Jedro

Ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v imenu tožene stranke podpisala oziroma podala oseba, ki v tem času še ni bila imenovana za direktorja družbe (in za svoje ravnanje tudi ni imela posebnega pooblastila direktorja), je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.9.2004 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dneva v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8-ih dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 189.680,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2006 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Kot prvo izpostavlja, da izrek izpodbijane sodbe ni izvršljiv, saj v njem ni navedeno, na katero delovno mesto je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo. Pogodba o zaposlitvi z dne 30.9.1991 je bila namreč sklenjena za opravljanje funkcij direktorja družbe in ne predvideva prerazporeditve na drugo ustrezno delovno mesto v primeru prenehanja oziroma razrešitve s funkcije direktorja. Navaja tudi, da je sodišče pri opredeljevanju trajanja mandata tožnika spregledalo, da je v točki „sedmič“ v uvodnih ugotovitvah družbene pogodbe z dne 29.10.1998 določeno, da se za prvega direktorja družbe imenuje tožnika z mandatom do prve seje skupščine in da je tožnik na podlagi navedenega določila v sodnem registru vpisan le kot začasni zastopnik. Po prvi seji skupščine družbe, ki je bila 25.7.2000, tožnik torej veljavnega pooblastila za zastopanje ni imel več. Kljub temu je nadaljeval z izvajanjem funkcije zakonitega zastopstva vse do 15.7.2004, ko je bila izvedena tretja skupščina družbe in iz zapisnika katere je razvidno, da je bil sprejet sklep, da se tožniku mandat ne podaljša. To pa smiselno pomeni, da je bil razrešen s funkcije direktorja. V času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik torej ni imel več mandata, temveč je imel ta mandat M.P. na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Ng 3/2004, ki je tudi podpisnik izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. M.P. je torej v času, ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, imel tako vsa pooblastila za vodenje postopka. Tega ne more spremeniti niti kasnejša razveljavitev odločbe o sodnem imenovanju s strani Vrhovnega sodišča RS, ki ne more imeti povratnega učinka. O morebitnem nezakonitem zastopanju tožene stranke je torej mogoče govoriti le od učinkovanja odločbe Vrhovnega sodišča RS (EX NUNC). Z namenom odprave kakršnegakoli dvoma glede veljavnosti zastopanja družbe v času izredne odpovedi je bil zato na seji družbe z dne 21.12.2005 sprejet sklep, s katerim so družbeniki potrdili vsa dejanja M.P., ki jih je ta opravljal v funkciji zakonitega zastopstva družbe na podlagi razveljavljene odločbe o sodnem imenovanju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zavzelo stališče, da se določilo o poslovodstvu brez naročila ne more upoštevati za urejanje delovnih razmerij, vendar v zvezi s tem poudarja, da gre v primeru pogodbe o zaposlitvi za pogodbo civilnega prava z določenimi posebnostmi, ki so normirane v delovno pravnih predpisih, v teh predpisih pa po mnenju tožene stranke ni najti podlage za zaključek, da kasnejša odobritev dejanj s strani skupščine družbe, tako kot bi bila podana v konkretnem primeru, ni dopustna.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, saj pooblaščenec, ki je vložil pritožbo nima pooblastila tožnika, ki je še vedno edini zakoniti zastopnik tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je bil tožnik po končanem lastninskem preoblikovanju tožene stranke z aktom z dne 29.10.1998 imenovan za prvega direktorja družbe z mandatom do prve seje skupščine. Kljub temu pa se o njegovi razrešitvi ni razpravljalo vse do tretje seje skupščine družbe dne 15.7.2004, na kateri je bil sprejet sklep, da se tožniku kot začasnemu direktorju mandat ne podaljša. Vendar, ker na tej seji ni bil imenovan nov direktor, je zaradi nastale situacije nekaj družbenikov predlagalo, da se uprava imenuje preko sodišča in da se za direktorja družbe imenuje M.P.. S sklepom opr. št. Ng 3/2004 z dne 19.8.2004 je Okrožno sodišče v Kranju sprejelo sklep, da se za direktorja tožene stranke imenuje M.P. in da mu bo funkcija prenehala takrat, ko bo namesto njega imenovan nov direktor družbe v skladu z družbeno pogodbo. Ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani (opr. št. I Cpg 731/2004 z dne 16.9.2004) potrdilo, tožena stranka pa je še pred tem in sicer takoj po prejemu sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 19.8.2004 od tožnika zahtevala predajo poslov in ga nato odstranila iz prostorov družbe ter mu prepovedala upravljati delo, obenem pa mu je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6.9.2004, tako da je ves postopek, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, potekal še pred pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 19.8.2004. Vendar iz listinskih dokazov v spisu tudi izhaja, da sta bila sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Ng 3/2004, s katerim je sodišče imenovalo za direktorja družbe tožene stranke M.P., kot sklep o potrditvi te odločitve s strani Višjega sodišča v Ljubljani, v postopku obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS v Ljubljani (opr. št. III Ips 14/2005 z dne 11.10.2005) v celoti razveljavljena, kar pomeni, da M.P. torej po sodni poti nikoli ni postal direktor tožene stranke. Za direktorja družbe je bil imenovan šele na seji skupščine družbe dne 20.10.2004. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdal in podpisal M.P. kot direktor družbe, kljub temu, da v času od 19.8.2004 do 20.10.2004 ni bil zastopnik tožene stranke in zato tudi ni imel pooblastil za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je že iz tega razloga izredna odpoved tožniku nezakonita.

Sicer pa je potrebno opozoriti, da je tudi sam postopek izredne odpovedi tožniku tožena stranka vodila nezakonito, saj kljub temu, da je bila tožniku dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, storjenih po prvi in drugi alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), tožniku ni bil omogočen zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, saj se je postopek izredne odpovedi vodil v času, ko se je tožnik nahajal v bolniškem staležu in se le-ta zaradi bolezni (angine) zagovora ni mogel udeležiti, na kar je bila tožena stranka s strani tožnika izrecno pisno opozorjena. Tožena stranka je tako tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi mu omogočila zagovor, kar je absolutna kršitev pravil, ki veljajo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdana nezakonito. Ker je to odpoved izdala nepooblaščena oseba, se tudi določbe o poslovodstvu brez naročila, na katera se sklicuje tožena stranka, v obravnavanem spornem primeru ne morejo upoštevati, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, gre v obravnavanem primeru za urejanje delovnih razmerij in ne obligacijskih razmerij med strankama. ZDR pa poslovodstva brez naročila ne pozna, saj ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (1. člen ZDR), zato je le delodajalec tisti, ki lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 111. člena ZDR). Kdo lahko nastopa v imenu delodajalca, pa določa 18. člen ZDR, v katerem je v 1. odstavku izrecno opredeljeno, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, kot to velja za konkretni primer, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v celoti ugodilo.

V zvezi z pritožbenimi navedbami, da izrek izpodbijane sodbe ni izvršljiv, ker v njem ni navedeno, na katero delovno mesto je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, pa je potrebno poudariti, da v tem primeru ne gre za neizvršljiv izrek, saj sodišče ni pristojno, da odreja, na katerem delovnem mestu bo delodajalec zaposlil delavca.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega odgovora. (1. odstavek 165. člena ZPP).