Jedro

Sporazum o prenehanju stanovanjskega razmerja - v pogojih veljavnosti ZSR - je lahko podlaga za izselitveno tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval proti toženi stranki ugotovitev, da je sporazum z dne 2.9.1991, s katerim je pristal, da bo izpraznil stanovanje v pritličju O. na J., G., ničen. Istočasno je od tožene stranke zahteval, naj z njim sklene najemno pogodbo za to stanovanje za neprofitno najemnino. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik z navedbo revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Sporazum o prenehanju stanovanjskega razmerja in izpraznitvi stanovanja bi sicer bil veljaven, če bi imel svojo pravno podlago. Vendar pa je ta odpadla zaradi preklica odločbe tožene stranke z dne 26.4.1991. Poleg tega je sporni sporazum v imenu tožene stranke podpisal organ, ki za to ni bil pristojen. Le svet šole v širši sestavi bi lahko odločal o tem sporazumu. Do navedenega izpodbijana sodba ni zavzela stališča. Tožena stranka pa bi morala s tožnikom skleniti vsaj najemno pogodbo za določen čas, če je stanovanje službeno in je bilo dodeljeno za določen čas.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 375. člena ZPP). To pomeni, da izostanek razlogov o navedbah, ki niso odločilnega pomena, ne predstavlja procesne kršitve bistvenega značaja glede na določbo prvega odstavka 354. člena ali morda kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Odločilna je namreč ocena, ki se nanaša na vsebino spornega sporazuma o izselitvi iz stanovanja in na njegovo pravno opredelitev. Presoji (ne)veljavnosti izjave o izselitvi - tudi njene eventualne ničnosti - služi za izhodišče ugotovitev, da jo je podal tožnik osebno, tožena stranka pa jo je - ne glede na to, da jo je podpisala ravnateljica kot njena zakonita zastopnica - očitno sprejela, saj se nanjo sklicuje.

Opisani razlogi tako zavračajo revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odgovarjajo pa že na očitek zmotne pravne presoje. Sporni sporazum res predstavlja samostojno podlago za prenehanje stanovanjskega razmerja med pravdnima strankama. Trditev, da nima podlage, ker je z njim tožena stranka odstopila od prvotne podlage za prenehanje stanovanjskega razmerja, je nejasna in notranje protislovna. Namen in cilj tožene stranke je bil tožniku odpovedati stanovanjsko razmerje in mu določiti izselitveni rok. To pa je tudi podlaga tako enostranske odpovedi z dne 26.4.1991 kot tudi spornega sporazuma. Revizija pa v tem obsegu sama prizna, da je sporazum zakonit način za prenehanje stanovanjskega razmerja.

Tožnik se je torej veljavno zavezal stanovanje izprazniti. Ta zaveza je končno v skladu s pravno opredelitvijo spornega stanovanja - priznava jo tudi revizija - v skladu z določbo 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82) in ugotovljeno dejansko podlago o tožnikovi upokojitvi. Zato ni mogoče najti utemeljenega pravnega izhodišča, po katerem bi tožena stranka bila dolžna s tožnikom skleniti za sporno stanovanje najemno pogodbo za nedoločen ali določen čas. Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).