Jedro

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 234,09 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka VL 37673/2016-2 z dne 19. 4. 2016, razveljavi v prvem odstavku izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v višini 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 1.150,00 EUR od dne 6. 4. 2015 do prenehanja obveznosti; - 1.150,00 EUR od dne 6. 5. 2015 do prenehanja obveznosti; - 1.150,00 EUR od dne 8. 6. 2015 do prenehanja obveznosti; - 1.150,00 EUR od dne 7. 7. 2015 do prenehanja obveznosti, ter v tretjem odstavku izreka in da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (1. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe navedeni sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.150,00 EUR od dne 6. 3. 2015 do dne 6. 7. 2015 in da se postopek v tem delu ustavi (2. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke 514,06 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti (3. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo (tj. zoper 1. in 3. točko izreka) je pritožbo vložila tožeča stranka in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je strošek sodne takse za pritožbo.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede pooblastila

5. Tožeča stranka uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da iz pooblastil tožene stranke z dne 17. 7. 2015 in 3. 5. 2016 ni moč razbrati, da je to podpis pooblastitelja D. R., niti da je pod žigom odvetnice B. B. podan lastnoročni podpis same odvetnice na način, da bi bilo iz lastnoročnega podpisa možno prebrati ime in priimek odvetnika, kateri naj bi sprejel pooblastilo za zastopanje. V alineji „odvetnika posebej pooblaščam za“ ni navedeno nič oziroma ni navedeno, v kateri pravdi naj bi domnevna odvetnica B. B. zastopala stranko. Enako tožeča stranka trdi tudi za pooblastilo o zamenjavi odvetnika z dne 23. 8. 2017 in za substitucijsko pooblastilo z dne 22. 9. 2017. Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in pripravljalne vloge tožene stranke so bili tako (po navedbah pritožnice) sestavljeni in vloženi brez pooblastilnega razmerja.

6. V teoriji1 in prevladujoči novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je stranka, katere pooblaščenec ni imel veljavnega pooblastila, v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi2 - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

7. Tožeči stranki v očitku, da je v obravnavanem primeru podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni mogoče pritrditi že iz navedenega razloga. Pritožbenih navedb, povzetih v 5. točki te obrazložitve, tožeča stranka ne more uspešno uveljaviti. Posledično pa tudi ne kršitev, ki jih le-ta izpelje iz domnevno neveljavnih pooblastilnih razmerij, v smislu, da so bila pravdna dejanja tožene stranke opravljena brez ustreznega pooblastilnega razmerja, zaradi česar se šteje, da niso bila opravljena, in da bi bilo zato v tej zadevi potrebno izdati zamudno sodbo. O pritožbenih pomislekih o pravilnosti zastopanja tožene stranke na naroku dne 22. 9. 2017, katerega se je na strani tožene stranke udeležil odvetniški pripravnik U. K. za Odvetniško družbo A. d. o. o. (prim. list. št. 120) brez potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so neutemeljeni. V tretjem odstavku 87. člena ZPP je sicer določeno, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Vendar pa je v tretjem odstavku 95. člena ZPP določeno tudi, da lahko odvetnika v primerih iz tretjega odstavka 87. člena nadomešča odvetniški kandidat, ki je pri njem zaposlen, pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih pred okrožnim sodiščem do vrednosti 20.000 eurov pa tudi odvetniški pripravnik3, ki dela v njegovi pisarni.

