Jedro

Poravnava - kot vrsta pogodbe (prvi odstavek 1089. člena ZOR) - ustvarja obveznosti med strankama. Po svojem pomenu je torej poravnava avtonomni predpis, ki ga prejmeta stranki poravnave. Z njim uredita (tudi) materialnopravna razmerja, kot sta to storili v obravnavanem primeru. Zato lahko revizijsko sodišče preizkusi, ali je njena razlaga v sodbah sodišč prve in druge stopnje pravilna.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 17.668.432,40 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 11.1.1996 naprej do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

V ostalem delu (v katerem izpodbija odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe prvostopenjskega sodišča v tistem delu, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za sanacijo cestnega telesa F. ulice v ... in podrejeni zahtevek za plačilo 226.609.350,35 SIT z zamudnimi obrestmi) se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka v znesku 1.401.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2002 naprej v roku 8 dni.

Obrazložitev

Pravni predhodnik tožeče stranke in tožena stranka sta 10.1.1994 sklenila pogodbo o nakupu stavbnega zemljišča št... (v nadaljevanju: prodajna pogodba). S to pogodbo je tožeča stranka prodala toženi zemljišče za gradnjo poslovnih zgradb, parceli številka št. 1570/11 in 1459/5, obe v k.o... V 6. členu prodajne pogodbe sta se stranki dogovorili, kako bo tožena stranka plačala kupnino. Med drugim je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka ob sklenitvi pogodbe plačala 1.200.000,00 DEM.

V prodajni pogodbi si je tožena stranka v 9. členu izgovorila tudi pravico za nakup preostalega, z zazidalnim načrtom "Ob Kolodvorski" zajetega zemljišča. Pravico nakupa si je tožena stranka zagotovila le za omejeno dobo, in sicer za dobo dveh let od podpisa prodajne pogodbe. V 9. členu prodajne pogodbe je bilo tudi dogovorjeno, da mora tožena stranka za to pravico plačati 200.000 DEM v tolarski protivrednosti, in sicer ob podpisu pogodbe. Pogodbeni stranki sta dogovorjeni znesek, s katerim si je tožena stranka izgovorila pravico do nakupa dodatnega zemljišča, imenovali ara.

Tožena stranka je 25.1.1994 nakazala 1.200.000 DEM v tolarski protivrednosti. Z 1.000.000,00 DEM v tolarski protivrednosti je tožena stranka (deloma) plačala kupnino po prodajni pogodbi. Med strankama gospodarskega spora je bilo sporno, ali je z preostankom nakazila, ki je ustrezal tolarski protivrednosti 200.000,00 DEM, tožena stranka poravnala aro ali del kupnine. Iz določil 6. in 9. člena prodajne pogodbe namreč sledi, da je tožena stranka dolgovala tožeči oboje.

Tožeča stranka je vložila tožbo in v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka 25.1.1994 poravnala aro in da ji torej dolguje del kupnine v višini 200.000,00 DEM. Tožena stranka je v pravdi vseskozi zatrjevala, da je s plačilom v višini 200.000,00 DEM poravnala kupnino. V teku gospodarskega spora sta stranki sklenili izvensodno poravnavo (1089. člen ZOR; v nadaljevanju: poravnava), s katero sta poskusili določiti tudi obveznost tožene stranke glede plačila 200.000,00 DEM. Po sklenitvi poravnave se je gospodarski spor omejil na odločitev, kako si sploh razložiti sklenjeno poravnavo.

Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta se s poravnavo stranki dogovorili, da je kupnina iz 6. člena prodajne pogodbe v celoti plačana. Ker je tožeča stranka v tožbi vseskozi zahtevala prav plačilo kupnine, je zavrnilo zahtevek. Pritožbeno sodišče se je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča strinjalo in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa v tem delu potrdilo.

