Jedro

Kot izhaja iz obrazložitve izvršilnega naslova, kar med strankami ni sporno, prisojeno predstavlja odškodnino, ki jo je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžan plačati upniku po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, v katerem zakon vzpostavlja odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Ker gre torej v konkretni zadevi za plačilo odškodnine, katere temelj je določen v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 in ne v določbah OZ, ni mogoče uporabiti pravila iz 376. člena OZ.

Višje delovno in socialno sodišče v drugem in tretjem odstavku izreka izvršilnega naslova dolžniku ni naložilo plačilo glavnice v smislu običajne glavnice kot odmene za neko storitev, niti ne kot glavnico v smislu višine odškodnine, temveč je naložilo plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja glavnico kot tako. Zamudne obresti tečejo do dejanske izvršitve ustrezne odločbe, kar pa dolžnik ni ugovarjal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep spremeni v 1. točki in se ugovoru delno ugodi tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in izvršba ustavi za zakonske zamudne obresti od 50.414,29 EUR za čas od 21. 6. 2010 dalje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnik mora upniku v roku osmih dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 553,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi in mu naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 553,92 EUR s pripadki.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Dolžnik v pritožbi navaja, da je s plačilom 27.994,48 EUR v celoti izpolnil obveznost po izvršilnem naslovu. Dolžnik je namreč pri plačilu obveznosti po izvršilnem naslovu omejil tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic v skladu s pravilom, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (ne ultra alterum tantum). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo, ko tega pravila ni upoštevalo pri odločanju o ugovoru. Kot izhaja iz že predloženega obračuna obresti, so zakonite zamudne obresti od vseh posameznih zneskov glavnic dosegle glavnico do uveljavitve OZ-A, to je do 22. 5. 2007. 3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. V pritožbi navaja, da zahtevek za plačilo zamudnih obresti v tem primeru ne predstavlja nadomestila za uporabo denarja, ampak način obračuna odškodnine. Gre namreč za posebno ureditev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem je po določbi drugega odstavka 276. člena določena pavšalna odškodnina, ki je enaka zakonskim zamudnim obrestim, ki tečejo, ko bi moral biti posamezni znesek izplačan, pa do izvršitve odločbe. Ne gre za zamudo pri izplačilu določenega denarnega zneska, ki je vezan na določeno pravico, ampak gre za odškodnino, če o pravici ni bilo pravočasno odločeno. Glede višine obresti se drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 naslanja na zakonsko določene zamudne obresti. Navedena določba pa se v ničemer ne sklicuje na OZ glede teka in obračuna obresti, niti nanj ne napotuje. ZPIZ-1 ne pozna omejitve, po kateri naj bi bila odškodnina omejena le do še enega zneska odškodnine, glede na znesek glavnice. ZPIZ-1 ne ureja pravila ne ultra alterum tantum, ki velja le za tek obresti od glavnice, ne pa tudi za odškodnino. V kolikor bi sodišče ob izdaji izvršilnega naslova to normo moralo uporabiti, bi sodišče to navedlo že v izreku odločbe. Tega ni storilo. Razlog je očiten, saj je štelo, da to pravilo v tej konkretni zadevi ne velja. Potrebno je tudi upoštevati posebno situacijo, saj nasproti upniku ne stoji dolžnik, ki bi bil socialno oziroma ekonomsko šibak, temveč gre za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je državna ustanova. Zavod ima položaj močnejše stranke. Namen prava pa je ščititi šibkejšo stranko v razmerju. Ker gre v konkretnem primeru za razmerje med nadrejenim in podrejenim, ni nobene potrebe, da bi se zaščitilo dolžnika kot močnejšo stranko. Prav slednje je namreč namen omejitve teka zamudnih