Glede (ne)popolnosti vlog

8. Neutemeljena je navedba pritožnice, ki jo podaja tako pod točko II. kot tudi pod točko VII. svoje pritožbe, da se mora (glede na določbo 105. člena ZPP4) podpis vlagatelja vloge oziroma pooblaščenca po logičnem teku stvari nahajati na koncu pisne vloge, da to v obravnavanem primeru ni bilo storjeno in da so zaradi tega, ker se tovrstnih pomanjkljivosti ni saniralo, nastopile posledice iz četrtega odstavka 108. člena ZPP5. Žig pooblaščene odvetniške družbe oziroma pooblaščenega odvetnika ter njegov podpis na prvi strani vlog je v skladu s sodno prakso na mestu, kjer je navedeno pooblastilno razmerje z eno od strank. Očitek o obveznem podpisu pooblaščenca na koncu vloge nima podlage v določbah ZPP (tako VSL sklep I Cp 1598/2018 z dne 17. 10. 2018). Nenazadnje pa imajo tudi vloge tožeče stranke (prim. npr. prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2017) žig in podpis odvetnika v uvodu vloge, kjer po njenem pritožbenem prepričanju ne bi smela biti.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da nepojasnjeno ostaja stališče sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in vpogledom v sodne spise, ki se vodijo pod opravilnima številkama VI Pg 3009/2015 in St 000/2014, in da je zato podana kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je (v nasprotju z navedbami pritožnice) v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnilo razloge nepotrebnosti in nerelevantnosti predlaganih dokazov. Razloge za zavrnitev omenjenih dokaznih predlogov je pravilno in izčrpno navedlo v točkah od 16. do 21. obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi z dokaznim predlogom po zaslišanju zakonitega zastopnika S. R. je tako obrazložilo, da je tožeča stranka na poziv sodišča sicer navedla, da bi izpovedal o tem, kako so se sklepale najemne pogodbe in da je bila tožeča stranka o odpovedi najemne pogodbe prvič obveščena s strani stečajnega upravitelja, da pa način sklepanja najemnih pogodb ne predstavlja dejstva, pomembnega za predmetno odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP), da tožeča stranka trditev o tem, kako so se sklepale najemne pogodbe niti ni podala (tožeča stranka je zgolj opisala verigo podnajemnih razmerij) in da tožeča stranka tudi ni trdila, da je bila o odpovedi najemne pogodbe prvič obveščena s strani stečajnega upravitelja - nasprotno, v vlogi z dne 7. 7. 2017 je navedla, da je dne 17. 3. 2015 prejela dopis odvetnika J. C., pooblaščenca tožene stranke.

11. Navedb, ki bi izkazovale nasprotno, tožeča stranka v svoji pritožbi ni ponudila. Razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša, tako ni uspela izpodbiti. Navedbe, da je razlog za zavrnitev dokaznih predlogov napačen, saj bi ravno izvedba vseh predlaganih dokazov pripomogla k dejanskemu prikazu in ugotovitvi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati najemnine, pa ni mogoče upoštevati. Dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke sodišče prve stopnje ni izvedlo zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage. Dokazi z zaslišanjem strank in prič (kot že ime pove) služijo namreč dokazovanju trditev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage (v tem primeru tožeče) stranke oziroma služiti temu, da stranke izvedo, kakšne trditve naj sploh postavijo6. V luči navedenega je zato neutemeljena tudi (pavšalna) pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno oprlo zgolj na trditve tožene stranke, brez ugotavljanja in raziskovanja resničnega dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi. Prav tako tudi navedba, da sodišče prve stopnje s tem, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo zgolj toženčeve navedbe, standardu obrazloženosti zagotovo ni zadostilo.

12. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov po vpogledu v spisa, ki se vodita pod opravilnima številkama VI Pg 3009/2015 in St 000/2014 pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je na naroku za glavno obravnavo stranki opozorilo na prvi odstavek 226. člena ZPP (ki določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb) in da se nanj nista odzvali. Poleg tega je tudi obrazložilo, da je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da mora (pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis) stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti namreč ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo. Glede vpogleda v spis pod opr. št. St 000/2014 je prvostopenjsko sodišče navedlo, da trditve o zakasnelem soglasju sodišča stečajnemu upravitelju za sklenitev najemne pogodbe niso pravno pomembne in da zato izvedba dokaza z vpogledom v ta spis ni bila potrebna (prvi odstavek 213. člen ZPP).

