Jedro

Čim je imel kupec ob možnosti nakupa z vnaprejšnjim plačilom kupnine tudi kakšno drugačno možnost nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga), ne gre za vsiljevanje prodajnih pogojev oziroma pogojevanje prodaje proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine v smislu prvega odstavka 41. člena ZVPot.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneskov

1.118,64 EUR in 2.147,22 EUR s pripadki, ter v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica (kot kupec) je 4. 11. 1998 s tožencema (kot prodajalcema) sklenila kupoprodajno pogodbo, ki se (je) nanaša(la) na dvosobno stanovanje v Črnučah (s pripadajočimi kletno shrambo in dvema parkirnima mestoma). S tožbo od tožencev zahteva (solidarno) vračilo plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 1.118,64 EUR (prej 268.071,40 SIT) ter plačilo pogodbene kazni v znesku 2.147,22 EUR (prej 514.560 SIT) in obresti od predplačil (primerjaj prvi odstavek 41. člena Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot) v znesku 5.062,97 EUR (prej 1,213.289,60 SIT), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožnici plačati 1.118,64 EUR (DDV) in 2.128,19 EUR (pogodbena kazen), sicer pa je tožbeni zahtevek (glede plačila 19,03 EUR pogodbene kazni in celotnega zneska obresti od predplačil) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu tako spremenilo, da je zavrnilo še preostali del tožbenega zahtevka, pritožbo tožnice pa zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženca, ki se ukvarjata s prodajo nepremičnin, pri sklepanju kupoprodajne pogodbe, določanju kupnine in davščin pričakovano spremembo sistema obdavčevanja proizvodov in storitev upoštevati; ne gre za spremenjene okoliščine v smislu 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(1) )

Poleg tega sklenjena pogodba pravno učinkuje in zavezuje vse pogodbenike, dokler je morebiti sodišče ne razveljavi. Toženca bi lahko plačilo DDV prevalila na tožnico le v primeru, če bi se o tem dogovorili v pogodbi oziroma njenem dodatku. Stališči sodišča druge stopnje, da so davčni predpisi kogentne narave in da se pravdni stranki ne bi mogli dogovoriti drugače, nista sprejemljivi. V skladu z njima sam sprejem zakona spremeni sklenjeno pogodbo oziroma poseže vanjo, in to na način, da prodajalec upravičeno poviša ceno. Sodišče druge stopnje je ob zmotni uporabi materialnega prava in napačni presoji sporne prodajne pogodbe napačno zaključilo, da je bila obveznost tožnice tudi plačilo DDV za zadnje tri obroke kupnine, zaradi česar ji toženca nista bila dolžna izročiti stanovanja do 1. 9. 2000, kar je narekovalo zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo pogodbene kazni za zamudo pri izročitvi. Tudi v tem delu je bila odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo povsem pravilni. V zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje glede zahtevka za plačilo obresti od predplačil tožnica opozarja na določbo 109. člena ZOR in poudarja, da se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na ničnost določila 9. člena kupoprodajne pogodbe z dne 4. 11. 1998. Sodišči nižjih stopenj sta navedeno določbo ZOR prekršili, saj nista po uradni dolžnosti upoštevali ničnosti oziroma se do ugovora ničnosti nista opredelili; sodišče druge stopnje je storilo tudi relativno bistveno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru ni šlo za vnaprejšnje plačilo, ki ga sankcionira 41. člen ZVPot, ter da je imela tožnica na voljo več možnosti plačila kupnine, so napačni in v nasprotju z listinami v spisu. Toženca nista do prvega naroka za glavno obravnavo ali na njem dokazala, da sta tožnici ponujala več možnosti plačila oziroma različne prodajne pogodbe. Tožnica je podala ugovor prekluzije, sodišče prve stopnje je samo zaključilo, da določenih listin, predloženih v spis na zadnji obravnavi, ne bo upoštevalo, ker so neupravičeno dane prepozno, zato so popolnoma nezakoniti in nepravilni razlogi sodišča druge stopnje o tem, da je sledilo izpovedbi N. M. in listinskim dokazom. Ker sta sodišči nižjih stopenj napačno zavrnili tožbeni zahtevek, je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri njihovi odmeri očitno uporabilo zgolj matematično metodo, pri čemer ni upoštevalo, da sta bila toženca tista, ki sta povzročila spor oziroma potrebnost tožbe. Prav tako to sodišče ni upoštevalo, da je tožnica v prvi točki zahtevka uspela v celoti po temelju in višini, v drugi točki pa v celoti po temelju in le v izredno majhnem delu ne (tudi) po višini.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneskov

