Jedro

Pravilo in dubio pro reo ni regulator presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo K 28/2008 z dne 9. 6. 2009 obsojenega E. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 96 EUR sodne takse.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 334/2009 z dne 3. 3. 2010 zavrnilo zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki sodne takse.

3. Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz „vseh pritožbenih razlogov“. Iz obrazložitve zahteve sledi, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo „odpravi“, obsojenca pa oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 425. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ostale navedbe zahteve pa vsebinsko pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici. V izjavi zagovornica nasprotuje navedbam vrhovne državne tožilke ter svoje stališče obrazloži in vztraja pri predlogu, ki ga je podala v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Z nadaljnjimi navedbami zahteva očita sodišču, da ni uporabilo pravila in dubio pro reo in da je napačno uporabilo materialno pravo.

7. Med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se uvršča tudi tako imenovana protispisnost. Gre za položaj, v katerem sodišče povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo dejansko in na tej podlagi sklepa na obstoj ali neobstoj določenega odločilnega dejstva. V primerih, ko sodišče pravilno povzame vsebino izvedenih dokazov in na njihovi podlagi sklepa, da je določeno odločilno dejstvo dokazano ali ni dokazano, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Stranka, ki ne sprejema dokazne presoje sodišča, jo sme izpodbijati v pritožbenem postopku zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V obrazložitvi vložnica zahteve poudarja, da je sodišče kršilo načelo materialne resnice, saj dejstva, na katere se opira izpodbijana sodba, niso bila popolnoma ugotovljena. Trdi tudi, da na podlagi izvedenih dokazov ni bila dosežena stopnja gotovosti, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in v takem primeru bi sodišče moralo odločiti obsojencu v korist (in dubio pro reo). V ostalem prikazuje okoliščine, v katerih se je odigral inkriminirani dogodek in poudarja, da sta le oškodovanec in priča Z. izpovedala, da sta se po koncu sestanka obsojenec in oškodovanec nekaj pogovarjala in takrat naj bi po oškodovančevi izpovedbi obsojenec izrekel grozilni stavek. Opozarja tudi, da obsojenec in oškodovanec nista bila v nobenem trenutku sama, zato bi izrečene grožnje moral slišati vsaj še kateri od prisotnih, kolikor so bile res izrečene. Prav tako navaja, da je oškodovanec inkriminirani stavek, ki vsebuje grožnjo in ki ga je zatrdil ob vložitvi kazenske ovadbe, ponovil na glavni obravnavi, vendar je sodišče spregledalo, da je ta stavek prebral z listka.

9. Na podlagi teh in tudi ostalih navedb ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč le na grajo ocene oškodovančeve izpovedbe in izpovedb vseh ostalih zaslišanih prič. Slednje pomeni, da zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V kazenskem procesu velja pravilo, da je v dvomu treba odločiti v korist obtoženca (in dubio pro reo). Toda to pravilo ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta. Pravilo in dubio pro reo zato ni kršeno že takrat, če bi pri sodniku oziroma sodišču po obtoženčevem mnenju moral nastati dvom, temveč le v primeru, če kljub obstoječemu dvomu izreče obsodilno sodbo. Sodišče je v tej zadevi presodilo vse izvedene dokaze in takšno presojo utemeljilo z razumnimi razlogi. Zahteva dvom v dokazanost odločilnih dejstev izvaja v bistvu iz lastne presoje obsojenčevega zagovora in dokazov, ki so bili izvedeni. Zato ni mogoče pritrditi razlogom, s katerimi utemeljuje, da bi sodišče moralo podvomiti v obstoj odločilnih dejstev in odločiti v obsojenčevo korist ter izreči oprostilno sodbo.

11. Navedbo zahteve, da manjka bistveni element kaznivega dejanja, in sicer občutek ogroženosti pri oškodovancu, je mogoče razlagati kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje. Med ostalim je na takšno kršitev mogoče sklepati tudi takrat, ko sodišče zmotno presodi, da so podani ali da niso podani vsi konstitutivni znaki kaznivega dejanja, ki je očitano obtožencu. Presoja v tej smeri je odvisna od ugotovljenih odločilnih dejstev. V tej zadevi je sodišče ugotovilo takšna dejstva in utemeljeno presodilo, da ima obsojenčevo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena KZ. Pri tem sta nižji sodišči presodili tudi vprašanje oškodovančeve ogroženosti in ga ustrezno obrazložili.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo obsojenega E. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in tudi odločilo, da je dolžan glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).