13. Z vsemi opisanimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dokaz z vpogledom v spis pod opr. št. VI Pg 3009/2015 je tako nekonkretiziran, da ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati. Glede na to, da sta stranki postopka pod opr. št. VI Pg 3009/2015 enaki kot stranki predmetnega pravdnega postopka, pa bi vse relevantne listine tega spisa tožeča stranka tako ali tako morala predložiti sama (kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje s sklicevanjem na prvi odstavek 226. člena ZPP). Tožeča stranka je v zvezi s trditvami iz dopolnitve tožbe, da odpoved najemne pogodbe ni mogla učinkovati (list. št. 62), to tudi storila, ko je sama predložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 3009/2015 z dne 6. 5. 2016, in vanjo je sodišče prve stopnje vpogledalo (21. točka obrazložitve izpodbijane odločitve).

14. Ker iz določb 248. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne izhaja, da bi bilo v primeru odpovedi najemne pogodbe potrebno izdati še soglasje, tako kot to velja v primeru odstopa dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, in ker od najemne pogodbe upravitelj torej lahko odstopi z uresničitvijo tako imenovanega (enostranskega) oblikovalnega upravičenja - uresničitvijo odpovedne pravice, ne da bi bilo za to potrebno sprožiti kakršen koli dodatni sodni postopek (tako VSL v sklepu Cst 477/2013 in Cst 680/2015), kar vse je sodišče prve stopnje pojasnilo v 35. točki svoje obrazložitve, pa pritožnica dodatno neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo v spis St 000/2014 potrebno vpogledati še iz razloga, da bi se ugotovilo, ali je imel stečajni upravitelj J. S. sploh pooblastilo, sklep ali odredbo s strani sodišča, da lahko v stečaju nad premoženjem izbrisane pravne osebe odpove najemne pogodbe.

15. Da bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče, in sicer z vnaprejšnjo dokazno oceno, pa iz obrazložitve izpodbijanih sodbe in sklepa ne izhaja. Tožeča stranka je dokazni predlog z zaslišanjem priče E. B. na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2017 umaknila sama (prim. zapisnik na list. št. 120).

Glede zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja

16. Tožeča stranka pritožbeno vztraja, da je tožena stranka dolžna plačati najemnine v višini 4.600,00 EUR s pripadki, saj podnajemna pogodba z dne 28. 7. 20147 ni bila nikoli odpovedana. V zvezi s slednjim navaja, da so zmotne navedbe tožene stranke, da je družba X. d. o. o. s strani stečajnega upravitelja kadarkoli prejela odpovedi najemnih pogodb, in da tožena stranka tudi ni predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo pisanje stečajnega upravitelja vročeno družbi X. d. o. o. (nasprotno - direktor družbe X. d. o. o. E. B. je podal izjavo, ki se nahaja v sodnem spisu, da odpovedi s strani stečajnega upravitelja ni nikoli prejel). Prav tako graja stališče prvostopenjskega sodišča, da pisna napaka na povratnici ni take narave, da bi povzročila dvom, komu je bilo pisanje namenjeno. Enako tudi stališče, da so z vročitvijo priporočene poštne pošiljke izpolnjene zahteve po vročanju.

17. Tožeča stranka v tem pravdnem postopku vtožuje plačilo štirih mesečnih najemnin za april, maj, junij in julij 2015 po računih št. 04/2015 z dne 1. 4. 2015, št. 08/2015 z dne 1. 5. 2015, št. 09/2015 z dne 1. 6. 2015 in št. 10/2015 z dne 1. 7. 2015. Navaja, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama temeljilo na podnajemni pogodbi, sklenjeni dne 28. 7. 2014, katere predmet je bilo 3 sobno stanovanje v hiši na naslovu P. Stanovanje, ki je bilo predmet omenjene podnajemne pogodbe, je bilo v lasti družbe M. d. o. o. Ta družba je nepremičnino oddala družbi X. d. o. o., slednja nadalje v podnajem tožeči stranki, tožeča stranka pa dalje v podnajem toženi stranki. Podnajemna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena za obdobje enega leta - od 1. 8. 2014 do 31. 7. 2015 - z možnostjo podaljšanja in za mesečno najemnino v višini 1.150,00 EUR.

