Jedro

Tožniki so zatrjevali prost dostop do stanovanja (in ne v stanovanje). Tudi če so bila vrata stanovanja običajno odklenjena, to ne pomeni, da so v stanovanje vstopali neomejeno, po lastni volji. Tudi sami so trdili, da so tja zgolj prihajali na obisk. Pravice do posestnega varstva stanovanja nimajo, saj na njem posesti niso imeli. Res je sicer, da je prvi tožnik v trenutku očetove smrti (zakonito) posest pridobil tudi kot dedič. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da bi ugoditev zahtevku v tem delu kršila pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ljudi, ki v njem bivajo. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženca prvemu tožniku ni mogoče nuditi zahtevanega posestnega varstva oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj bi šlo za prekomeren poseg v pravico toženca in njegove matere do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka ugotovilo, da je toženec motil mirno posest tožnikov s tem, da je med 8. 10. in 9. 10. 2020 namestil kovinski zapah oz. zapiralo na garažna vrata, ki se nahajajo na zahodni strani v pritličju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 309/4 k. o. ... in na naslovu ..., s št. stavbe 378 (I/1). Tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (I/2) ter mu v bodoče prepovedalo s takimi in podobnimi ravnanji ter obnašanjem posegati v posest tožnikov na premičninah, in sicer orodju in strojih ter drugih premičninah, ki se nahajajo v garaži stavbe (I/3). V II. točki izreka je ugotovilo, da je toženec motil mirno posest tožnikov s tem, da je med 8. 10. 2020 in 9. 10. 2020 privijačil vhodna vrata na vzhodni strani stanovanjske stavbe, ki povezujejo pritlične prostore stavbe v lasti prvega tožnika, stoječe na parceli 309/3 k. o. ... s št. stavbe 379, s prostori v pritličju in prvem nadstropju stavbe stoječe na parc. št. 309/4 k. o. ... s št. stavbe 378 (II/1). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (II/2), tožencu pa prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji in obnašanjem posegati v posest tožnikov na prostorih v pritličju (razen v kurilnici in pralnici z WC-jem, glede česar je tožbeni zahtevek zavrnilo) in prvem nadstropju stavbe s št. 378, stoječe na parc. št. 309/4 k. o. ... (do vhoda v stanovanje v prvem nadstropju, ne pa tudi naprej, glede česar je tožbeni zahtevek zavrnilo). V III. točki izreka je tožencu naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v višini 1.658,34 EUR.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujejo tožniki, in sicer zoper točke izreka I/2, I/3, II/3 in III. Točki I/2 in I/3 izreka izpodbijajo, ker je sodišče prve stopnje naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in prepovedalo nadaljnja motilna ravnanja le glede premičnin, ne pa tudi glede samih prostorov v pritličju, predvsem garaže. Menijo, da sodišče glede na pripoznavo zahtevka, kolikor se nanaša na garažna vrata, ni ustrezno oblikovalo izreka (vključno z garažo samo, ne samo premičninami). Točko II/3 izpodbijajo, ker je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo le do vhoda v stanovanje, ne pa tudi naprej. Izpodbijajo zavrnitev oziroma omejitev zahtevka v delu, ki se nanaša na dostop tožnikov do stanovanja v prvem nadstropju, do katerega so pred motilnimi ravnanji nemoteno dostopali. Ne gre za položaj dveh nasproti si stoječih ustavnih pravic, saj toženec v času motilnih ravnanj ni imel posesti, ker je stanovanje šele preurejal, sam pa ne bo dedoval, zato na stanovanju ni imel posesti. Takšen ugovor bi lahko podala le mati oziroma sodedinja, ki pa ni stranka v postopku. Glede vhodnih vrat v stanovanje v prvem nadstropju tekom postopka niso dali navedb, ker niso bila sporna v smislu motilnih ravnanj, saj so bila ves čas odklenjena (toženec je privijačil le vmesna vhodna vrata). Nazadnje izpodbijajo še stroškovni del odločitve, in sicer v delu, kolikor je sodišče delno zavrnilo stroške zastopanja na pripravljalnem naroku. Stališče Upravnega odbora Odvetniške zbornice je, da ima odvetnik pravico zaračunati oba naroka (pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo), ne glede na to, ali sta se opravila isti dan ali ločeno. