Jedro

Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikom, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Ne gre spregledati, da je bil zahtevani dokazni standard dodatno potrjen s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 22. 4. 2022, opr. št. II Ks 17346/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in po predlogu državnega tožilca, zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 24. 6. 2022 do 22.45 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 24. 3. 2022 od 22.45 ure dalje. Zoper njega je pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi ter s tem mu omogoči, da se v predmetni kazenski zadevi brani s prostosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v kvalificirani obliki po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, pritožnik izpodbija s trditvami, da se sodišče prve stopnje pri utemeljevanju tega dokaznega standarda zmotno opira na izpovedbe zaslišanih prič (ne konkretizira katerih). Po teh izpovedbah naj bi se v azilnem domu v Zagrebu priče dogovarjale za prevoz do Trsta z neko tretjo osebo, ne pa z obdolženim A. A. Ta jih je le vzel v vozilo in odpeljal do meje med Republiko Hrvaško in Slovenijo ter jih na slovenski strani ponovno odpeljal proti Celju. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje naj bi temeljilo predvsem na izpovedbi enega izmed beguncev, ki pa po mnenju obrambe ni prepričljiva, medtem ko obdolženca ostali niso obremenili.

5. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikom, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ne gre spregledati, da je bil zahtevani dokazni standard dodatno potrjen s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave. Pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenosti suma, ki ga ne gradi le na dejstvu pravnomočno uvedene preiskave, pač pa tudi ob dokazni analizi izpovedb policistov B. B., C. C. in D. D., pa pritožnik izhaja iz svojega videnja oziroma ocene doslej v preiskavi zbranih podatkov. V skladu z ustaljeno sodno prakso v primerih, ko obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je bilo dejanje storjeno in ko dokazi in dejstva morebiti govorijo za in proti, kar v predmetnem postopku po oceni pritožbenega sodišča niti ni primer, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku, ko se bo kontradiktornost doslej zbranih pričevanj lahko ocenila šele na glavni obravnavi. Kljub temu pa gre še zlasti opozoriti na pričevanji policistov C. C. in D. D., ki ju je sodišče prve stopnje pravilno povzelo pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Policista sta skladno opisala, da je obdolženi z vozilom v katerem je nezakonito prevažal tujce, najprej skušal zbežati proti Celju, v Š. zavil proti S., nato pa na makadamsko cesto. Ko več ni mogel peljati naprej, je vozilo ustavil in izstopil iz njega. Ob pregledu vozila sta policista ugotovila, da je v njem prevažal sedem migrantov, od tega dva otroka. Dva odrasla moška sta se pri tem nahajala v prtljažnem prostoru osebnega vozila znamke Ford Focus. Tako gre zaključiti, da so razlogi sodišča prve stopnje pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede nadaljnjega obstoja utemeljenega suma neoporečni, očitek pritožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa neutemeljen.

6. V nadaljevanju pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo podrobneje ne konkretizira. Te kršitve sodišče prve stopnje v predmetni fazi kazenskega postopka, torej v preiskavi, ko je odločalo o priporu, ni moglo zagrešiti. Zatrjevana bistvena kršitev je namreč lahko podana le v primeru, če je bila obtožba prekoračena glede osebe, ki je obtožena in dejanja, ki je predmet obtožbe. V obravnavani kazenski zadevi obtožba sploh še ni bila vložena, saj niti preiskava še ni končana.

7. Subjektivni vidik obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki jo je sicer sodišče prve stopnje temeljito in s prepričljivimi argumenti obrazložilo pod točko 11 izpodbijanega sklepa, pritožnik izpodbija s trditvijo, da obdolženi v Republiki Sloveniji doslej še ni bil kaznovan, ni v kakšnem drugem kazenskem postopku in zato se mu neutemeljeno očita, da bo ponavljal kazniva dejanja.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nanizalo številne osebnostne lastnosti, ki obdolženca delajo ponovitveno nevarnega in sicer: načrtno in premišljeno storitev kaznivega dejanja v sklopu hudodelske združbe, izvrševanje kaznivega dejanja v želji za zaslužkom, ko je sicer brez zaposlitve in brez rednih dohodkov, vztrajnost in trdna odločenost storiti kaznivo dejanje, ko je skušal sprva policistom ubežati. Ne gre spregledati niti podatkov Europola Siena z dne 25. 3. 2022 (list. št. 61), ki pričajo o tem, da naj bi bil obdolženec na Hrvaškem obravnavan zaradi številnih raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer tudi sam priznava, da je bil zaradi premoženjskih kaznivih dejanj obsojen na zaporno kazen, ki jo je prestal. 9. Zgolj obdolženčevo načelno zagotovilo, da se bo obravnav udeleževal nikakor ne more pretehtati nad izčrpno in z razumnimi razlogi utemeljeno argumentacijo prvega sodišča pod točko 10 izpodbijanega sklepa glede njegove begosumnosti. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na te razloge sklicuje, saj jih pritožnik niti konkretno ne izpodbija.

10. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prav tako ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi ter dokončanje kazenskega postopka, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa pod točko 12 določno izhaja, da sta v konkretnem primeru varnost ljudi in zagotovitev neoviranega poteka kazenskega postopka ogrožena do te mere, da odtehtata poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.