18. Nadalje tožeča stranka navaja, da je med pravdnima strankama sporno dejstvo, ali je stečajni upravitelj J. S. družbi X. d. o. o., ki je bila tedaj najemnica nepremičnine, pravilno odpovedal najemno pogodbo - le v tem primeru bi namreč lahko prenehali tudi podnajemni pogodbi (609. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V poštni pošiljki z dne 21. 1. 2015 po navedbah tožeče stranke prejemnik ni bil pravilno imenovan, zato tudi ni bil dolžan niti upravičen takšne nepravilno naslovljene pošiljke prevzeti. Zakoniti zastopnik družbe X. d. o. o. je tožeči stranki tudi zatrdil, da odpovedi najemne pogodbe s strani M. d. o. o. ni nikoli prejel. Lastnica stanovanja, družba M. d. o. o.. je bila dne 23. 6. 2014 izbrisana iz sodnega registra, dne 3. 10. 2014 pa se je nad pozneje najdenim premoženjem začel stečajni postopek St 000/2014 (list. št. 93).

19. V nasprotju z navedbami pritožnice pa se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje do navedenega spornega vprašanja izčrpno in celovito opredelilo. Sodišče prve stopnje je upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP napravilo vestno in skrbno dokazno oceno, na njeni podlagi pa tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru mogoče šteti, da je bila najemna pogodba z dne 15. 7. 2013 pravilno odpovedana. Očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

20. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe (v nadaljnjem besedilu: odpovedna pravica), ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka, z enomesečnim odpovednim rokom, ne glede na splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo, o pravici odpovedati najemno ali zakupno pogodbo, ki bi se uporabljala, če nad stečajnim dolžnikom kot najemnikom ali najemodajalcem ne bi bil začet stečajni postopek (prvi odstavek 248. člena ZFPPIPP). Če stečajni dolžnik uresniči odpovedno pravico, začne odpovedni rok teči zadnji dan meseca, v katerem je druga pogodbena stranka prejela izjavo stečajnega dolžnika o odpovedi, in poteče zadnji dan naslednjega meseca (drugi odstavek 248. člena ZFPPIPP). Podzakup preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup (609. člen OZ).

21. Ker se za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe smiselno uporabljajo pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku nad pravno osebo (drugi odstavek 443. člena ZFPPIPP) in ker to pomeni, da se tudi v postopku nad premoženjem izbrisane pravne osebe uporablja določba 245. člena ZFPPIPP, po kateri z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP (drugi odstavek), pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je bila odpoved najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013 (ki je bila glede na nesporne trditve pravdnih strank sklenjena med M. d. o. o. in X. d. o. o.) po stečajnem upravitelju v nasprotju z zakonom in pooblastilnim razmerjem. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da ugovori tožeče stranke v smeri pomanjkanja pravne subjektivitete stečajnega dolžnika (da stečajni dolžnik kot pravni subjekt ne obstoji več, saj je bila družba M. d. o. o. dne 23. 6. 2014 izbrisana iz sodnega registra - prim. list. št. 93) in nezakonitega zastopstva niso utemeljeni, je torej pravilna.

22. Prav tako je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča (35. točka obrazložitve). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, to iz določbe 248. člena ZFPPIPP ne izhaja (prim. VSL sklep Cst 477/2013). V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ponovljeno problematiziranje pomanjkanja soglasja oziroma sklepa sodišča za odpoved najemnega razmerja s strani stečajnega upravitelja, je torej neutemeljeno. Pooblastilo stečajnega upravitelja za odpoved najemnih in zakupnih pogodb izhaja iz samega zakona (248. člen ZFPPIPP v zvezi z 245. členom ZFPPIPP).