Na kupljenem zemljišču, ki v naravi leži ob F. cesti, je tožena stranka izkopala gradbeno jamo in zabila pilote. Z gradnjo ni nadaljevala. Tožeča stranka je trdila, da so na cestnem telesu in na komunalnih vodih nastale poškodbe, zato je s tožbo zahtevala odpravo poškodb; ta zahtevek je drugi glavni tožbeni zahtevek. Drugemu glavnemu tožbenemu zahtevku pa je postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek za primer, če bi tožena stranka poškodb ne odpravila. Za ta primer je zahtevala 226.609.350,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1998 naprej.

S poravnavo sta stranki gospodarskega spora določili tudi medsebojne dolžnosti glede odprave poškodb. V točki II poravnave sta se dogovorili, da bo tožena stranka do 31.12.2000 zgradila kletno nadstropje poslovne stavbe in zasula gradbeno jamo. V točki III/2 poravnave se je tožena stranka zavezala, da bo položila 30 milijonov SIT za odpravo poškodb ceste in vodov. V točki III/3 si je tožeča stranka izgovorila pravico, da položeni denar porabi za odpravo poškodb, če tega ne bi storila tožena stranka. Stranki poravnave sta se v točki IV/4 tudi dogovorili, da je tožeča stranka dolžna umakniti tožbeni zahtevek za odpravo poškodb ceste in vodov in tudi podrejeni zahtevek, če tožena stranka izpolni obveznosti iz točke III poravnave. Po sklenjeni poravnavi je med strankama gospodarskega spora obstajalo nasprotje glede vsebine poravnave. Tožeča stranka je še naprej uveljavljala zahtevka na odpravo poškodb in podrejeno na plačilo 226.609.350,35 SIT.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka položila 30 milijonov SIT. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je tožena stranka s tem izpolnila vse svoje obveznosti iz točke III in je zato zavrnilo tako zahtevek za odpravo poškodb kot tudi podrejeni zahtevek za plačilo 226.609.350,35 SIT. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo tudi v tem delu.

Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je vložila tožeča stranka revizijo. Revizijo je vložila sicer iz vseh revizijskih razlogov (prvi odstavek 370. člena ZPP), obrazložitev revizije pa se nanaša izključno na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno je revident predlagal razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenju prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je samo delno utemeljena.

V nadaljevanju bodo pod I podani razlogi, ki se nanašajo na odločitev o plačilu 17.668.432,40 SIT (prvi glavni zahtevek), pod II pa razlogi, ki se nanašajo na odločitev o odpravi poškodb cestnega telesa in vodov (drugi glavni zahtevek) in na podrejeni zahtevek k drugemu glavnemu zahtevku (plačilo 226.609.350,35 SIT).

I.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbe z dne 24.11.1994 ter izpovedi prič S. M. in M. V. ugotovilo, da sta pravdni stranki del plačila v tolarski protivrednosti 200.000,00 DEM z dne 25.1.1994 šteli kot plačilo are in ne kupnine. To pomeni, da bi bil tožbeni zahtevek na plačilo 17.668.432,40 SIT kot dela kupnine utemeljen. Za odločitev o njegovi zavrnitvi pa je bila za prvostopenjsko sodišče odločilna vsebina poravnave. Z njo naj bi se po razumevanju sodišča prve stopnje stranki sporazumeli (v točkah I/1 in I/3), da tožena stranka tožeči stranki plača del kupnine v višini 15.300.686,00 SIT, s čimer so obveznosti tožene stranke iz naslova kupnine za zemljišče iz 6. člena prodajne pogodbe v celoti poravnane. Ugotovilo je sicer tudi to, da je bilo v točki I/4 poravnave med strankama dogovorjeno, da je plačilo 200.000,00 DEM iz naslova are po 9. členu prodajne pogodbe še vedno predmet spora, vendar je nato napravilo zaključek, da tožeča stranka "are sploh ni prejela in je sedaj niti ne more terjati s tožbo". S takimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v celoti soglašalo.

Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče mora zato kot podlago za svojo odločitev vzeti dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V zvezi s presojo poravnave spada k tem dejstvom v obravnavani zadevi predvsem besedilo poravnave same.

Revizijsko sodišče v zvezi s sklenjeno poravnavo lahko preizkusi le pravilno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Preizkus pravilne uporabe predpisov, razen ZPP in še nekaterih drugih procesnih predpisov, je po ustaljeni sodni praksi del materialnopravnega preizkusa sodbe (sodbe II Ips 959/93, II Ips 90/98 in II Ips 252/98). Poravnava - kot vrsta pogodbe (prvi odstavek 1089. člena ZOR) - ustvarja obveznosti med strankama. Po svojem pomenu je torej poravnava avtonomni predpis, ki ga sprejmeta stranki poravnave. Z njim uredita (tudi) materialnopravna razmerja, kot sta to storili v obravnavanem primeru. Zato lahko revizijsko sodišče preizkusi, ali je njena razlaga v sodbah sodišč prve in druge stopnje pravilna.

Med strankama tega gospodarskega spora je bilo ves čas pravde sporno prav vprašanje, ali dne 25.1.1994 plačanih 200.000,00 DEM predstavlja plačilo dela kupnine ali plačilo are. To vprašanje je ostalo odprto tudi po sklenitvi poravnave (kar je celo tožena stranka sama navedla v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po njeni sklenitvi). Ne more torej vzdržati razlaga določb točk I/3 in I/4 poravnave, da je z njo dogovorjeno, da je po plačilu 15.300.686,00 SIT poravnana celotna kupnina, saj je bilo med strankama hkrati dogovorjeno tudi to, da naj o tem odloči sodišče (očitno na podlagi navedenih dejstev in predlaganih dokazov, ne pa na podlagi poravnave same). Čim je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je o tem vprašanju izvedlo, ugotovilo, da predstavlja plačilo 200.000,00 DEM plačilo are in ne kupnine, je s tem ugotovilo, da je del kupnine ostal neplačan. Zato je tožbeni zahtevek za njegovo plačilo materialnopravno utemeljen (prvi odstavek 516. člena ZOR).

Glede na določila pogodbe o roku plačila in kasneje sklenjeno poravnavo bi sicer lahko bilo vprašljivo, kdaj je zahtevek za plačilo 200.000,00 DEM v tolarski protivrednosti zapadel in s tem povezano vprašanje, od kdaj naprej lahko zahteva tožeča stranka zamudne obresti. Ker pa je prodajna pogodba predvidevala plačilo celotnega zneska kupnine najkasneje v dveh letih po sklenitvi (10.1.1994), je tožena stranka zašla v zamudo s plačilom najkasneje z 11.1.1996 in so zato zamudne obresti začele teči s tem dnem. Revizijsko sodišče je le še preizkusilo, ali je tožeča stranka uporabila pravilen tečaj tuje valute. Tožeča stranka je uporabila sicer tečaj na dan 10.1.1996 (88,342126 SIT za 1 DEM), pravilno pa bi bilo uporabiti tečaj na dan 11.1.1996 (88,377192 SIT za 1 DEM), ker je šele na ta dan nastala zamuda. Dolg tožene stranke po tečaju na dan 11.1.1996 je znašal 17.675.438,40 SIT. Ker pa je tožeča stranka terjala manj (17.668.432,40 SIT), je njen tožbeni zahtevek tako glede glavnice kot tudi glede zamudnih obresti od 11.1.1996 naprej v celoti utemeljen.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje v spredaj opisanem obsegu materialnopravno zmotno presodili poravnavo, zaradi česar sta njuni sodbi napačni in ju je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenem zahtevku na plačilo kupnine v znesku 200.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo.

II.

