Jedro

Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov.

Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

-20.410,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2021 dalje in

-7.705,37 EUR (bruto odškodnina za izgubljeni dobiček) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska te odškodnine, ki ga bo tožena stranka izplačala tožeči stranki, za čas od 5. 2. 2020 dalje."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijenem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 povrniti pritožbene stroške v znesku 74 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 29.234,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2021 dalje (I. točka izreka). V preostanku (v razliki do 46.248,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2021 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.662,93 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2.Zoper del I. točke izreka sodbe za znesek 279,56 EUR ter za prisojene zakonske zamudne obresti nad dosojenim zneskom 27.028,43 EUR od 29. 11. 2021 dalje ter zoper III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da znesek 279,56 EUR predstavlja del procesnih obresti iz naslova razlike med bruto in neto izgubljenim dobičkom v višini 1.926,34 EUR, ter meni, da tožnica tudi ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 29.234,33 EUR od 29. 11. 2021 dalje, ampak je od tega dne upravičena do obresti največ od zneska 27.028,43 EUR. Obresti je sodišče priznalo od celotnega zneska izgubljenega dobička 7.705,37 EUR, čeprav gre za bruto znesek, ki zajema tudi prispevke in akontacijo dohodnine. S plačilom davkov in prispevkov toženka ne more biti v zamudi, saj obveznost plačila teh zneskov sploh še ni zapadla v plačilo in sodišče obresti ne bi smelo priznati od bruto zneska. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka, torej obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe. V času sodnega odločanja tako davčna obveznost še ni nastala, s tem pa tudi ne obveznost davčnega odtegljaja. Tožnica bo na račun prejela neto znesek, saj bo prispevke in akontacijo dohodnine zanjo državi plačala toženka. Za razliko med bruto in neto zneskom tožnica do obresti ni upravičena, z njihovim plačilom bi bila obogatena. Davčne obveznosti torej še ni, saj še ni obdavčljivega dohodka, za razliko med bruto in neto zneskom izgubljenega dobička pa toženka še ne more biti v zamudi. Najprej bi moralo ugotoviti, koliko znaša neto znesek izgubljenega dobička, zahtevek tožnice v bruto znesku pa niti ni sklepčen. Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj je ob upoštevanju do sedaj navedenega tožnica uspela z 62,6 %, po pobotu s toženkinimi stroški pa je upravičena le do 2.546,28 EUR stroškov. Predlaga ustrezno spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba nerazumljiva in ni jasno, kaj toženka sploh izpodbija. Ni znano, kako je toženka prišla do zneska 279,56 EUR, tožnica se niti ne more učinkovito izjaviti, prav tako ni mogoče opraviti pritožbenega preizkusa. Ker tudi ni jasno, ali ima pooblaščenka toženke pravniški državni izpit, je treba pritožbo zavreči. Pritožba je tudi neutemeljena, obresti tožnici pripadajo v celoti, saj je celoten znesek zapadel zaradi zamude toženke, ki v predpravdnem postopku zahtevanega zneska ni plačala. Če bo pritožbeno sodišče kljub temu štelo, da je odmerjenih preveč obresti, pa bi moralo po uradni dolžnosti v okviru materialnega prava sodbo preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na revalorizacijo odškodnine. Pri revalorizaciji bi sodišče moralo upoštevati razmerje med premoženjsko in nepremoženjsko škodo in revalorizirati le del odškodnine, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je ne glede na v odgovoru na pritožbo postavljeno zahtevo po zavrženju pritožbe slednjo obravnavalo vsebinsko. Kljub nekoliko konfuznim in nejasnim navedbam je namreč iz pritožbenih navedb mogoče ugotoviti, da toženka izpodbija pravilnost obrestovanja prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega dobička (izpostavlja vprašanje, ali se obrestuje bruto ali neto znesek) in v zvezi s tem tudi sprejeto stroškovno odločitev. Podlage za zavrženje pritožbe ne predstavlja niti izražen dvom v pravilnost zastopanja, saj ima pooblaščenka, ki toženko zastopa na podlagi generalnega pooblastila Su 25-14/19-1, po podatkih seznama deponiranih generalnih pooblastil opravljen pravniški državni izpit. Toženkina pritožba je tako dovoljena, popolna in sposobna za meritorno obravnavo (335. člen v zvezi s 343. členom ZPP1 ).

6.Pritožbeno sodišče ni vsebinsko obravnavalo navedb tožnice glede revalorizacije že plačanega zneska odškodnine, ki jih podaja v odgovoru na pritožbo. Odgovor na pritožbo je izrazito obrambno sredstvo, zato morajo biti navedbe v njem omejene na polemiko s pritožbo in z njimi ni dopustno grajati same sodbe.2 Taki graji je namenjena pritožba, ki jo je tožnica imela možnosti vložiti, pa te možnosti ni izkoristila, ob obravnavi pritožbe toženke, ki pravilnosti revalorizacije ni izpodbijala, pa pritožbene presoje ni mogoče širiti mimo meja uveljavljanih pritožbenih razlogov (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP).

7.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zaradi škodnega dogodka (prometne nesreče 1. 12. 2018) upravičena do odškodnine v višini 41.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode in v višini 11.951,59 EUR iz naslova premoženjske škode (168., 169., 179. in 965. člen OZ3 ). Ker je toženka že pred predmetnim pravdnim postopkom tožnici 28. 2. 2020 plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.000 EUR (kar revalorizirano na dan izdaje sodbe znaša 26.312 EUR) in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.110,04 EUR, je tožnici sodišče prisodilo še preostanek odškodnine v višini 25.529,55 EUR (preostanek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.688 EUR + preostanek odškodnine za premoženjsko škodo v višini 10.841,55 EUR). Od prisojenega zneska je za čas od nastopa zamude 5. 2. 2020 do vložitve tožbe 29. 11. 2021 tožnici priznalo zakonske zamudne obresti v znesku 3.704,78 EUR (prvi odstavek 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 299. člena OZ), od seštevka glavnice in nateklih zakonskih zamudnih obresti, ki skupaj znaša 29.234,33 EUR, pa je toženki v plačilo naložilo tudi procesne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila (381. člen OZ).