23. Glede konkretne odpovedi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo do vseh navedb tožeče (in tožene) stranke. Presojalo je tako navedbe v zvezi z vročitvijo pošiljk družbi X. d. o. o. - in pri tem pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje uresničitve odstopnega upravičenja, s tem pa za t. i. izvensodno vročitev, za katero se pravila sodnega vročanja ne morejo uporabljati - kot tudi vse ostale zatrjevane okoliščine v zvezi s sporno odpovedjo Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013. 24. Prvostopenjsko sodišče je torej obrazložilo, da je stečajni upravitelj dne 21. 1. 2015 poslal (pisno) odpoved Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013 na naslov L. tj. na naslov gospodarske družbe X. d. o. o., da jo je poslal priporočeno in da je na povratnico napisal X. d. o. o. Napako (namesto X. je upravitelj napisal Y.) je utemeljeno ocenilo kot takšne narave, da ne povzroča dvoma, komu je pisanje namenjeno oziroma kdo je naslovnik. Zmota v eni črki ob sicer točnem naslovu in dejstvu, da enaka napaka ni dokazana na sami ovojnici (tožeča stranka je sicer zatrjevala, da pošiljka ni bila pravilno naslovljena, a tega ni dokazala), ne pomeni, da vročitev po drugem, tretjem in četrtem odstavku 41. členu ZPSto-2 ni bila opravljena. Trditev, ki jo tožeča stranka ponavlja tudi v obravnavani pritožbi, da zakoniti zastopnik družbe X. d. o. o. pošiljke objektivno ni mogel dvigniti, ker se ni mogel izkazati kot naslovnik, saj je bil naslovnik družba X. d. o. o., je zato neosnovana. Pa tudi če bi bila na ovojnici kot naslovnik zapisano Y. d. o. o. namesto X. d. o. o., bi bila omenjena trditev tožeče stranke neprepričljiva. Tožeča stranka hkrati namreč ne zatrjuje, da je v Republiki Sloveniji (na istem naslovu) registrirana tudi družba s firmo Y. d. o. o. Samo v takšnem primeru se po presoji pritožbenega sodišča zakoniti zastopnik družbe X. d. o. o. ne bi mogel identificirati in pošiljke prevzeti kot naslovnik.

25. Vendar pa sodišče prve stopnje o tem, da je družba X. d. o. o. prejela odpoved oziroma da je bila z odpovedjo Najemne pogodbe 15. 7. 2013 vsaj seznanjena, ni sklepalo zgolj na podlagi pravilnega vročanja pošiljke z dne 21. 1. 2015 po določbi 41. člena ZPSto-2 (v zvezi s katerim upoštevaje sodno prakso, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, velja, da jih ni treba vedno dokazovati s podpisanimi povratnicami). Pravilno se je oprlo tudi na samo trditveno podlago tožeče stranke, v kateri pa ni našlo navedbe, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju po pogodbi, ki jo je imela sklenjeno z družbo X. d. o. o., slednji še vedno plačevala najemnino (če bi namreč družba X. d. o. o. po poteku odpovednega roka, kot je bil opredeljen v dopisu z dne 21. 1. 20158, od tožeče stranke še vedno zahtevala plačilo najemnine, bi namreč bilo mogoče sklepati, da za odpoved pogodbe z dne 15. 7. 2013 ni vedela in da torej odpovedi ni prejela). Da to ni res oziroma da takšna navedba je bila podana, tožeča stranka pritožbeno ne zatrjuje. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka za stanovanje na P. s premoženjem izbrisane pravne osebe M. d. o. o. dne 1. 3. 2015 sklenila najemno pogodbo in tudi že plačala najemnine za mesece marec, april, maj, junij in julij 2015, in sicer po računih, izstavljenih s strani stečajnega upravitelja.

