Jedro

Tožnik mora pri konfesorni tožbi dokazati obstoj služnostne pravice in da je lastnik gospodujoče stvari, toženec pa lastnik služeče stvari ter da ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti ali mu jo preprečuje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti kakršno poseganje v služnostno pravico prehoda, prevoza z motornimi in osebnimi vozili ter gradbenimi stroji, po poti, v dolžini 30 m in širini 3,5 do 4 m in 0,5 m dela zemljišča po celotni dolžini nabrežine zgrajene poti v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 964/9 k.o. ... ter breme parcele št. 964/12, vpisane v vl. št. 24 k.o. ... in mora odstraniti pet betonskih nosilcev, ki jih je postavila na parceli št. 964/12 ter odstraniti kamenje na nabrežini in pod njo parcele št. 964/12 ter povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da sta tožeči stranki dolžni plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 107.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta tožnika pridobila sporno služnost s kupoprodajno pogodbo z dne 9.9.1981 ter že v letu 1981 zgradila pot, nabrežino in jo takšno v celotni dolžini poti nemoteno uporabljala še 0,5 m ob celotni dolžini nabrežine, vse do posega toženih strank. Neumestno je stališče sodišča, da bi morala tožnika dokazati, da ne posegata v parc. št. 614/3, saj imata priznano služnost poti, nabrežine in 0,5 m ob nabrežini. Služnost sta knjižnemu lastniku parc. št. 614/2 in 614/3 plačala in jima nedvomno tudi pripada. Toženci pa niso pridobili lastništva parc. št. 614/3. Kot dokaz tožnika v prilogi dostavljata fotografijo jasno vidnega mejnika med parc. št. 614/2 in 614/3. Toženci so bili z njuno služnostjo seznanjeni in je do posega v letu 1989 niso onemogočali. Šele takrat, ko je med njimi prišlo do spora zaradi dimljenja, so toženci pričeli posegati v služnostno pravico tožnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem postopku v celoti upoštevalo napotke sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 29.5.1996, opr. št. I Cp 351/96. Obravnavalo in pravilno odločilo je o vseh ugovorih tožene stranke ter v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da je verjetnejša navedba tožene stranke, da so sporni betonski stebri in trta na parc. št. 964/13 k.o. ... in opozorilo, da je tudi priča V. B. izpovedal, da je zemljišče, na katerem so betonski stebri s trto, last tožene stranke. Tega zemljišča pa nikoli ni dal tožnikoma. Tožba za varstvo služnostne pravice je urejena v 57. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem lahko služnostni upravičenec v primeru, če mu kdo neupravičeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

Po skrbni in kritični presoji vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka v tej pravdi ni dokazala, da ima služnostno pravico po parc. št. 964/13 k.o. ..., kjer so nameščeni stebri in kjer je trta, niti ni dokazala, da jo je tožena stranka s svojim ravnanjem kakorkoli ovirala v izvrševanju njene služnostne pravice, ki poteka po poti in po 0,5 m širokem pasu nabrežine ob poti. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi, ter se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Za tak svoj zaključek je imelo sodišče prve stopnje vso oporo v izvedenih dokazih, zlasti ogledu na kraju samem ter upoštevaje izpovedi V. B. (list. št. 18) ter M. P. (list. št. 82). Ob odločanju o tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo splošno trditveno in dokazno pravilo, da nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so njej v korist. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.