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je tožbi pretežno ugodilo. Pritožniki sicer pravilno opozarjajo, da se izrek izpodbijanega sklepa v prepovednem delu pod točko I/3 izreka nanaša le na premičnine, garaža sama ni omenjena. Vendar pa je prepoved poseganja v njihovo posest garaže vključena v ugodilni del izreka pod točko II/3, saj ta tožencu prepoveduje posegati v posest tožnikov na prostorih v pritličju (razen v kurilnici in pralnici z WC-jem) - garaža pa se nahaja v pritličju. Prav tako restitucijski del (točka I/2 izreka) tožencu nalaga, da vzpostavi prejšnje mirno posestno stanje tako, da bo mogoče skozi ta vrata normalno dostopati v garažo in v stavbo. Iz izreka izpodbijanega sklepa kot celote tako kljub vsemu izhaja, da je tožencu prepovedano posegati v posest tožnikov na garaži. 7. Izpodbijana odločitev je pravilna tudi v zavrnilnem delu. Tožniki lastne posesti na stanovanju v prvem nadstropju stare hiše, v katerem živi mati prvega tožnika, niso zatrjevali. V tožbi so se sklicevali zgolj na to, da so redno obiskovali mater (babico). Zatrjevali so torej prost dostop do stanovanja (in ne v stanovanje). Tudi če so bila vrata stanovanja običajno odklenjena, to ne pomeni, da so v stanovanje vstopali neomejeno, po lastni volji. Tudi sami so trdili, da so tja zgolj prihajali na obisk. Pravice do posestnega varstva stanovanja nimajo, saj na njem posesti niso imeli. Res je sicer, da je prvi tožnik v trenutku očetove smrti (zakonito) posest pridobil tudi kot dedič. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da bi ugoditev zahtevku v tem delu kršila pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ljudi, ki v njem bivajo. Prepovedni del zahtevka oziroma izreka sklepa se nanaša na ravnanja v prihodnosti, zato je pomembno tudi stanje glede na trenutek glavne obravnave. Med strankama ni sporno, da se je toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vselil (preselil) v stanovanje v prvem nadstropju stare hiše. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženca prvemu tožniku ni mogoče nuditi zahtevanega posestnega varstva oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj bi šlo za prekomeren poseg v pravico toženca in njegove matere do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.1 Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ugoditev zahtevku omejilo do vhoda v stanovanje.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroškovnim delom odločitve. V primeru, da sodišče na isti dan izvede pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, skladno s sodno prakso stranki oziroma njenemu pooblaščencu ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, saj v tem primeru ne gre za posebno storitev.2

9. Iz zgoraj navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pripomniti velja, da pri posestnem varstvu ne gre (neposredno) za varovanje pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato ne gre za kolizijo enakovrednih pravic. 2 VSL Sklep I Cp 1379/2018 z dne 14. 9. 2018, VSL Sklep I Cp 2017/2020 z dne 30. 11. 2020, VSL Sklep I Cp 193/2021 z dne 15. 3. 2021, VSL Sodba I Cp 450/2022 z dne 31. 5. 2022. Pritožba se sicer sklicuje na drugačno stališče Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS), vendar pa ne navede, katero je to stališče. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da ima Upravni odbor OZS sicer v 19. členu OT pooblastilo za sprejemanje pojasnil OT, vendar pa OZS za tako določbo OT (kot podzakonskega akta) nima podlage v 19. členu ZOdv. Ta določa, da OZS sprejema OT po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato pojasnilo, h kateremu ni izkazano soglasje Ministra za pravosodje in ki ni bilo objavljeno v Uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu in za sodišče zato ni zavezujoče (tako VSRS Sodba I Up 996/2005, UPRS Sodba I U 2427/2018-11, UPRS Sodba I U 1298/2018, UPRS Sodba I U 933/2018, VSL Sklep I Cp 1379/2018).