Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če vloži zagovornik na glavni obravnavi očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev sodečega senata, predsednika in podpredsednika sodečega sodišča in višjega sodišča ter posluječega okrožnega državnega tožilca, pred tem pa je bila zahteva za izločitev drugih zagovornikov že zavrnjena, je takšno ravnanje zavlačevanje kazenskega postopka, zaradi česar je bila upravičeno izrečena denarna kazen.
Pritožba zagovornika odvetnika K. G. se z a v r n e kot neutemeljena.
: Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kaznovalo zagovornika odvetnika K. G. zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z denarno kaznivo v znesku 150.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil kaznovani zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in je predlagal njegovo razveljavitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodeči senat na glavni obravnavi dne 30. 6. 1999, ko je bila vložena zahteva za izločitev tudi tega senata, ni mogel zahteve zavreči in kaznovati zagovornika. Prav zaradi vložene zahteve za izločitev je moral prenehati z delom. Zato tudi glavna obravnava dne 30. 6. 1999 ni mogla biti opravljena. Ker pa je bila zahtevana izločitev v celoti zavrnjena, o kaznovanju zagovornika zaradi zavlačevanja postopka sodeči senat ni mogel odločati, saj ni zasedal. Zato je o predlogu predsednika sodečega senata za kaznovanje zagovornika mogel odločiti le zunaj razpravni senat. Ugotovitev zavlačevanja je mogoča v vseh fazah kazenskega postopka. Nikakor ne drži pritožbena trditev, da je bilo o isti stvari dvakrat odločeno. Zavrnitev zahteve za izločitev ni bila v pristojnosti sodišča prve stopnje, zato o njej ni odločilo. Ugotovitev zavlačevanja pa je na predlog predsednika sodečega senata pravilno ugotovil zunajrazpravni senata sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Tudi sodišče druge stopnje poudarja, da je kaznovani zagovornik vedel za prvo neuspešno izločitev, pa je kljub temu sam vložil novo zahtevo, ki ni mogla biti uspešna. Ni dvoma, da mora zagovornik storiti vse za svojo stranko, vendar v zakonskih mejah. To pot pa je institut izločitve zagovornik zlorabil in s tem dosegel, da se je kazenski postopek na prvi stopnji brez potrebe zavlekel. Če bi pomenilo kaznovanje te vrste resnično grob poseg v ustavno pravico neodvisnosti in samostojnosti odvetništva, potem ne bi bilo predvideno v I. odstavku 140. člena Zakona o kazenskem postopku. Tako je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Višina izrečene denarne kazni je v mejah, določenih v I. odstavku 78. člena istega zakona. Ne glede na to, da je generalna državna tožilka v sklepu, s katerim je odločila o zavrnitvi zahteve za izločitev okrožnega državnega tožilca, ki je zastopal obtožbo v tej zadevi, uporabila izraz "sporni dokument", je več kot očitno, da na njegovi podlagi ni bilo mogoče doseči prav nobene izločitve. Za odločanje o pritožbi pa ni pomembno, da za zadevo zadolženi okrožni državni tožilec tega dokumenta ni videl. Iz teh razlogov sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo. Zadeva je bila predložena v pritožbeno odločanje dne 26. 2. 2001.