Revident meni, da si je drugostopenjsko sodišče razložilo poravnavo napačno tudi v tistem delu, ki se nanaša na zahtevek za odpravo poškodb na cestnem telesu in vodih. Revident je v reviziji opozoril na okoliščino, da je bila ena od s poravnavo prevzetih dolžnosti tožene stranke tudi izgradnja kletnega nadstropja poslovne zgradbe in zasutje gradbene jame (točka II poravnave), oboje pa do 31.1.2000. Le v tem primeru bi položeni znesek, to je 30.000.000,00 SIT zadoščal za odpravo poškodb. Ker pa tožena stranka ni zgradila kletnega nadstropja in zasula gradbene jame, je po revidentovem mnenju tožbeni zahtevek tožeče stranke vendarle utemeljen. Revident poleg tega tudi graja odločbo drugostopenjskega sodišča, ker po njegovem mnenju ni utemeljila, zakaj tožeča stranka ni upravičena do terjatve, čeprav tožena stranka ni izpolnila vseh obveznosti iz poravnave.

Pritožbeno sodišče (in enako pred njim prvostopenjsko sodišče) je svojo odločitev oprlo na določila točk II, III in IV/3 poravnave. Obveznosti sta toženi stranki nalagali tako točka II kot tudi točka III. S točko II se je zavezala zgraditi kletno nadstropje poslovne zgradbe in tudi odpraviti v času gradnje nastale poškodbe. V točki III/2 se je tožena stranka zavezala položiti 30 milijonov SIT, kar je po (neizpodbijani) ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tudi storila. S točko III/3 pa je tožena stranka za primer, če ne bo izpolnila svojih obveznosti iz točke II, dovolila tožeči stranki, da sama izvrši sanacijo ceste in sicer s sredstvi, ki jih je deponirala pri notarju na temelju točke III/2 poravnave. V točki IV/4 se je tožeča stranka obvezala umakniti tožbeni zahtevek za odpravo poškodb ceste in vodov (sanacijo) in tudi podrejeni zahtevek za nadomestitev stroškov odprave poškodb, če tožena stranka izpolni pogoje iz III. točke poravnave.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta pravdni stranki s poravnavo, ki jo je tožena stranka izpolnila s tem, da je pri notarju položila dogovorjeni denarni znesek, v celoti razrešili sporno razmerje v zvezi s sanacijo ceste (prvi odstavek 1089. člena ZOR). Zato iz tega naslova tožeča stranka do tožene ne more imeti nobenih zahtevkov več.

Revident očita drugostopenjski sodbi tudi, da se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb glede točke II poravnave. Takšen očitek je neutemeljen. Drugostopenjska sodba izrecno pove, da tožeča stranka na račun sanacije od tožene stranke ne more zahtevati nič več, tako da revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s točko II poravnave, ne drži. Toda tudi če se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vsemi pritožbenimi navedbami, s tem še ni kršilo določb pravdnega postopka. Iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v povezavi z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP) namreč izhaja, da mora drugostopenjska sodba vsebovati razloge o odločilnih dejstvih; o pritožbenih navedbah se mora torej izjasniti le toliko, kolikor se nanašajo na bistvene razloge za odločitev.

Obrazložitvi pritožbenega sodišča pa pomanjkljive obrazložitve glede odločilnih razlogov ni mogoče očitati.

Glede tega tožbenega zahtevka je revizijsko sodišče torej ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

III.

