Jedro

Kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe z dne 18.8.1945. To je povsem jasno razvidno iz spisa Vojaškega sodišča l. v. p. opr. št. Kns ..., ki mu je sledila odločba Okrajne zaplembene komisije opr. št. Zpl ... z dne 30.8.1945. V uvodu te odločbe je, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, res naveden odlok AVNOJ-a, vendar ob upoštevanju vsebine celotnega zaplembenega spisa opr. št. Zpl ..., kazenskega spisa opr. št. Kns ... in poročila Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS z dne 20.7.1950, ne more biti prav nobenega dvoma, da je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno v kazenskem postopku. Ob dejstvu, da je bila sodba Vojaškega sodišča l. vojnega področja s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 15.11.1990 razveljavljena, sta sodišči druge in prve stopnje o odškodnini za zaplenjeno premoženje materialnopravno pravilno odločali v sodnem postopku in na podlagi določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZIKS).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva predlagateljice za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št... z dne 15.11.1990, vrne pokojnemu J. K., rojenemu 21.9.1898, nazadnje stanujočemu v L., E., umrlemu dne 17.1.1946, oziroma njegovim dedičem, zaplenjeno premoženje, kot izhaja iz komisijskega zapisnika opr. št. Kns ... z dne 23.8.1945, ki je sestavni del sklepa, na sledeči način : a) Republika Slovenija je dolžna plačati pokojnemu J. K. oziroma njegovim dedičem odškodnino v znesku 16.718.617,71 SIT, v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

b) Mestna občina L. je dolžna plačati pokojnemu J. K. oziroma njegovim dedičem odškodnino v znesku 1.382.021,33 SIT v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

2. Predlog za vrnitev zaplenjenih slik - "X" avtorja V. in "Y" avtorja J., se zavrne.

Proti odločitvi iz točke a) izreka sklepa je vložila Republika Slovenija (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) pritožbo, ki pa jo je drugostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila nasprotna udeleženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je podana zato, ker sta sodišči druge in prve stopnje odločali v zadevi, ki ne sodi v sodno ampak v upravno pristojnost. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno tako s kazensko sodbo Vojaškega sodišča l. vojnega področja opr. št. I Sod ... z dne 18.8.1945, kot tudi z odločbo Mestne zaplembene komisije v L. opr. št. Zpl ... z dne 30.8.1945, ki je bila izdana na podlagi odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil pok. J. K. oseba nemške narodnosti. Kazenska sodba in odločba Mestne zaplembene komisije pa sta po naravi različna akta. Pravne posledice sodbe nastopijo z njeno pravnomočnostjo, odločba zaplembene komisije pa je bila le ugotovitvenega značaja. Odločba mestne zaplembene komisije, ki temelji na določbah 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile z dne 21.11.1944, je po svoji naravi dekleratorna, saj je imela zaplemba učinek že z dnem veljavnosti odloka AVNOJ-a, tedaj pred izrekom (28.8.1945) in pred pravnomočnostjo (7.9.1945) kazenske sodbe. To pomeni, da je vse premoženje pok. J. K. prešlo v državno last z dnem uveljavitve odloka AVNOJ-a (tedaj dne 21.11.1944), zaradi česar je bil J. K. v času izreka kazenske sodbe brez premoženja. Tistega, česar obsojenec nima, pa mu tudi sodišče ne more vzeti. Predlagateljica se je res sklicevala na določbe ZIKS, vendar pa to ni odločilno, saj stranka nima izbire glede tega, na podlagi katerih predpisov bo zahtevala vrnitev premoženja. Po določbah ZIKS se lahko zahteva le vrnitev tistega premoženja, ki je bilo s kazensko sodbo dejansko odvzeto. V obravnavanem primeru pa ob izreku kazenske sodbe premoženja sploh ni bilo. Podana pa je tudi bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek sklepa je nepopoln, saj iz njega ni razvidno, kdo je oseba, kateri bi morala nasprotna stranka obveznost izpolniti. J. K. je namreč umrl, njegovi dediči pa doslej še niso bili določeni. Izrek sklepa bi se zato moral glasiti tako, da je nasprotna stranka dolžna obveznosti izpolniti šele tedaj, ko bo sklep o dedovanju, ki bo določil, kdo so dediči, postal pravnomočen. Nasprotna udeleženka tudi ni zavezanka za vrnitev premoženja, saj je bilo zaplenjeno premoženje izročeno Upravi narodne imovine v L., tedaj mestnemu organu in ne organu na ravni države. Za povrnitev vrednosti zaplenjenega premoženja bi bila lahko zavezanka le Mestna občina l., ki je pravni naslednik Uprave narodne imovine mesta L.. Iz navedenih razlogov naj se reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. in 400. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP in 37. člen zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

