Jedro

Podatki uradnih evidenc so v skladu z določbami ZFU podlaga za ukrepanje davčnih organov v postopku nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov in je torej organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je odločil na podlagi posredovanih uradnih podatkov. Vložena tožba zoper odločbo ZPIZ o ugotovitvi zavarovalnega statusa oziroma sodni postopek, ki je tekel v tej zvezi, na odločitev davčnih organov nima oziroma ni imel neposrednega vpliva, saj se ni odrazil v podatkih evidenc oziroma v njihovi spremembi. Vplivala bi lahko šele drugačna odločitev sodišča od tiste, ki jo vsebuje odločba ZPIZ, in ki bi povzročila spremembo evidentiranih podatkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo v zadevi obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016 tožniku obračunala in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost in pripadajoče obresti v skupnem znesku 2.181,19 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je iz uradne evidence davčnega organa, ki temelji na podatkih iz evidence prijav, odjav in prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, razvidno, da je bil tožnik od 1. 4. 2016 vključen v obvezno zavarovanje kot lastnik zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe, za 20 ur tedensko. Pri kontroli obračunavanja in plačevanja prispevkov je davčni organ ugotovil, da tožnik za kontrolirano obdobje ni obračunal in plačal prispevkov v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu z navedeno zakonodajo je davčni organ tožniku obračunal prispevke na način, ki je razviden iz preglednice na 3. in 4. strani odločbe. In ker tožnik navedenih obveznosti ni poravnal v roku iz 353. člena ZDavP-2, se mu v skladu s 95. členom ZDavP-2 obračunajo obresti po obrestni meri 7% letno za čas od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe.

3. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance kot davčni organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-22-7/2019-5 z dne 20. 11. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritožbeni organ navaja, da je bil tožnik po podatkih davčnega registra, ki jih davčnemu organu posreduje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS), v obravnavanem obdobju zavarovan z zavarovalno podlago 040 – družbeniki, ki so poslovodne osebe, za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Iz evidence AJPES-a pa izhaja, da je bil tožnik v navedenem obdobju družbenik in hkrati poslovodna oseba gospodarske družbe A., d.o.o. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in v 7. točki 8. člena ZSDP-1, zavarovanje pa v skladu z določbami 22. člena ZPIZ-2 in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila) traja od dneva vpisa zadevne osebe v poslovni register ali drug register kot družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz takšnega registra. Ker je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovanec iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe A. in ni bil zavarovan na drugi podlagi, prispevki pa niso bili obračunani in plačani, je organ prve stopnje po uradni dolžnosti obračunal prispevke na način, ki je opisan v nadaljevanju. Navaja se še, da so bile tožniku vse zavarovalne osnove določene v višini najnižje predpisane osnove in obveznost odmerjena po prispevnih stopnjah, ki so določene v členih od 8 do 14 ZPSV.

4. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je odločitev o odmeri prispevkov brez pravne podlage, ker odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) o ugotovitvi statusa zavarovanca še ni pravnomočna, organ druge stopnje pojasnjuje, da je davčni organ v skladu z določbami ZDavP-2 pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov ter da nadzor opravlja na podlagi uradnih podatkov o zavarovalni podlagi, ki jih pristojni zavod (ZZZS) posreduje davčnemu organu na podlagi 3. točke četrtega odstavka 46. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). Na podlagi teh podatkov preveri, če so prispevki pravilno obračunani in plačani. Če zavezanec prispevkov ne obračuna, davčni organ po uradni dolžnosti izda odmerno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. V zvezi s pritožbeno trditvijo o vloženi tožbi zoper odločbo ZPIZ-a o ugotovitvi zavarovalnega statusa pa pritožbeni organ pripominja, da je po opravljenih poizvedbah pri ZPIZ ugotovil, da je bila tožba tožnika v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem zavrnjena in da je torej odločba ZPIZ-a, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca, pravnomočna.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo.

6. V tožbi navaja, da je ZPIZ dne 20. 12. 2016 izdal odločbo, s katero je ugotovil tožnikovo lastnost zavarovanca v času od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016. O pritožbi je bilo odločeno negativno, nakar je tožnik vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, o kateri je bilo odločeno v tožnikovo škodo. Še pred tem oziroma še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil 27. 3. 2019 opravljen v sodnem postopku, in o katerem je sicer tožnik sprotno obveščal gospo B. B. oziroma davčni organ prve stopnje, pa je bila že izdana izpodbijana odmerna odločba. Tožnik je nato vložil pritožbo, v kateri je pojasnil in ustrezno argumentiral, da je odmerna odločba nezakonita ter opozoril na morebitne težke posledice prisilne izterjave. Žal postopek prisilne izterjave ni bil zadržan, zato je tožnik zahteval, da pritožbeni organ v roku 30 dni odloči o njegovi pritožbi, kar se ni zgodilo, temveč je bilo odločeno po poteku več kot osmih mesecev po vložitvi pritožbe. Kar pa je pomenljivo, saj kaže na to, da je pritožbeni organ čakal na končanje sodnega postopka, in da do tedaj ni imel podlage za zavrnitev pritožbe. Odmerna odločba je bila namreč izdana kljub temu, da je bila terjatev pristojnega zavoda sporna in negotova, ker se je o njej odločalo v sodnem postopku, in torej ni bilo pravne podlage za njeno realizacijo dne 27. 2. 2019 in s tem v trenutku izdaje izpodbijane odmerne odločbe.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi ter pri tožbenih predlogih.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ni več sporen položaj tožnika kot zavezanca za prispevke za socialno varnost in tudi ne izračun obveznosti, kakršen sledi iz izpodbijane odločbe. Tožnik ugovarja odmerni odločbi zato, ker je bila izdana pred pravnomočnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena njegova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A., d.o.o., v kateri je bil hkrati poslovodna oseba, na podlagi 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016, za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.

11. Obenem pa tudi ni spora o tem, da je bila ob izdaji izpodbijane odločbe tožnikova lastnost zavarovanca, ki in kakršna se upošteva pri sporni odmeri prispevkov, ugotovljena z dokončno odločbo ZPIZ, ter da je bila kot takšna zabeležena v uradni evidenci, ki jo po določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ-1) vodi ZPIZ, oziroma vsebovana med podatki, ki jih ZZZS v skladu s 30. členom ZMEPIZ-1 posreduje davčnemu organu in so zabeleženi v davčnih evidencah. Podatki uradnih evidenc pa so, kot tožniku pravilno pojasni že drugostopenjski davčni organ v svojih razlogih, v skladu z določbami ZFU podlaga za ukrepanje davčnih organov v postopku nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov in je torej organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je odločil na podlagi posredovanih uradnih podatkov. Vložena tožba zoper odločbo ZPIZ o ugotovitvi zavarovalnega statusa oziroma sodni postopek, ki je tekel v tej zvezi, na odločitev davčnih organov nima oziroma ni imel neposrednega vpliva, saj se ni odrazil v podatkih evidenc oziroma v njihovi spremembi. Vplivala bi lahko šele drugačna odločitev sodišča od tiste, ki jo vsebuje odločba ZPIZ, in ki bi povzročila spremembo evidentiranih podatkov. Do drugačne odločitve sodišča in s tem do spremembe podatkov uradne evidence pa, kot nesporno izhaja iz spisov, ni prišlo in je zato že davčni organ druge stopnje trditve tožnika o učinkovanju vložene tožbe na odločbo o odmeri prispevkov utemeljeno zavrnil. 12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se, kolikor niso zajeti v razlogih sodišča, nanje sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na to, da dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče ob upoštevanju določb prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, izven glavne obravnave.