obresti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Dolžnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, a so pritožbene navedbe konkretizirane le glede pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Dolžnik meni, da sodišče prve stopnje v tej zadevi ni pravilno uporabilo določbe 376. člena Obligacijskega zakona – OZ, ki je do datuma njene veljavnosti določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tak ugovor zavrnilo, ker bi ga moral dolžnik uveljavljati že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v izvršilnem naslovu – sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča – sodišče tek zamudnih obresti ni omejilo zvišino glavnice. Sklenilo je, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od posameznih zneskov izterjevane glavnice prenehajo teči šele z dnem izpolnitve obveznosti oziroma z dnem plačila, kot je to povsem jasno določeno v pravnomočnem izvršilnem naslovu. Navedlo je še, da je Višje delovno in socialno sodišče odločilo o obveznosti dne 22. 4. 2010, ko je zadeva tudi postala pravnomočna, kar je po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. 7. Višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razloga, navedenega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot tudi iz razloga, ki ga upnik poudarja tako v odgovoru na ugovor kot tudi v odgovoru na pritožbo – za konkretno obveznost pravilo ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ ne uporablja.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je upnik v predlogu za izvršbo v celoti sledil zapisanemu v izvršilnem naslovu, ko je zahteval plačilo terjatve, za katero je že v predlogu za izvršbo navedel, da gre za odškodnino po 276. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, in sicer zakonite zamudne obresti (to je brez osnovne glavnice) od zneskov: 19.178,49 EUR, ki tečejo od 1. 1. 2000 dalje, od zneskov 443,94 EUR, ki tečejo od 1. 2., 1. 3., 1. 4., 1. 5. in od 1. 6. 2000 dalje, od zneskov 454,36 EUR, ki tečejo od 1. 7. 2000, 1. 8., 1. 9., 1. 10., 1. 11., 1. 12. in od 1.1. 2001 dalje, od zneskov 481,01 EUR, ki tečejo od 1. 3. 2001, 1. 4., 1. 5., 1. 6., 1. 7. in od 1. 8.2001 dalje ter od zneska 515,64 EUR, ki tečejo od 1. 9. 2001 dalje. Pri tem je upošteval, da je dolžnik dne 21. 6. 2010 obveznost (delno) že plačal v znesku 27.994,48 EUR, in izračunal, da na dan 21. 6. 2010 preostale neplačane obresti znašajo še 50.414, 29 EUR. Tako dobljeni znesek je zahteval v izterjavi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 21. 6. 2010 dalje.

9. Višje sodišče se je moralo pri odločitvi o pritožbi opredeliti tudi do dejstva, ali se v tej zadevi uporablja razlaga določb o časovnih mejah pravnomočnosti in pravila ne ultra alterum tantum, kot jo je Vrhovno sodišče zavzelo v več odločitvah (prim. II Ips 10/2011 z dne 5. april 2012, II Ips 402/2011 z dne 5. april 2012, II Ips 136/2011 z dne 26. april 2012), v katerih je Vrhovno sodišče navedlo, da v primerih, v katerih je v izvršilnem naslovu zapisano, da je dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti do plačila, je potrebno to določbo upoštevati tako, da višino obresti nominalno ugotovi v izvršilnem postopku z razlago sodišče, to pomeni, da se tudi v izvršilnem naslovu, ne glede na to, kdaj je bil izvršilni naslov izdan, pred ali po odločbi Ustavnega sodišča, št. U-I-300/04, interpretira zapis, da obresti tečejo do njenega plačila, skladno z vsakokratnimi pravili o teku zamudnih obresti. Do plačila ni razumeti dobesedno. Višje sodišče je v konkretni zadevi moralo ugotoviti, ali se razlogi, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče, uporabljajo tudi v tej izvršilni zadevi, saj upnik utemeljuje neuporabo pravila ne ultra alterum tantum v naravi same obveznosti – plačilo odškodnine zaradi nepravilne odločitve oziroma neodločanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Višje sodišče je zaključilo, da je upnikovo stališče, ki ga poudarja tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, pravilno.

