Jedro

Za uresničitev pravice do družinske pokojnine ni pomembno, kakšen status je imel pokojni in pri katerem nosilcu zavarovanja je bil zavarovan po prenehanju zavarovanja pri tožencu, če so že z doseženim zavarovanjem pri tožencu izpolnjeni pogoji na strani pokojnega, določeni za pridobitev pravice do družinske pokojnine, in pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine izpolnjujejo tudi družinski člani.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremeni tako, da se ta glasi: „O odmeri in izplačevanju družinske pokojnine ter priznavanju in izplačilu zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1., 2. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „1. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke M.K. se ugodi in se odpravita odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 27. 6. 2006 in št. ... z dne 22. 4. 2005. 2. Tožeča stranka in njena sinova Z.K., roj. 8. 4. 1979 in D.K., roj. 26. 1. 1984, imajo pravico do družinske pokojnine po pokojnem M.K. od 1. 7. 1997 dalje.

3. O odmeri in izplačevanju družinske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki in njenima sinovoma v odločbi priznati in tudi izplačati zakonske zamudne obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine do plačila.

4. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva priznanje pravice do družinske pokojnine za obdobje od 26. 7. 1995 do 30. 6. 1997 in izplačilo zapadlih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 363,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

6. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev, zavrne.“ Zoper odločitev v 1., 2., 3. in 5. točki izreka sodbe se pritožuje toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialni predpis. Glede na to, da je pokojni izgubil življenje kot pripadnik vojske Republike Srbske in glede na to, da je bil zavarovan do svoje smrti kot pripadnik vojske, je bil pokojni do smrti obvezno zavarovan pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH. Po določbi 16. člena Zveznega zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je v BIH do leta 1998 uporabljal kot republiški predpis. Na podlagi tega zavarovanja je bila vdovi in otrokoma že priznana pravica do družinske pokojnine v BIH, to je tudi v času nastanka zavarovalnega primera. Po mnenju toženke ni namen slovenskega zakonodajalca, da bi s splošnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pokrival vse primere zavarovanja ne glede na okoliščine smrti, torej tudi riziko zavarovanja za primer smrti ali invalidnosti, do katere bi prišlo zaradi vojne v tuji državi. V danem primeru bi bilo potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. Umrli zavarovanec je bil v času poškodbe zavarovan v Republiki Srbski in je njegova družina na podlagi tega zavarovanja tudi pridobila pravico do družinske pokojnine od dneva smrti. Ker sta družinska pokojnina oz. vdovska pokojnina pravici za primer zavarovančeve smrti, umrli pa v času smrti ni bil zavarovan pri ZPIZ Slovenije, vdova in otroka po določbi 2. odstavka 250. člena ZPIZ-1 ne morejo pridobiti pravice do vdovske pokojnine oz. družinske pokojnine. Tudi v času nastanka zavarovalnega primera, to je dne 16. 12. 1994 niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju: ZPIZ) veljavnem do 31. 12. 1999. Tudi dejstvo, da ima pokojni v Republiki Sloveniji 16 let 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, ne more v konkretnem primeru vplivati na drugačno odločitev, ker je bila tožeči stranki in otrokoma družinska pokojnina pri tujem nosilcu zavarovanja zaradi vzroka smrti pokojnika odmerjena v najvišjem odstotku in je potrebno šteti, da je pri tem upoštevana tudi pokojninska doba v Republiki Sloveniji. Pri tem je irelevantno dejstvo, da so pokojnik in njegovi družinski člani slovenski državljani. Sodišče tudi ni v celoti odločilo glede priznanja pravice do družinske pokojnine, saj bi morala ugotoviti dejstva, do kdaj imata sinova pravico do družinske pokojnine. Ni ugotavljalo trajanja družinske pokojnine in je zato 2. točka izreka sodbe nerazumljiva in se ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba tako sploh nima razlogov, kdaj imata sinova pravico do družinske pokojnine in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je v 3. točki izreka izpodbijane sodbo odločilo, da mora toženka odločiti o zamudnih obrestih in je s tem storilo kršitev pravil pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1). Če je sodišče menilo, da zamudne obresti tožeči stranki pripadajo, bi moralo o tem samo odločiti saj gre za presojo pravnega vprašanja in ne za ugotavljanje dejanskega stanja. Ker odločitev sodišča v izpodbijanih delih ni pravilna, toženka tudi ni dolžna plačati tožnici nastalih pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v tem sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja bistveno pravilno uporabilo materialno pravo in tudi bistveno pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pregled zadeve pokaže, da je bil M.K., roj. 13. 