Jedro

Dejanje, kot je opisano v izreku, vsebuje le abstrakten namen obtoženčevega ravnanja, ni pa konkretno opisano, kakšna spolna dejanja je želel storiti obtoženec. Za to dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega I. P. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka v celoti spremeni tako, da se obt. I. P. po 1. točki 358. čl. ZKP o p r o s t i obtožbe, da je z uporabo sile poskusil prisiliti osebo drugega spola, da bi utrpela kakšno spolno dejanje, ki ni obseženo v 180. čl. KZ s tem, ker je dne 5.2.1998 zvečer za sodiščem v Kranju z namenom zadovoljevanja svojega spolnega nagona poskusil prisiliti A. M. k temu, da bi katera njegova spolna dejanja na ta način, da jo je prijel za obe roki, ter počepnil pred njo, nakar jo je potisnil navzdol k sebi, vendar mu dejanja ni uspelo dokončati, saj se ji je uspelo iztrgati se mu ter zbežati, s čemer naj bi storil poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po čl. 181/1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

Po čl. 105/3 ZKP se oškodovanka A. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Izpodbijana sodba se v odločbi o kazenski sankciji za kaznivo dejanje pod točko 1 spremeni tako, da se obt. I. P. za to kaznivo dejanje po čl. 183/3 KZ izreče kazen

5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora.

V ostalem se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obt. I. P. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko 1 izreka storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po čl. 183/3 in 1 KZ v nadaljevanju, z dejanjem pod točko 2 izreka sodbe pa, da je storil poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po čl. 181/1 KZ v zvezi s čl. 22 KZ. Za kaznivo dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen pet let in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa po 1. odst. 181. čl. kazen eno leto zapora. Izreklo mu je enotno kazen šest let zapora in mu v to kazen vštelo pridržanje od 9.3.1998 od 6. ure do 10.3.1998 do 12. ure.

Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke A. M..

Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil obtoženčev zagovornik. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa je predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj bo obtožencu izrečena pogojna obsodba.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo Višje državno tožilstvo v Ljubljani in na zagovornikovo zahtevo še obtoženca in zagovornika. Seje sta se udeležila višja državna tožilka S. J. P. in zagovornik, obtoženec pa na sejo ni prišel, čeprav je bil o njej pravilno obveščen, vendar pa po 4. odst. 378. čl. ZKP to ni bila ovira, da senat ne bi imel seje.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe pravilno in popolno ugotovilo in da ni kršilo določb kazenskega postopka. Oceno izvedenih dokazov je utemeljilo dovolj prepričljivo in tako obrazložitev sodišče druge stopnje sprejema.

Zagovornik v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo pravila postopka v zvezi z neposrednim zaslišanjem prič oz. z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi, ker naj bi oprlo svojo odločitev na oškodovankino izjavo, ki jo je podala v predhodnem postopku, sodišče pa jo je prebralo na glavni obravnavi. Oškodovanka je bila na glavni obravnavi zaslišana in je pričala o okoliščinah dejanja. Le v zvezi s podrobnim opisom posameznih spolnih ravnanj se je sklicevala na izjavo, ki jo je dala kriminalistu. Sodišče pa je prav glede na prizadetost oškodovanke zaradi travm, ki bi jih povzročalo ponovno obravnavanje dogodka, dopustilo branje izjave. Oškodovanka je nato potrdla resničnost vseh navedb v uradnem zaznamku, odgovarjala pa je tudi na vprašanja strank. Tudi obtožencu je bilo omogočeno, da se je opredelil do njene izpovedbe in da je tudi postavil vprašanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z branjem uradnega zaznamka, katerega vsebino je oškodovanka na glavni obravnavi potrdila, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v zvezi z neposrednim zaslišanjem prič in v zvezi z izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Zato je zagovornikova pritožba v tem delu neutemeljena.