Revizijsko sodišče mora v primeru spremembe sodb sodišč druge in prve stopnje odločiti ne le o revizijskih stroških, temveč tudi o stroških postopka pred drugo- in prvostopenjskim sodiščem (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Pravdni stranki sta se deloma poravnali tudi glede pravdnih stroškov (točka IV/4-6 poravnave). Dosegli sta sporazum, da vse stroške v zvezi z začasno odredbo plača tožena stranka in je tožeča stranka z poravnavo zanje dobila izvršilni naslov. Glede stroškov v zvezi s tožbenim zahtevkom na odpravo poškodb ceste (podrejeno na plačilo 226.609.350,35 SIT) sta pravdni stranki v poravnavi predvideli umik tožbe po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke. Vendar do umika tožbe ni prišlo. To pa ni bistveno, ker je iz stroškovnikov obeh pravdnih strank razvidno, da sta stroške priglasili po vrednosti spornega predmeta 32.969.104,74 SIT, torej le po vrednosti glavnega denarnega zahtevka na plačilo kupnine po prodajni pogodbi. Zato je revizijsko sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških kot merilo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) vzelo le uspeh z denarnim zahtevkom.

S tistim delom denarnega zahtevka, ki je ostal sporen še po sklenitvi poravnave, je tožeča stranka uspela v celoti. Za razliko je po sklenitvi poravnave umaknila tožbo, v času med sklenitvijo poravnave in umikom tožbe pa v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka niso nastali nobeni stroški. Tožeča stranka zato toženi stranki ni dolžna povrniti stroškov v zvezi z njim (prvi odstavek 158. člena ZPP).

Tožena stranka mora tožeči torej povrniti vse pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske sodbe naprej. Tudi v pritožbi in reviziji je priglasila stroške, kot da vrednost spornega predmeta še vedno znaša vseh 32.969.104,74 SIT. Uspela je z zahtevkom za plačilo 17.668.432,40 SIT, zato ji gredo stroški le v tolikšnem obsegu, kot če bi pritožbo in revizijo vložila samo glede tega denarnega zahtevka.

Tožeča stranka je po tarifni številki 13 opravičena do 1.800 točk nagrade za tožbo, 1.700 točk nagrade za prvo pripravljalno vlogo z dne 6.10.1998, po 1.275 odvetniških točk nagrade za pripravljalni vlogi z dne 5.11.1998 in 12.2.2001, 1.200 odvetniških točk nagrade za zastopanje na naroku 12.2.2001 in 600 odvetniških točk za zastopanje na naroku 19.3.2001, kar znaša skupaj 7.850 odvetniških točk. Ni pa upravičena do nagrade za pripravljalno vlogo z dne 30.11.1998, ker se vloga ne nanaša na plačilo kupnine po prodajni pogodbi. V denarju znaša nagrada za delo odvetnika na prvi stopnji, skupaj z 19 % DDV, 934.150,00 SIT. Poleg tega je tožeča stranka upravičena do 225 odvetniških točk nadomestila za izdatke za stranko (drugi odstavek 15. člena Odvetniške tarife), kar znaša v denarju 22.500,00 SIT, skupaj z nagrado za delo odvetnika pa 956.650,00 SIT.

Tožeča stranka je uspela s svojo pritožbo, kolikor se je ta nanašala na 17.668.432,40 SIT. Zahtevala je povračilo 2.125 odvetniških točk, po tarifni številki 13 v povezavi s prvo točko tarifne številke 16 Odvetniške tarife upravičena pa je le do povračila 1.500 odvetniških točk in 19 % DDV, poleg tega pa še do 35 odvetniških točk povračila za materialne stroške (v denarju: 3.500,00 SIT). V denarju znaša njen zahtevek v celoti 182.000,00 SIT.

V revizijskem postopku je tožeča stranka zahtevala povračilo 2.125 odvetniških točk, po tarifni številki 13 v povezavi z tretjo točko tarifne številke 16 Odvetniške tarife pa je upravičena le do 1.800 odvetniških točk nagrade za revizijo in 20 % DDV. Nagrada znaša v denarju skupaj 216.000,00 SIT. Upravičena je tudi do povrnitve izdatkov za materialne stroške v skupni višini 44 točk, kar znaša v denarju 4.400,00 SIT. Nagrada in povrnitev materialnih stroškov znašata skupaj 263.300 SIT.

Tožena stranka mora tožeči povrniti skupaj 1.401.950,00 SIT.