11. 1946, mož tožnice, roj. 2. 5. 1956 in oče njunih sinov Z.K. in D.K., proglašen za mrtvega z dnem 26. 7. 1995 zaradi poškodb, ki jih je utrpel kot pripadnik vojske Republike Srbske in, da je v Sloveniji izpolnil pokojninsko dobo 16 let 7 mesecev in 14 dni. Vsi navedeni so državljani Republike Slovenije. Pokojni M.K. je bil zaposlen v Republiki Sloveniji od 17. 3. 1976 do 31. 12. 1992, njegova skupna pokojninska doba pa znaša skupaj s pokojninsko dobo pridobljeno v BIH 28 let. Tožnica je zahtevo za priznanje družinske pokojnine v Republiki Sloveniji vložila dne 10. 12. 1997. Z odločbo toženke z dne 30. 3. 1998 ji je bila zavrnjena pravica do družinske pokojnine z obrazložitvijo, da je pokojni umrl kot pripadnik tuje vojske v tuji državi. Navedena odločitev je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 15. 4. 1999. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Ps 693/99 z dne 28. 8. 2002 razveljavilo izdani odločbi tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje z napotkom, da je potrebno v ponovnem postopku ugotoviti ali je izpolnjen pogoj zadnjega zavarovanja po določbi 254. člena ZPIZ. Toženka je ponovnem postopku z odločbama z dne 22. 4. 2005 in z dne 27. 6. 2005 zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine vdovi M.K. in otrokoma Z.K. in D.K., zavrnila.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Glede na datum vložitve zahteve za priznanje družinske pokojnine je potrebno uporabiti določbe v postopku za uveljavljanje in varstvo pravic ter o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic, kot jih vsebuje ZPIZ. Ta je veljal v obdobju od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999. Za pridobitev pravice do družinske pokojnine morajo biti izpolnjeni po zakonu določeni splošni in posebni pogoji. Splošni pogoji se nanašajo na umrlega zavarovanca ali uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (71. člen ZPIZ), posebni pogoji pa na upravičence do družinske pokojnine. Krog oseb, ki lahko pridobijo pravico do družinske pokojnine določa zakon v 70. do 77. členu. Ta pravica kot inštitut materialnega prava se uveljavlja z vložitvijo zahteve kot inštitutom procesnega prava pod pogoji, določenimi v 254. členu ZPIZ. Le-ta v 1. odstavku določa, da lahko uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. V 2. odstavku je vsebovana izjema, da lahko pri zavodu uveljavi pravice do starostne, invalidske ali družinske pokojnine tudi državljan Republike Slovenije, ki je z zavarovanjem v Republiki Sloveniji in v državah, s katerimi niso bili sklenjeni sporazumi o socialnem zavarovanju, sicer dosegel minimalno pokojninsko dobo, vendar teh pogojev ne dosega samo s slovensko pokojninsko dobo. Samo v primeru, če je pretežen del (torej več kot polovico skupne zavarovalne dobe) prebil na območju zavoda, lahko uveljavi pravico do pokojnine pri tem zavodu. Ta izjema, določena v 2. odstavku 254. člena ZPIZ je pravna podlaga glede stvarne pristojnosti za odločanje toženca v konkretni zadevi. Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje ZPIZ ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine v zvezi z okoliščinami smrti zavarovanca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialne določbe, saj so v danem primeru podani tako splošni kot posebni pogoji za pridobitev pravice do družinske pokojnine, katere je sodišče prve stopnje natančno opredelilo in jih zato v izogib ponavljanja ne navaja ponovno.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da je imel pokojni v trenutku smrti 26. 7. 1995 lastnost zavarovanca v skladu s 16. členom nekdaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 z nadaljnjimi spremembami). Navedeni zakon od uveljavitve ZPIZ v Republiki Sloveniji, to je od 1. 4. 1992 dalje ne velja več, zato predstavlja kvečjemu tuje pravo. Tožena stranka ni z ničemer utemeljila na osnovi česa sklepa o veljavnosti tujega prava. Tudi, če bi bile navedbe o lastnostih zavarovanca po omenjenem nekdanjem predpisu bivše SFRJ resnične, pa so za presojo v tem socialnem sporu nepomembne, ker za uresničitev pravic osebe oz. njenih družinskih članov v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZPIZ ni pomembno kakšen status in pri katerem nosilcu zavarovanja je bil pokojni zavarovan po prenehanju zavarovanja pri toženki, če so že z doseženim zavarovanjem izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice in pogoji za pridobitev pravic za primer zavarovančeve smrti izpolnjujejo tudi njegovi družinski člani.

