994 dalje do plačila, - 2.467,00 SIT v neto znesku z zakontimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1994 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo in da je dolžna od neto zneskov razlik odvesti na ustrezne račune vse pripadajoče davke, prispevke in druge dajatve v skladu s predpisi, v 8-ih dneh pod izvršbo. Tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo neto zneskov zapadlih v plačilo v obdobju od 10.1.1991 do vključno 11.12.1992 je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sprejelo je umik tožbe v delu, ki se je nanašal na plačilo 3.038,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1993 dalje in postopek v tem delu ustavilo.

V odprtem pritožbenem roku je vložila pritožbo tožena stranka stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni in tožniku naloži v plačilo tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da v tem delu napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišče prve stopnje je po skrčitvi tožbenih zahtevkov na posamezne mesečne razlike za obdobje od januarja 1994 do maja 1994 v celoti ugodilu preostalemu zahtevku tožene stranke, s čimer pa se le-ta ne strinja, saj gre pri obrestnih zahtevkih tudi za zastaranje. To je tožena stranka tudi izrecno ugovarjala in uveljavljala triletni zastaralni rok po določbi 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tako je sodišče prve stopnje glede zastaranja zmotno uporabilo določbe materialnega prava in ni upoštevalo ugovora zastaranja, čeprav bi ga moralo. Da je takšno stališče tožene stranke pravilno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 172/99. Tožena stranka se ne strinja tudi z odmero stroškov postopka, saj je tožnik glede na zahtevek 300.938,00 SIT uspel le z desetino zahtevka, kar s seštevkom samih glavnic razlik predstavlja le znesek 29.258,00 SIT. Tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem pazilo po uradni dožnosti na bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je odločalo o zastaranju obrestnega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče pa ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba utemeljeno opozarja na napačno uporabo določbe 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi, da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za kakšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica. Sodišče določbe navednega člena sploh ni uporabilo, saj je menilo, da je potrebno uporabiti 369. člen ZOR tudi za stranske terjatve, glede na to, da glavna terjatev še ni zastarala. Tako stališče sodišča prve stopnje pa je napačno, kajti potrebno je ločiti zamudne obresti in plačo, ki je v tem primeru glavnica. Plače ni občasna dajatev in zato zanjo velja splošni petletni zastaralni rok, obresti na neizplačane plače pa so občasna terjatev v smislu 1. odst. 379. člena ZOR in je zato utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred vložitvijo tožbe.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. tč. 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč., v alineah 1 do 5 spremenilo tako, da je zapadlost navedenih zneskov določilo na 24.4.1995, to je tri leta pred vložitvijo tožbe, višji tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti pred tem časom pa zavrnilo. Tožeča stranka je tožbo vložila 24.4.1998 in je bil s tem dnem pretrgan tek zastaranja, tako da je upravičena do zakonitih zamudnih obresti od vključno 24.4.1995 dalje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek o stroških postopka, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP, ko je sklenilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Neutemeljeno je namreč zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti stroške od prvotno vtoževanega zneska 300.983,00 SIT, kajti tožena stranka je podala odgovor na tožbo šele po skrčitvi tožbenega zahtevka in tako ne vzdrži zavzemanje tožene stranke, da je tožnik uspel le z 10 % svojega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo.

Tožena stranka je uspela s pritožbo v delu obrestnega zahtevka. Ker gre za pripadke, ki ne predstavljajo glavnice, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožena stranka uspela s pritožbo v neocenljivi zadevi, za katero je po Odvetniški tarifi (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 - 78/2001) v tar. št. 10 predpisana nagrada 80 točk. Za pritožbo se je ta nagrada zvišala za 25 %. Tako znaša nagrada odvetnika za sestavo pritožbe v delu, v katerem je stranka uspela, 100 odvetniških točk, temu je potrebno prišteti še 19 % DDV. Tako znašajo potrebni stroški pritožbe 11.900,00 SIT, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Pritožbeno sodišče je sprejelo odločitev o stroških na podlagi določb 154., 155. in 165. člena ZPP.