1.118,64 EUR in 2.147,22 EUR s pripadki, ter v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnica z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev o vseh treh svojih zahtevkih, to je za vračilo DDV ter plačilo pogodbene kazni in obresti od predplačil. Ti trije zahtevki imajo različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(2) Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na vračilo DDV, znaša 1.118,64 EUR, vrednost tistega njenega dela, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni, pa

2.147,22 EUR . T a dva zneska ne presegata revizijskega praga, zato tožničina revizija v tem delu ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. Poleg tega revidentka (izrecno) izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločba o stroških v sodbi se po določbi petega odstavka 128. člena ZPP šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni končne narave, revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena(3) in jo je revizijsko sodišče (tudi) v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8. V preostalem (dovoljenem) delu r evizija ni utemeljena.

9. Določilo prvega odstavka 41. člena ZVPot upravičuje do plačila obresti od predplačil le v primeru pogojevanja prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine; čim je imel kupec ob možnosti nakupa z vnaprejšnjim plačilom kupnine tudi kakšno drugačno možnost nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga), ne gre za vsiljevanje prodajnih pogojev oziroma pogojevanje prodaje proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine v smislu zgoraj navedene določbe ZVPot.(4) Za odločitev v tej zadevi je tako ključen odgovor na dejansko vprašanje, ali sta toženca pogojevala tožničin nakup stanovanja v ... z vnaprejšnjim plačilom kupnine ali ne. Ta je negativen, saj sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je imela tožnica na voljo več možnosti nakupa stanovanja, ki so se razlikovale glede načina plačila kupnine, med drugimi tudi možnost nakupa stanovanja s plačilom kupnine ob njegovem prevzemu. Na to dejansko ugotovitev je Vrhovno sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano in je v tej fazi sojenja ni (več) mogoče izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .

Tožnica z (veliko) večino revizijskih očitkov –

v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev –

poskuša doseči ravno to, zaradi česar teh navedb ni moč upoštevati.

10. R evizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe ( pritožbenega sodišča) je neutemeljen.(5) Sodišče (druge stopnje) je zelo jasno obrazložilo, zakaj tožnica ni upravičena do plačila obresti od predplačil na podlagi prvega odstavka 41. člena ZVPot, s čimer se je tudi opredelilo do njenih (drugačnih) stališč (da jih torej ne sprejema). Ob zgoraj povzeti ključni dejanski ugotovitvi se vprašanje (ne)ničnosti 9. člena kupoprodajne pogodbe z dne 4. 11. 1998 (še) niti ne zastavi in je (bilo) vsakršno opredeljevanje do tega ugovora brezpredmetno. Glede revizijskega opozarjanja na u govor prekluzije velja pripomniti, da sta na zadnjem naroku za glavno obravnavo toženca predložila le najemno pogodbo z dne 13. 10. 2005, ki je sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, poleg tega je bil ta dokaz predložen v zvezi z ugotavljanjem višine pogodbene kazni,(6) ne pa odločanjem o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti od predplačil. 11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Dodati velja, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

Op. št. (3): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Op. št. (4): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 859/2007 z dne 9. 10. 2008 in II Ips 266/99 z dne 5. 1. 2000. Op. št. (5): Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma na vsak pravni argument stranke posebej.

Op. št. (6): V 13. členu kupoprodajne pogodbe je namreč določeno, da lahko kupec za vsak dan (neopravičljive) prodajalčeve zamude uveljavlja pogodbeno kazen v višini 1/30 mesečne najemnine za enakovredno stanovanje v Ljubljani, vendar največ 5 % kupnine.