Jedro

Trditev, da gre za falsifikat pomeni, da se listini, ki naj bi to bila, ne priznava njena avtentičnost. Izpodbijana sodna odločba ima torej po tej trditvi le videz sodne odločbe. Če bi to bilo res, bi tožnika njeno ničnost pod določenimi pogoji (eden od teh je tudi pravnomočna sodba o tem, da gre za ponaredek) res lahko uveljavljala. Vendar v tem primeru ne bi bila pasivno legitimirana država, temveč tisti, ki bi uveljavljal kakšno pravico na njeni podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero sta tožeči stranki zahtevali, da se v razmerju do Republike Slovenije ugotovi ničnost in neveljavnost sodb Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 13.3.1970, opr. št. Pž 1394/69 in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.10.1969, opr. št. P 1673/67. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in prvostopni sklep potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožba ni dovoljena. Proti sklepu sodišča druge stopnje sta po svojem pooblaščencu vložila revizijo tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da gre v danem primeru za falsifikat, ker sejnega zapisnika niso podpisali vsi sodniki. To je potrdila tudi predsednica sodišča v svojem dopisu, iz katerega sledi, da je bil kršen 128. člen ZPP. Tožeči stranki zato zahtevata, da se pribavi sporni spis. Trdita še, da imata pravni interes za takšno tožbo, ker sta bila z nično sodbo oškodovana. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da ugodi njuni pritožbi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje nista kršili določb pravdnega postopka in tudi ne zmotno uporabili materialnega prava, ko sta ugotovili, da tožba zoper Republiko Slovenijo ni dovoljena. Sodna odločba ni pravni posel, temveč akt državne oblasti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritrdilo pa mu je tudi sodišče druge stopnje, takšen akt zavezuje stranke in sodišče, dokler ni z drugim aktom razveljavljen ali spremenjen. V času izdaje sporne sodne odločbe je bil takšen akt lahko le sodna odločba, ki je bila sprejeta v za to predpisanem postopku. Če je šlo za sodbo, izdano v pravdnem postopku, je bilo njeno razveljavitev ali spremembo mogoče uveljavljati le s pravnimi sredstvi, ki jih je predpisoval zakon o pravdnem postopku (ZPP). ZPP pozna redna in izredna pravna sredstva. Vse je tožeča stranka že izkoristila. V enem od številnih predlogov za obnovo postopka je uveljavljala tudi napako, ki jo sedaj uveljavlja s tožbo. Sodišče je ta predlog zavrnilo, ko je ugotovilo, da ni utemeljen (sklep Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 24.12.1976, opr. št. Pž 683/76 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.4.1976, opr. št. P 1118/71). Navedeni sklep Vrhovnega sodišča SR Slovenije sta nato tožnika (tedanja toženca) izpodbijala z zahtevo za izreden preizkus pred Zveznim sodiščem. To sodišče je zahtevo zavrglo (sklep z dne 22.5.1979, opr. št. Gpzs 119/79). Če pa je tako, sta tožnika pravna sredstva zoper to sodno odločbo izčrpala. Da sta izpodbijani sodni odločbi priznala status sodne odločbe, pa izhaja prav iz navedenih procesnih dejanj. Ker pa tožnika v reviziji kljub temu trdita, da je izpodbijana sodna odločba falsifikat, revizijsko sodišče k pravilnim razlogom prve in druge sodbe dodaja še naslednje. Trditev, da gre za falsifikat pomeni, da se listini, ki naj bi to bila, ne priznava njena avtentičnost. Izpodbijana sodna odločba ima torej po tej trditvi le videz sodne odločbe. Če bi to bilo res, bi tožnika njeno ničnost pod določenimi pogoji (eden od teh je tudi pravnomočna sodba o tem, da gre za ponaredek!) res lahko uveljavljala. Vendar v tem primeru ne bi bila pasivno legitimirana država, temveč tisti, ki bi uveljavljal kakšno pravico na njeni podlagi. Ker pa, kot je že bilo navedeno, v konkretnem primeru gre za pravnomočno sodno odločbo, je ta sodna odločba tudi za tožnika obvezujoča. Tožba, s katero zahtevata ugotovitev njene ničnosti in neveljavnosti, zato ni dovoljena. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).