Jedro

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove ali domnevne pravice, to je pravice, za katero v dobri veri (zmoti) misli, da mu pripada. Protipravnost, ki je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja, je v zakonskem opisu kaznivega dejanja določno izražena z inkriminacijo storilčevega jemanja njegove ali domnevne pravice na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi iz pozitivnega prava, torej samovoljen.

Kaznivo dejanje samovoljnosti je dokončano z odvzemom pravice (zakon uporablja dovršno obliko glagola, to je „vzame“ in ne „jemlje“), torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja. V zvezi s krivdo pa je treba ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca G. V. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 3. odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo kot nepopolno zasebno tožbo zasebnega tožilca G. V. z dne 5.1.2008, dopolnjeno dne 12.1.2009. Na podlagi 2. odstavka 96. člena ZKP pa je še odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se zasebna tožba zasebnega tožilca vzame v obravnavo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pooblaščenca zasebnega tožilca sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da opis dejanja v predmetni zasebni tožbi in dopolnitvi le te ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ in je tako zasebno tožbo ter dopolnitev le-te neutemeljeno zavrglo kot nepopolno. V 1. odstavku 434. člena ZKP je določeno, kaj vse mora zasebna tožba vsebovati. V tem členu določene obvezne sestavine zasebne tožbe omogočajo sodišču, da opravi preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo kazenskega postopka. Tega lahko uvede le, če ima dejanje opisano v zasebni tožbi znake kakšnega kaznivega dejanja. Na podlagi dokazov, ki jih mora zasebni tožilec navesti v zasebni tožbi, pa oceni, ali je podan utemeljen sum, ki je prav tako podlaga za uvedbo kazenskega postopka. Na podlagi opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi sodišče preizkusi tudi, ali je stvarno in krajevno pristojno za sojenje. Takšne sestavine zasebne tožbe so predpisane tudi zato, da bi se obdolženec v kazenskem postopku lahko zagovarjal, saj mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen in da ustrezno temu tudi pripravi svojo obrambo, kot mu to zagotavlja 5. člen Zakona o kazenskem postopku, ki ima podlago v 29. členu Ustave Republike Slovenije, kot tudi Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, da vložena zasebna tožba vsebuje vse bistvene sestavine, ki jih določa zakon, oziroma, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ.

Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove ali domnevne pravice, to je pravice, za katero v dobri veri (zmoti) misli, da mu pripada. Protipravnost, ki je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja (7. člen KZ), je v zakonskem opisu kaznivega dejanja določno izražena z inkriminacijo storilčevega jemanja njegove ali domnevne pravice na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi iz pozitivnega prava, torej samovoljen. Zakon ne določa načina izvršitve kaznivega dejanja, način in sredstva jemanja lastne ali domnevne pravice so lahko različni. Pravica je lahko stvarna ali obligacijska, lahko se nanaša na zasebno ali državno premoženje. Kaznivo dejanje samovoljnosti je dokončano z odvzemom pravice (zakon uporablja dovršno obliko glagola, to je „vzame“ in ne „jemlje“), torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja. V zvezi s krivdo pa je treba ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihičen odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda, ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec lahko zaveda, da mu gre, ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da torej opis dejanja v predmetni zasebni tožbi vsebuje vse navedene znake očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ, torej tudi opredelitev pravice, za katero je obdolženec mislil, da mu gre. Iz opisa predmetnega dejanja, poleg časa in kraja storitve, namreč določno izhaja trditev, da si je obdolženec samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre in da se ta očitek nanaša na poseg v lastninsko pravico, to pa je stvarna pravica. Iz opisa tudi izhaja, da je dejanje izvršil tako, da je brez vsakršnega dovoljenje zasebnega tožilca oziroma brez, da bi v tej zvezi imel kakršenkoli pravni naslov ali kakršnokoli drugo dovoljenje, najprej dne 6.9.2008, nato pa še dne 24.9.2008 podrl žičnato mrežo in stebre zasebnega tožilca. Iz opisa kaznivega dejanja torej določno izhaja očitek obdolženčevega samovoljnega posega v lastninsko pravico zasebnega tožilca, za katero je obdolženec zmotno mislil da mu gre. Obdolženčevo ravnanje je opisano in konkretizirano z dejstvi do te mere, da omogoča njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.