Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti.

Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo.

Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na parceli z ID znakom ... 1101/3 in ... 1101/4, in glede stroškovne odločitve razveljavi ter se mu v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v delu, ki se nanaša na parcelo z ID znakom ... 1545/3, sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice (I. točka izreka) in ji naložilo plačilo 799,65 EUR stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi uveljavlja kršitev pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb v odgovoru na odgovor upnika. Meni, da smiselna uporaba pravil pravdnega postopka v postopku zavarovanja z začasno odredbo dopušča navajanje novih dejstev in dokazov, dokler sodišče prve stopnje ne odloči o ugovoru, saj narok praviloma ni izveden. Sodišče mora ustrezno uravnotežiti položaje strank glede možnosti izjavljanja. Upoštevanje dolžničinih navedb ne bi zavleklo postopka. Že iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je dolžnica pridobila parceli št. 1101/3 in 1101/4 na podlagi darilne pogodbe in pomeni njeno posebno premoženje. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da se mu ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je upnik z gradnjo na navedenih dolžničinih parcelah pridobil lastninsko pravico. Sodna praksa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, se nanaša na preteklo ureditev iz Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem svetu in ne na novo ureditev iz Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), kot je uveljavljena v 8. členu. Z vložkom v dolžničino posebno premoženje upnik ne more pridobiti lastninske pravice. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe parceli povezana celota, kar je napačno utemeljilo na podlagi vpogleda v podatke katastra. Dolžnici sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi se v tej zvezi izjavila. Iz s strani dolžnice predloženega geodetskega izpisa izhaja, da parcela št. 1101/4 ne predstavlja funkcionalnega zemljišča stavbi. Graja stroškovno odločitev, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo upničinega delnega neuspeha v postopku. Opozarja na nejasnost odločitve glede veljavnosti začasne odredbe. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb dolžnice v vlogi z dne 26. 2. 2019, v kateri je zatrjevala, da sta parceli št. 1101/3 in 1101/4 obe k.o. ... - R. njeno posebno premoženje, pridobljeno na podlagi darila, je kršilo njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Podana je postopkovna kršitev, ki že sama zase pomeni razlog za razveljavitev sodne odločbe, zato je sodišče druge stopnje, ne da bi se spuščalo v vsebinsko pravilnost sprejete odločitve v delu, ki se nanaša na navedeni parceli, pritožbi ugodilo, v tem delu sklep razveljavilo in v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo prestrogo stališče, da je bila dolžnica v fazi podaje navedene vloge prekludirana glede navajanja novot. Odstop od obveznosti sodišča, da pretehta navedbe z vidika njihove relevantnosti (kar je učinek upoštevanja prekluzije), pomeni poseg v ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave - v nadaljevanju URS). Ta pa je dopusten le, če se z njim (upoštevaje tudi splošno načelo sorazmernosti - 2. člen URS) uresniči cilj pospešitve in koncentracije postopka. Zaradi hudih posledic za stranke in materialno pravilnost sodne odločbe ima sistem prekluzij v postopku pomen izjeme, ki zahteva ozko razlago. Prekluzija je dopustna le, če je nujno potrebna za učinkovito sojenje v razumnem roku. Strogost pri njeni uveljavitvi je omiljena. Negativne posledice prekluzije so utemeljene le, če je stranka prekršila obveznost prispevanja k pospešitvi postopka, pri čemer jo mora bremeniti krivda za takšno ravnanje. Pojma krivde pri tem ni dopustno razlagati strogo.1

7. V obravnavani zadevi hitrost postopka, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne bi bila prizadeta. Upoštevanje dolžničinih navedb ne bi zahtevalo občutno več časa. Resničnost navedb bi bilo mogoče s stopnjo verjetnosti, ki je kot dokazni standard uveljavljen v postopku z začasno odredbo (272. člen ZIZ), presoditi že z vpogledom v vlogi priložena zgodovinska izpiska za obravnavani nepremičnini, in vročiti vlogo nasprotni stranki.

8. Glede omejitve dolžničine pravice do izjave v konkretni zadevi tudi nima pomena niti drugi argument sodišča prve stopnje, da je dolžnica neupravičeno zastavila izpodbijanje začasne odredbe v zadnji vlogi povsem na novo. Pogoj nekrivdnega kasnejšega navajanja novot je lahko podan tudi v primeru, ko je stranka za navedena dejstva in dokaze že vedela prej (v obravnavani zadevi v času ugovora), a se glede na obstoječe procesno gradivo še niso izkazali kot relevantni. Tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi nasprotne stranke lahko povzročijo upošteven obrat v postopku. Lahko se ob upoštevanju prave mere tudi dopusti kasnejša navedba rezervnega argumenta, če se izkaže, da s primarnim stranka ni uspešna.2

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dolžnico posebej pozvalo k izjavi z dopisom z dne 15. 2. 2019 in to s pojasnilom, da je upnik v odgovoru na ugovor podal nove relevantne trditve in dokazne predloge, na katere lahko odgovori v postavljenem roku. V situaciji, ko stranka reagira na jasen poziv sodišča k izjavi o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti. Še zlasti, ko je očitno, da je sodišče sprejelo upnikovo navajanje novot in s tem razširilo upoštevno procesno gradivo, ki ga je imela v oziru dolžnica v času vložitve ugovora.

10. Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen URS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Dolžnica je upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njeno izjavo upoštevalo. Sodišče prve stopnje predhodno tudi v ničemer ni omejilo možnosti njene izjave, kot to sicer dopuščajo določila 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in ji dalo pouka o sankciji prekluzije. Stališče sodišča prve stopnje, da ne upošteva dolžničinih navedb iz zadnje njene vloge, je neprepričljivo toliko bolj, ko je ugotovitev o odločilnem dejstvu oprlo na očitek dolžnici, da v tej isti zadnji vlogi ni nasprotovala upnikovim trditvam in priloženim dokazom iz odgovora na ugovor.3 Pojasnjeno ravnanje sodišča prve stopnje je postavilo stranki postopka v neenakovreden položaj, in s tem kršilo dolžnici ustavno pravico do enakega sodnega varstva pravic, kot utemeljeno navaja dolžnica v pritožbi.

11. Sodišču prve stopnje pa vprašanja nekrivde in zastoja v postopku niti ne bi bilo treba presojati. Razumevanje sodišča prve stopnje glede določil 286. člena ZPP, ki jih je smiselno uporabilo v postopku z začasno odredbo, da je dolžnik omejen glede navajanja novot na prekluzivni rok za ugovor, kasneje pa lahko navaja nova dejstva in dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel že v ugovornem roku ali če se ne bi zavleklo reševanje zadeve, prekomerno oži dolžnikov prostor za izjavo. Kot je že bilo pojasnjeno, je glede omejevanje dolžnika pri izjavljanju s prekluzijami pravilno uporabiti mehkejši pristop k razlagi, ki zmanjša učinek prekluzije na nujno potrebno mero. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je z vidika procesnega ravnotežja podoben pravdnemu postopku, v katerem je položaj strank enakovreden, saj upnik še nima izvršilnega naslova, ki v izvršilnem postopku procesno ravnotežje nagne v njegovo korist. Če sodišče izvede narok, je to zadnji trenutek, ko lahko dolžnik neomejeno navaja novote, vendar mora računati, da sodišče morda tega ne bo izvedlo, zato je odgovor na odgovor upnika na ugovor zadnja vloga, ko dolžnik še lahko računa, da bodo njegove navedbe upoštevane. Zaradi jasnosti dolžnikovega položaja pa mora sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določil 286.a člena ZPP navedeno omejitev izjavljanja uresničiti preko pisnega poziva z ustreznim pravnim poukom.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ob upoštevanju pojasnjenih stališč ponovno proučiti ugovor skupaj z njegovo dopolnitvijo v kasnejši vlogi z dne 26. 2. 2019, izvesti dokazni postopek in o njem v razveljavljenem delu ponovno odločiti. Ponovno bo tudi moralo sprejeti odločitev o stroških, pri čemer bo moralo upoštevati končni uspeh strank v postopku.

13. Sodišče druge stopnje pri tem pritrjuje stališču iz pritožbe, da je bila pridobitev lastninske pravice z vložkom v posebno premoženje zunajzakonskega partnerja dopustna le v času veljavnosti ZTLR, ne pa tudi po uveljavitvi SPZ, ki dopušča le še obligacijski zahtevek.4 Navedeno je bistveno zaradi povezanosti dovoljene začasne odredbe s kasneje sproženim pravdnim postopkom, v katerem se uveljavlja lastninskopravni zahtevek, utemeljen na vložku v obliki skupne gradnje hiše zunajzakonskih partnerjev na zemljišču, glede katerega je kot lastnica vknjižena dolžnica.

14. Dolžnica je sicer navedla, da izpodbija celotni sklep sodišča prve stopnje o ugovoru, vendar ni podala konkretne graje dela odločitve, ki se nanaša na parcelo z ID znakom ... 1545/3. Dolžnica je le povzela pravne temelje, ki jih je navedel upnik v predlogu za začasno odredbo za vse stvari, glede katerih je predlagal prepoved obremenitve in odtujitve, v nadaljevanju pa je pritožbeno grajo usmerila izključno na preostali dve parceli in le v tej zvezi podala konkretne pritožbene očitke.

15. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje v ostalem pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem delu ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev materialnega prava, ki je bilo v zvezi z negrajano dejansko podlago pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 O ustavnem pomenu prekluzij glej Galič, A: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 214 in 215. Glej tudi Galič, A.: O namenu prekluzij v pravdnem postopku. Odvetnik, 2013, št. 60, str. 17 in nasl. Avtor tudi navaja, da je sorazmernost (tudi glede prekluzij) tisto, kar se v modernem razvoju pravdnega postopka najbolj poudarja. Pri tem meni, da določb o prekluzijah ni mogoče učinkovito uporabiti, če sodnik nima izdelane delovne metode spora. Odgovornost in aktivnost sodnika se s postroževanjem sistema prekluzij povečuje. Glej tudi Galič, A. v: Ude, L. in Galič, A. (red.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2006, 2. Knjiga, str. 598 in nasl. 2 Obsežno o razumevanju nekrivde pri navajanju novot glej Galič, A. v: Ude, L. in Galič, A. (red.): nav. delo, str. 600 in 601. 3 Glej 11. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 4 Obsežno o vložkih v razmerju do posebnega in skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev Hudej, J. in Ščernjavič, I.: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi. Pravnik št. 11-12/2010, str. 766.