V revizijskem odgovoru je predlagateljica mnenja, da revizija ni utemeljena. Premoženje je bilo zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča, pravno nasledstvo predlagateljice pa je izkazano. Podana je tudi pasivna legitimacija nasprotne stranke. Sodišči druge in prve stopnje pa sta zmotno uporabili materialno pravo, saj predlagateljici nista prisodili zamudnih obresti. To pamanjkljivost naj revizijsko sodišče odpravi, revizijo nasprotne udeleženke pa zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe z dne 18.8.1945. To je povsem jasno razvidno iz spisa Vojaškega sodišča l. vojnega področja opr. št. Kns ..., ki mu je sledila odločba Okrajne zaplembene komisije opr. št. Zpl ... z dne 30.8.1945. V uvodu te odločbe je, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, res naveden odlok AVNOJ-a, vendar ob upoštevanju vsebine celotnega zaplembenega spisa opr. št. Zpl ..., kazenskega spisa opr. št. Kns ... in poročila Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS z dne 20.7.1950, ne more biti prav nobenega dvoma, da je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno v kazenskem postopku. Ob dejstvu, da je bila sodba Vojaškega sodišča l. vojnega področja s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips ... z dne 15.11.1990 razveljavljena, sta sodišči druge in prve stopnje o odškodnini za zaplenjeno premoženje materialnopravno pravilno odločali v sodnem postopku in na podlagi določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZIKS).

Ne glede na povedano, pa je potrebno ob izrecnih revizijskih trditvah, da zaradi uveljavitve odloka AVNOJ-a pok. J. K. v času izdaje sodbe kazenskega sodišča ni imel nobenega premoženja (tako, da vojaško sodišče v kazenskem postopku sploh ni moglo izreči zaplembe premoženja), pojasniti še naslednje: Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - v nadaljevanju OPSP), je v 1. členu določal, da z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo (21.11.1944), preide v državno svojino:

1. vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije;

2. vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;

3. vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo in, ne glede na državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.