Prav tako so v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1 izreka neutemeljene obširne pritožbene navedbe, ki želijo glede na navedbe oškodovanke T. Z. v pismu prijateljici v zvezi z nasilnimi spolnimi dejanji večih različnih moških, ne le s strani očeta, prikazati, da "ni mogoče brez kančka dvoma zaključiti, da so v izvedenskem mnenju opredeljene posledice rezultat ravnanja obtoženega". Sodni izvedenec dr. J. R. je namreč v izvedenskem mnenju navedel, da je oškodovankino seksualno življenje še vedno občasno okupirano s spominski prebliski seksualne scene iz otroštva, pogojenimi z asociacijami vizualne in olfaktorne narave. Te pritožbene navedbe glede dvoma so izpodbite zlasti z izpovedbo oškodovanke same, pa tudi z izpovedbami številnih prič, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Sodni izvedenec dr. R. je vsebino pisma poznal in je tudi on potrdil oškodovankino izpovedbo o tem, da so na oškodovanko negativno vplivale posledice, ki jih je povzročil prav oče - obtoženec. To pa je očitno tudi iz vsebine pisma. Ne glede na negativne izkušnje oškodovanke še z drugimi moškimi obtoženčeva zavržna ravnanja, ko je z zlorabo očetovskega položaja šest let izvrševal spolna dejanja s svojo hčerko, mlajšo od 14 let, ne izgubijo na teži in je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec storil kaznivo dejanje v nadaljevanju, pravilna.

Pritožnik želi neutemeljeno prikazati oškodovanko T. Z. in njeno mamo pričo V. Z. kot nezanesljivi priči. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na njuni izpovedbi, saj dejansko ne gre za nobena nasprotja v njunih izpovedbah, med seboj ali glede na vsebino pisma, sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobenega napačnega zaključka v zvezi z njunima izpovedbama.

Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo utemeljilo, zakaj ni dvomilo v obtoženčevo prištevnost. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje psihiatra dr. B., ki je sicer ocenil, da gre za zmanjšanje obtoženčevih sposobnosti razumevanja in obvladanja, vendar ne gre za bistveno zmanjšanje teh sposobnosti. Zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem prištevnosti neutemeljene.

V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1 je torej zagovornikova pritožba neutemeljena, saj sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka, kazenski zakon pa je pravilno uporabilo, kot že navedeno, pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Zagovornika pritožba pa je utemeljena v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 izreka sodbe. Zagovornik upravičeno navaja, da ni razvidno iz oškodovankine izpovedbe, kako naj bi obtoženec verbalno ali celo fizično poskusil proti njej izvrševati kakršnakoli spolna dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v izreku ni opisano, kakšna spolna dejanja naj bi obtoženec sploh poskusil storiti proti oškodovanki. Njegovo ravnanje ni konkretizirano. Iz opisa je razviden le abstrakten namen, da je zaradi zadovoljitve spolnega nagona poskusil prisiliti oškodovanko, da bi trpela "njegova spolna dejanja". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, ki ga je obtožen I. P. in kot je opisano, po zakonu sploh ni kaznivo dejanje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zagovornikovi pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko 2, ki naj bi bilo storjeno na škodo A. M., v celoti spremenilo tako, da je glede tega kaznivega dejanja obtoženca po 1. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po čl. 181/1 v zvezi s čl. 22 KZ. Zato je tudi odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun, oškodovanko A. M. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom po izdaji oprostilne sodbe v tem delu delu napotilo na pravdo.

Ker je bil obtoženi I. P. obsojen le za kaznivo dejanje pod točko 1, je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo še v odločbi o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje. Obtožencu je za kaznivo dejanje pod točko 1 po čl. 183/3 KZ izreklo kazen pet let in šest mesecev zapora. Ta kazen je pravična, saj je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Pri izreku te kazni je sodišče druge stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje v zvezi s tem kaznivim dejanjem pri določitvi kazenske sankcije. Oškodovanka T. Z. je sicer res očitno imela slabe izkušnje še z drugimi moškimi, vendar pa ji je največ posledic povzročil prav oče, saj je prizadetost glede na šest let trajajoča dogajanja iz otroštva v zvezi z njim še vedno prisotna.

Pritožbeno sodišče je torej zagovornikovi pritožbi deloma ugodilo, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve te odločbe, v ostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.