26. Temu pa je potrebno dodati še sledeče. Tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni izrecno navajala, da družba X. d. o. o. z odpovedjo Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013 sploh ni bila seznanjena (in da zato odpovedni rok do aprila 2015 še ni iztekel). Trdila je le, da je sporno, ali je bila odpoved pravilna in da od tožene stranke ni prejela dokaza o vročitvi odpovedi (družbi X. d. o. o.)9, da pa ji je zakoniti zastopnik družbe X. d. o. o. zatrdil, da odpovedi najemne pogodbe s strani M. d. o. o. ni nikoli prejel ter v dokaz predložila izjavo zakonitega zastopnika E. B. (A 13), za katero pritožbeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

27. Očitek, da omenjene izjave sodišče prve stopnje upoštevalo, je neutemeljen. To izhaja tako iz dokaznega sklepa v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kot tudi iz 31. točke obrazložitve, v kateri je prvostopenjsko sodišče izjavo v celoti povzelo (in sicer, da je E. B. dne 5. 4. 2016 izjavil, da „mu v januarju 2015 ali kasneje s strani odvetniške družbe S., niti ne s strani stečajnega upravitelja J. S. ni bila vročena odpoved obeh najemnih pogodb z dne 15. 7. 2013, sklenjenih z družbo M. d. o. o., P., za nepremičnine na naslovu P. 4 in P. 4b“).

28. Je pa res, da prvostopenjsko sodišče omenjeni izjavi ni pripisalo pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka. Z omenjeno izjavo ga tožeča stranka očitno ni uspela prepričati, da družba X. d. o. o. za odpoved Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013 ni vedela (oziroma da ni bilo v obravnavanem primeru zadoščeno pogojem iz 248. člena ZFPPIPP) in da zato najemno razmerje dne 28. 2. 2015 ni prenehalo. Na to namreč kažejo druge okoliščine tega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in skladno z 8. členom ZPP tudi pravilno presodilo. Pri tem pa končno ni zanemarljivo niti dejstvo, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala navedbam toženke, da v obravnavanem primeru obstaja utemeljena verjetnost, da se je družba X. d. o. o. (kot tudi tožeča stranka) v bistvu na vse načine skušala izogniti vročitvi odpovedi najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja J. S. (saj bi v primeru odpovedi najemne pogodbe obe družbi izgubili mesečni prihodek iz najemnega razmerja in jima je bilo v interesu, da odpoved najemne pogodbe družbi X. d. o. o. ne učinkuje, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bil to vzrok, da družba X. d. o. o. odpovedi ni želela sprejeti) in da navedeno potrjuje dejstvo, da je stečajni upravitelj S. na povratnico o vročitvi Odpovedi najemnih pogodb z dne 15. 7. 2013 zapisal, da „gre za odpoved dveh najemnih pogodb, 21. 1. 2015“, iz česar je družba X. d. o. o. lahko zaključila, da pošiljke „ne sme“ sprejeti, saj bo v nasprotnem primeru prenehala najemna pogodba z družbo M. d. o. o., posledično pa tudi najemna pogodba med družbo X. d. o. o. in tožečo stranko.

29. Vse obrazloženo pa pomeni sledeče. Zaradi odpovedi pogodbe z dne 15. 7. 2013 družbi X. d. o. o. (skladno z 248. členom ZFPPIPP v zvezi z 41. členom ZPSto-2), je prenehala tudi pogodba, ki jo je imela tožeča stranka sklenjeno s toženo stranko. S presojo prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem tožeča stranka vtožuje plačilo najemnin za april, maj, junij in julij 2015, ni utemeljen, se pritožbeno sodišče zato strinja. Drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke so neutemeljene. Pritožbena navedba, da tožena stranka nikoli ni pravočasno, v roku 8 dni od prejema, zavrnila prejetih računov za najemnino, temveč si jih je kvečjemu knjižila v bilanco kot strošek, pa je neupoštevna, saj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede pristranskosti sodišča prve stopnje