8.V prisojenem znesku je zajeta tudi odškodnina za izgubljeni dobiček v višini 7.705,37 EUR. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se odškodnina za izgubljeni dobiček po ustaljeni sodni praksi priznava v bruto znesku, tožnica pa jo je na tak način tudi zahtevala in je neutemeljen pritožbeni očitek o nesklepčnosti takega zahtevka. Enako velja tudi za zahtevo, da bi sodišče moralo ugotavljati višino odškodnine za izgubljeni dobiček v neto znesku. Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov. Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, izhaja iz kogentnih predpisov, v javnopravnem razmerju pa je za pravilnost odmere in plačila pristojen davčni organ v davčno upravnem postopku.4

9.V sodni praksi je razrešeno tudi vprašanje načina izpolnitve davčnih in ostalih javnopravnih obveznosti, ki bremenijo priznano odškodnino. Po 280. členu OZ in ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje je obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini javnopravnega odtegljaja, v imenu in za račun tožnice nakaže neposredno davčnemu organu, preostali del pa tožnici v njeno neposredno razpolaganje. Plačilo odtegljaja je tako pravzaprav plačilo tožnici oziroma natančneje za tožnico (samo ne njej na račun, ampak zanjo državi).5

10.Ob tako predvidenem načinu izpolnitve pa je treba upoštevati, da davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Kot utemeljeno opozarja pritožba, pa iz tega razloga od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti in je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju teh obresti materialnopravno napačna. S plačilom tega dela obveznosti toženka namreč še ni mogla priti v zamudo, sploh pa v zamudi s plačilom morebitnih davkov in prispevkov od odškodnine za izgubljeni dobiček ne more biti v razmerju do tožnice. Zakonske zamudne obresti za čas od 5. 2. 2020 tako lahko tečejo le od neto zneska odškodnine za izgubljeni dobiček, to je od zneska, ki ga mora toženka plačati neposredno tožnici po plačilu odtegljajev; kolikšen točno je (bo) ta znesek, se bo ugotovilo, ko bo toženka pred izplačilom tožnici napravila obračun davkov in prispevkov, takrat bo tudi lahko obračunala zamudne obresti. Spodaj povzeta opisno prisojena obveznost je določljiva in izvršljiva.

11.V I. točko izreka prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče po obrazloženem poseglo tako, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati:

-20.410,78 EUR (kar zajema odškodnino za nepremoženjsko škodo 14.688 EUR + odškodnino za premoženjsko škodo brez izgubljenega dobička 3.136,18 EUR6 + natekle obresti od seštevka teh zneskov za čas od 5. 2. 2020 do 29. 11. 2021 v znesku 2.586,60 EUR7 ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2021 dalje;

-7.705,37 EUR (bruto odškodnina za izgubljeni dobiček) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska te odškodnine, ki ga bo in kakršnega bo toženka izplačala tožnici, za čas od 5. 2. 2020 dalje.

12.Odgovor na pritožbo utemeljeno opozarja, da iz pritožbe ni razvidno, kaj točno naj bi pomenil znesek 209,56 EUR, saj sodba prve stopnje tega zneska ne omenja, prav tako ne omenja zneska 1.926,34 EUR, ki naj bi predstavljal razliko med neto in bruto zneskom izgubljenega dobička. Kot je bilo že pojasnjeno, civilno sodišče ne more in ne sme odločati o javnopravnih obveznostih, zato tudi ne more računati razlik med neto in bruto izgubljenim dobičkom, saj je to pridržano davčnemu organu. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem zneskom neutemeljene, pa tudi nerazumljive.

13.Kljub delno napačni odločitvi v obrestnem delu pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje iz III. točke izreka sodbe. Sodišče ima pri delnem uspehu v pravdi razmeroma široko polje proste presoje glede stroškov, upoštevaje vse okoliščine primera (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje, da se stroški porazdelijo v razmerju 65:35, ni v ničemer nerazumna ali arbitrarna, zato vanjo ni posegalo.

14.Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijenem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15.Toženka je z glavno pritožbeno zahtevo (obrestovanje dela prisojene odškodnine za izgubljeni dobiček v delu, ki se nanaša na odtegljaje) uspela, zato ji je tožnica po prvem in drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP v roku 15 dni dolžna povrniti pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku plačane sodne takse 54 EUR ter 20 EUR iz naslova fotokopiranja in poštnine.

16.Stroške odgovora na pritožbo tožnica krije sama, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

3.J. Zobec, komentar 344. člena ZPP v: L. Ude et. al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2009, stran 363.

4.Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

5.Prim. sodbo VSRS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021 (še posebej pritrdilo ločeno mnenje vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana), sodbo VSRS II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023 ter sodbo in sklep VSL II Cp 1715/2022 z dne 17. 2. 2023.

6.Glej sodbo VSRS VIII Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020, sodbo VSRS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, sklep VSRS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, sodbo VSRS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021 ter sodbo in sklep VSL II Cp 1715/2022 z dne 17. 2. 2023.

7.Razlika med celotno prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo 10.841,55 EUR in odškodnino za izgubljeni dobiček 7.705,37 EUR = 3.136,18 EUR.

8.Izračunane z uporabo uradnega programa za izračun obresti pri VSRS.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1, 168/3, 169, 179, 280

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.