Napačno je tudi stališče toženke, da je v danem primeru potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) ter tako tožnica ni njuna otroka nista upravičena do vdovske oz. družinske pokojnine, saj je umrli zavarovanec v času smrti bil zavarovan v Republiki Srbski. Določbe 250. člena ZPIZ-1 določajo stvarno pristojnost toženca za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se navezuje na različne čase zavarovanja za različne zavarovalne primere, vendar se ZPIZ-1 uporablja šele od 1. 1. 2000 dalje, za sporen primer pa je kakor je že bilo rečeno potrebno uporabljati določila ZPIZ.

Sodišče prve stopnje je tako zakonito priznalo pravico do družinske pokojnine tožnici in njenima sinovoma Z.K. in D.K. in v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 toženki naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine s tem, da imajo navedeni pravico do družinske pokojnine od 1. 7. 1997 dalje. Tožena stranka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki o trajanju zavarovalne dobe pokojnega, o njegovih plačah oz. zavarovalnih osnovah in bodo strokovne službe toženke to, ob uporabi ustreznih programov za izračun višine družinske pokojnine lahko hitreje in lažje naredile. Po določbi 1. odstavka 78. člena ZPIZ ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oz. do konca rednega šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Redno šolanje se dokazuje vsako leto s potrdilom šole (1. odstavek 81. člena). Če študija ne konča do 26. leta se mu po določbi 2. odstavka 82. člena istega zakona izplačuje družinska pokojnina tudi po tej starosti, vendar največ toliko časa, kot je trajalo služenja vojaškega roka. Sodišče prve stopnje je v zvezi z presojo upravnega akta ugotavljalo ali je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Odločalo je torej o dokončnem upravnem aktu, upoštevajoč dejansko stanje, kakršno je bilo na dan izdaje dokončnega upravnega akta tožene stranke ter pri tem ugotovilo, da imajo na ta dan tožnica in njuna sinova pravico do družinske pokojnine. Do kdaj ima posamezni otrok pravico do družinske pokojnine pa bo stvar odločitve toženke, ko bo s posebno odločbo odločila o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine. V posledici navedenega pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbene graje, da je 2. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljiva in se ne da preizkusiti.

Pritrditi pa je pritožbi v tistem delu, ko je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki in njenima sinovoma v odločbi priznati in tudi izplačati zakonske zamudne obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine do plačila. V tem delu je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine do plačila. Zakonite zamudne obresti so objektivno posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Pravno podlago za priznanje uveljavljanja zamudnih obresti bi glede na časovno obdobje v katerem je bila vložena tožba lahko predstavljal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78). Tožnica pa bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine le, če bi jih uveljavljala v skladu z določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo vračilo. Potrebno pa je upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami) in ustrezne določbe ZPIZ in ZPIZ-1 tako glede zamude in glede eventualne odškodninske odgovornosti, v kolikor je tožeča stranka zamudne obresti tekom postopka na prvi stopnji opredeljevala kot škodo.

Z izpodbijano sodbo je zato glede na vse navedeno, zakonito dosojena pravica tožeči stranki in njenima sinovoma do družinske pokojnine po pokojnem M.K. od 1. 7. 1997 dalje. Glede na to, da bo o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno spremenilo. S to dodatno utemeljitvijo je potrebno pritožbo toženca v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.