30. Pritožbene navedbe, da je sodnica pri samih glavnih obravnavah ves čas favorizirala toženo stranko in tudi njenega pooblaščenca, da tožeči stranki ni omogočila istih pogojev za izvajanje dokazov niti je ni zaslišala ter da je s tem razpravljajoča sodnica odločala evidentno subjektivno naravnano, so delno neutemeljene delno pa nekonkretizirane. Zakaj sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, je pritožbeno sodišče obširno pojasnilo že v predhodnih točkah te obrazložitve. Prav tako tudi, zakaj z izjavo priče E. B. (A 13) tožeča stranka ni uspela izpodbiti navedb in dokazov tožene stranke o tem, da je družba X. d. o. o. vedela za odpoved Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013 oziroma zakaj ji ni pripisalo pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka. O kakršni koli pristranskosti prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi zato ni mogoče govoriti. Na kakšen način oziroma s čim naj bi razpravljajoča sodnica na naroku za glavno obravnavo favorizirala toženo stranko, pa pritožnica ni navedla, zato na njeno nekonkretizirano navedbo pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti.

31. Strinjati pa se ne more s pritožbeno navedbo, da je v predmetnem sporu podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Predpostavka nujne delegacije je izločitev sodnika ali sodnikov iz razlogov in po postopku, določenem z ZPP, zaradi česar pri krajevno pristojnemu sodišču ni nobenega sodnika, ki bi lahko odločal, oziroma se senat ne more sestaviti tako, kakor je predpisano. V tem primeru tožeča stranka izločitve sodnice ni zahtevala. Določba 66. člena ZPP v tem primeru že iz tega razloga torej nikakor ni uporabljiva.

Glede stroškov postopka

32. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, so bile vloge tožene stranke pravilno podpisane - sodišče prve stopnje jih zato ni bilo dolžno zavreči. Ker je temu tako, pa je prvostopenjsko sodišče v zvezi s temi vlogami toženi strankami tudi povsem pravilno priznalo odvetniške stroške za njihovo sestavo. Pred tem je tudi izrecno zapisalo, da je v višini 514,06 EUR odmerilo potrebne stroške (prim. 43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, je zato neutemeljena pritožbena navedba. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, koliko znašajo posamezni konkretni stroški posameznega procesnega dejanja. Sodišče prve stopnje je to namreč določno navedlo v 44. svoje obrazložitve.

Sklepno

33. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

34. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka po pritožbi, in sicer v znesku 234,09 EUR. Ti so odmerjeni skladno s specificiranim stroškovnikom in zajemajo nagrado za odgovor po tar. št. 21/1 (500 točk) in materialne stroške v višini 2 %, kar je oboje povečano še za 22 % DDV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 234,09 EUR povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Primerjaj Galič, A. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 337 (13. točka) in Zobec, J. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 303-305 ter in Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 693. 2 Prim. VSRS sodba II Ips 33/2014. 3 Ki pravosodnega izpita še ni opravil. 4 Vloge morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave (drugi odstavek 105. člena ZPP). Vložnik mora vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Za izviren podpis vložnika se šteje njegov lastnoročni podpis kot tudi elektronski podpis, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Če vložnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na vlogo namesto podpisa odtis kazalca. Če sodišče dvomi o pristnosti take vloge, lahko s sklepom odredi, naj se predloži vloga z overjenim podpisom. Zoper tak sklep ni pritožbe (tretji odstavek 105. člena ZPP). 5 Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže. 6 Prim. I Cpg 1266/2010 z dne 2. 3. 2011. 7 V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da je - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - bistvo obravnavanega spora vprašanje odpovedi Najemne pogodbe z dne 15. 7. 2013. 8 Prim. 28. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. 9 Oziroma da tožena stranka ni predložila dokazila o vročitvi odpovedi najemne pogodbe družbi X. d. o. o.