Kljub določbi iz prvega odstavka 1. člena, da "z dnevom, ko stopi ta odlok v veljavo, preide v državno svojino ....", pa je OPSP v 4. členu izrecno določil, da mora glede imetja, za katerega velja 1. člen OPSP, "v primeru, da sodbe še ni ali da postopanje proti lastniku še ni pričeto, Državna ali Deželna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, predlagati začasni prehod imovine pod upravo in nadzor Državnega vodstva narodnih posesti, obenem pa je ta komisija dolžna sprožiti hkrati postopanje pred civilnimi ali vojaškimi sodišči" (2. odstavek 4. člena OPSP). To pa pomeni, da kljub določbi 1. člena OPSP, sodni postopki (pred civilnimi ali vojaškimi sodišči) proti osebam iz 1. - 3. točke 1. člena OPSP niso bili izključeni. To jasno izhaja tudi iz kasnejših razlag in dopolnitev OPSP. Tako je Predsedstvo AVNOJ-a izdalo posebno obvezno razlago (Uradni list DFJ, št. 39/45) 2. točke 1. člena OPSP, v kateri je najprej ugotovilo, da se "krajevna oblastva pri odvzemanju državljanskih pravic osebam nemške narodnosti ne ravnajo vselej po določbah odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. 1944, niti po dobljenih navodilih in da ne upoštevajo zadostno niti mešane zakone niti osebe, ki so se, dasi so nemškega pokolenja ali imajo nemške priimke, že zdavnaj asimilirali in se čutijo Hrvate, Slovence ali Srbe, pa poleg tega med okupacijo niso pomagali okupatorju", v nadaljevanju pa "z željo, da se prepreči vsaka pogrešna uporaba zakona in prepreči krivica", nato pa v 1., 2. a-č, 3. in 4. točki navedlo, kako naj se razlaga 2. točka 1. člena OPSP. Zakon o potrditvi in spremembah OPSP (Uradni list FLRJ št. 63/46), s katerim je bil uveljavljen zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb - Uradni list FLRJ, št. 63/46 - v nadaljevanju ZPSP - ki je povzel določbe OPSP, vključil pa tudi obvezno razlago Predsedstva AVNOJ-a objavljeno v Uradnem listu DFJ, št. 39/45, pa je v 2. odstavku 1. člena določil, da premoženje preide v državno last s 6. februarjem 1945 kot dnem, ko je dobil veljavo odlok z dne 21. novembra 1944, o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile, v 3. odstavku 1. člena, v zvezi s 3. točko 1. odstavka 1. člena pa, "da premoženje vseh oseb, katerim je s sodbo civilnega ali vojaškega sodišča odvzeto premoženje v korist države, preide v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe". Ob dejstvu, da je bil proti pok. J. K. voden sodni postopek, v katerem je bila izrečena tudi zaplemba premoženja, zato ne more biti prav nobenega dvoma, da je zaplenjeno premoženje, tudi ob upoštevanju določb OPSP in ZPSP, prešlo v državno last šele z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe. Odločbi sodišč druge in prve stopnje zato materialnopravno pravilno temeljita na določbi 145. člena ZIKS.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je Okrajno sodišče v L. samo izvršilo kazen o zaplembi premoženja s tem, da ga je popisalo in zaplenilo, nato pa je s premoženjem razpolagalo Ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS, ki je odredilo likvidacijo podjetja, imenovalo dva likvidatorja in razpolagalo s premoženjem. Odločitev sodišč, da je glede plačila odškodnine, ki je predmet revizijskega postopka, zavezanec Republika Slovenija, je zato materialnopravno pravilna. Ta odločitev pa je tudi v skladu s kasneje sprejeto in objavljeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-269/95, Uradni list RS, št. 45/97 z dne 25.7.1997 in njeno dopolnitvijo z dne 16.10.1997, Uradni list RS, št. 67/97. V tej odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije ob preizkusu ustavnosti določbe 145. člena ZIKS odločilo, da drugi odstavek 145. člena ZIKS ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija. V dopolnitvi odločbe dne 16.10.1997 (Uradni list RS, št. 67/97) pa je še navedlo, da v postopkih, ki so v teku, namesto občine kot zavezanca vstopi Republika Slovenija in da se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

Tudi revizijska trditev, da izrek sklepa ni popoln in razumljiv, ni točna. V primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja je za vrnitev premoženja (ali plačilo odškodnine, če vrnitev ni mogoča) aktivno legitimiran obsojenec oziroma njegovi dediči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je obsojeni J. K. umrl 17.1.1946. Postopek za plačilo odškodnine se je začel na predlog njegove žene (tedaj zakonite dedinje) M. K., ki je, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje, za oporočno dedinjo določila sedanjo predlagateljico I. G. Trditev vlagateljice revizije, da ni jasno, komu naj se obveznost izpolni, zato ni točna.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. in 400. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 155. člena ZPP. Nasprotni udeleženec, ki z revizijo ni uspel, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahteval. Predlagateljica pa mora stroške revizijskega odgovora trpeti sama, saj njen odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Njenega predloga, naj vrhovno sodišče po uradni dolžnosti dopolni izrek sklepa tako, da ji bodo prisojene tudi zamudne obresti, pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Predlagateljica tekom postopka ni vložila niti rednega, niti izrednega pravnega sredstva. Zato bi ugoditev njenemu predlogu iz odgovora na revizijo, naj revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pravnomočno odločitev dopolni tako, da ji bodo prisojene tudi zamudne obresti, pomenila nedopusten poseg v pravnomočno sodno odločbo, ki bi bil v škodo udeleženca, ki je vložil izredno pravno sredstvo (374. člen v zvezi s 399. in 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).