Jedro

Iz neprerekanih tožbenih trditev izhaja, da sta se pravdni stranki (tožeča stranka kot leasingodajalec in prvotožena stranka kot leasingojemalec dogovorili tudi za odkupni obrok, kar pomeni, da sta stranki že v pogodbi dogovorili odkup v leasing danega avtomobila po preteku dogovorjenega roka uporabe avtomobila. To pomeni, da je s pretekom dogovorjenega roka zapadla ne le toženkina obveznost odkupa vozila, pač pa tudi tožničina obveznost izročitve vozila v last toženi stranki. Gre za obveznost sočasne izpolnitve obeh pogodbenih strank po preteku s pogodbo dogovorjenega roka, zato ni mogoč zaključek, da je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika. Da bi tožena stranka kot leasingojemalec lahko predčasno veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, bi morala pridobiti soglasje tožeče stranke kot leasingodajalca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 1535/95 z dne 14.11.1995 v 1. točki za glavnico 57.440,00 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri Nova Ljubljanska banka d.d. Ljubljana obrestuje devizne hranilne vloge na vpogled, vezane na več kot eno leto za ATS v tolarski protivrednosti na dan plačila od zapadlosti posameznega zneska do plačila in v 3. točki za 27.983,00 SIT izvršilnih stroškov (1. točka izreka). V preostalem delu je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške (3. točka izreka). S popravnim sklepom je odločitev o povračilu stroškov popravilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 98.762,00 SIT (namesto 16.500,00 SIT). Zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela (1. in 3. točka izreka) in popravni sklep sta se pritožili toženi stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. S trditvijo, da je tožena stranka s plačilom celotne glavnice (nazadnje dne 26.7.1994) dokončno izpolnila obveznost po leasing pogodbi, je tožena stranka uveljavljala dejstvo predčasne izpolnitve pogodbe. Z leasing pogodbo se leasingodajalec zaveže, da bo prepustil leasingojemalcu stvar v uporabo ali uživanje, slednji pa bo uporabo plačal, po izteku dogovorjenega roka pa ima leasingojemalec pravico izbire, da vrne stvar dajalcu leasinga ali podaljša pogodbo ali stvar odkupi. Iz neprerekanih tožbenih trditev (list. št. 20) izhaja, da sta se pravdni stranki (tožeča stranka kot leasingodajalec in prvotožena stranka kot leasingojemalec (v nadaljevanju tožena stranka) dogovorili tudi za odkupni obrok, kar pomeni, da sta stranki že v pogodbi dogovorili odkup v leasing danega avtomobila po preteku dogovorjenega roka uporabe avtomobila. To pomeni, da je s pretekom dogovorjenega roka zapadla ne le toženkina obveznost odkupa vozila, pač pa tudi tožničina obveznost izročitve vozila v lastn toženi stranki. Gre za obveznost sočasne izpolnitve obeh pogodbenih strank po preteku s pogodbo dogovorjenega roka, zato ni mogoč zaključek, da je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika, zaradi česar bi dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost brez upnikove privolitve pred dogovorjenim rokom (primerjaj 1. odstavek 315. člena ZOR). Da bi tožena stranka kot leasingojemalec lahko "zaključila leasing", torej predčasno veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, bi morala pridobiti soglasje tožeče stranke kot leasingodajalca (primerjaj 2. odstavek 315. člena ZOR). Slednjega pa, vključno z obračunom dolga, tožena stranka od tožeče ni prejela, kar izhaja že iz trditev same tožene stranke. Dokazovanje tega dejstva (ki ne govori v prid toženi stranki) z zaslišanjem priče J. E., ni bilo potrebno, ker to dejstvo niti ni bilo sporno. Sodišče zato ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, ker izpovedbe J. E. ni presojalo. Ob povedanem pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka v upniški zamudi, ker ni izvršila obračuna dolga tožene stranke in sprejela predčasne izpolnitve, nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da s plačilom pologa v znesku 858.849,00 SIT, enajstih mesečnih leasing obrokov (v času od 15.7.1993 do 25.4.1994) ter dne 26.7.1994 plačanim zneskom 545.860,00 SIT tožena stranka ni izpolnila obveznosti po leasing pogodbi (priloga A4). Pravilno je presodilo določila navedene pogodbe, da znesek 858.849,00 SIT predstavlja varščino, ki pa je skladno z določilom 11. točke pogodbe leasingojemalec ne more kompenzirati s svojimi obveznostmi po pogodbi, lahko pa jo leasingodajalec (tožeča stranka) pri rednem izpolnjevanju pogodbe po preteku pogodbe in sestavi končnega obračuna leasingojemalcu vrne ali pa obračuna. Glede na navedeno določilo pogodbe tožena stranka ni mogla poračunavati zneska dane varščine s svojimi obveznostmi po pogodbi. Varščina služi namreč zavarovanju upnika, da se bo v primeru neizpolnitve ali neredne dolžnikove izpolnitve lahko poplačal iz nje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče nejasna določila pogodbe moralo razlagati z določili 100. in 101. člena ZOR. Katera določila pogodbe naj bi bila nejasna, pritožnica ne pove, pritožbeno sodišče pa meni, da so za predmetni spor relevantna določila pogodbe (zlasti njena 11. točka) jasna in uporaba interpretacijskih pravil po 100. in 101. členu ZOR ni potrebna. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo uradno ob reševanju pritožbe upoštevanih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP). Pritožnika pa neutemeljeno izpodbijata tudi popravni sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče popravilo izrek odločitve o povračilu stroškov postopka v zneskovnem delu. Toženi stranki namreč menita, da ne gre le za popravo odločitve o povračilu stroškov zaradi očitne pisne pomote, kar bi imelo sicer podlago v 328. členu ZPP, pač pa, da gre za vsebinsko spremembo odločitve. Takemu sklepanju ni mogoče slediti, saj iz specifikacije priznanih stroškov tožeči stranki (na list. št. 38) ne izhaja nobena postavka v prvotno v sodbi navedenem znesku 16.500,00 SIT. Pritrditi je zato prvostopenjskemu sodišču, da je prišlo pri izdelavi izpodbijane sodbe v stroškovnem delu za očitno pisno pomoto, ki jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno saniralo z izpodbijanim popravnim sklepom. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani popravni sklep sodišča prve stopnje. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, morata sama nositi svoje pritožbene stroške.