10. Vrhovno sodišče je v omenjenih odločbah zavzelo stališče, da so zamudne obresti v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Odločitev o njih je dovolj določena, če so opredeljene v treh pogledih: od katerega zneska (glavnice) tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Če se za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno z razlago sodišče v izvršilnem postopku. Vrhovno sodišče je torej upoštevalo tri kriterije: določljivost zneska, časovni kriterij in višino obrestne mere, pri tem pa navedlo, da gre v tem primeru za tako imenovane stranske oziroma akcesorne obveznosti. Jasno je, da v takem primeru znesek akcesornih, stranskih obveznosti lahko sodišče izračuna šele, ko je znano plačilo glavne terjatve. Prav slednje pa ni primer v tem postopku. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče poudarja, da višje delovno in socialno sodišče v drugem in tretjem odstavku izreka izvršilnega naslova dolžniku ni naložilo plačilo glavnice v smislu običajne glavnice kot odmene za neko storitev, niti ne kot glavnico v smislu višine odškodnine, temveč je naložilo plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja glavnico kot tako. Dolžniku je namreč naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.178,49 EUR od 1. 1. 2000 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v 8. točki obrazložitve, od posamezne zapadlosti (konkretno od 1. 2. 2000 do 1. 9. 2001), in sicer za zneske, ki so zapadli mesečno v tem obdobju, vse pa dalje do plačila. Kot izhaja iz obrazložitve izvršilnega naslova, kar med strankami ni sporno, prisojeno predstavlja odškodnino, ki jo je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžan plačati upniku po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, v katerem zakon vzpostavlja odgovornost za posledico, na podlagi katere je zavod, ne glede na svojo krivdo, dolžan upravičencu izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe (1). Ker gre torej v konkretni zadevi za plačilo odškodnine, katere temelj je določen v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 in ne v določbah OZ, ni mogoče uporabiti pravila iz 376. člena OZ. Po izrecni določbi citiranega člena ZPIZ-1 odškodnina teče vse do izvršitve odločbe, kar pa je bistveno drugače kot pri običajnih obligacijskih razmerjih. Gre namreč za limitirano odškodnino, za katero zakon določa, da teče do izvršitve odločbe. Višje sodišče opozarja, da niti upnik niti dolžnik v tem postopku nista zatrjevala kakršne koli izvršitve odločbe v smislu drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. 11. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 465/2006, sodba z dne 22. 1. 2008, že zavzelo stališče, da se odškodnina po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 razlikuje od odškodnine po določbah ZOR oziroma OZ. Ureditev v drugem odstavku namreč predstavlja posebno ureditev odškodnine, za katero ne veljajo določbe ZOR oziroma OZ. Pogoji za plačilo takšne odškodnine so namreč že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti. Upnik torej pravilno navaja, da ZPIZ-1 v drugem odstavku omejuje odškodnino le v višini obrestne mere, nikakor pa ne v višini glavnice, saj bi bilo to končno tudi v nasprotju s smislom odškodnine, katere temelj je določen v drugem odstavku 276. člena ZPIZ, katerega namen je, da gre upniku odškodnina iz naslova nepravilne odločitve ali neodločanja zavoda vse dokler zavod svoje obveznosti po pravilni odločbi dejansko ne izvrši – plača. Vrhovno sodišče je v citirani odločbi sicer zavzelo stališče, da je pri uporabi OZ in ZOR potrebno upoštevati (razen v obsegu, v katerem je v to določbo poseglo Ustavno sodišče RS, št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006) določbo 1060. člena OZ, po kateri se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Vendar pa višje sodišče meni, da je potrebno omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča razlagati v celoti, saj je Vrhovno sodišče v nadaljevanju poudarilo, da je ureditev v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 posebno oblika odškodnine, za katero ne veljajo določbe ZOR ali OZ. Pogoji za plačilo takšne odškodnine so namreč že določeni, prav tako pa tudi višina odškodnine, ki je znižana na višino obračunanih zamudnih obresti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da to odškodnino zavod, pod pogoji iz zakona, izplača zavarovancu sam, najkasneje v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev. Tudi iz tega izhaja, da zamudne obresti, ki so po svojem bistvu glavnica in predstavljajo odškodnino, tečejo vse dokler zavod svojih obveznosti dejansko ne izpolni, to je vse do dejanske izvršitve pravilne odločbe ali sodbe sodišča. Kot že rečeno, dolžnik v tem postopku ni ugovarjal, da bi svojo odločbo dejansko izvršil in bi iz tega razloga obresti (odškodnina) nehale(a) teči. 12. Tudi sicer je iz sodne prakse odločanja sodišč v socialnih sporih iz naslova drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 razvidno, da sodišča ne uporabljajo pravila ne ultra alterum tantum za omejitev teka zamudnih obresti po citirani določbi (prim. VDSS Psp 258/2010 z dne 17. 5. 2011, VSRS sodba VIII Ips 60/2011 z dne 16. 4. 2012). Izrecno je poudarjeno, da zakonske zamudne obresti, kot oblika odškodnine iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, tečejo do dejanskega izplačila prejemkov po pravilni odločbi upravnega organa ali sodbe sodišča. V obeh primerih sta sodišči izrecno opozorili, da gre odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. 13. Delno pa je višje sodišče pritožbi zoper sklep o ugovoru vendarle ugodilo, in sicer iz razloga, na katerega pazi po uradni dolžnosti, ter sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od preostale glavnice od dne 21. 6. 2010 dalje. Upnik ima v izvršilni naslov le za izterjavo glavnice, ki se dejansko izračuna v višini zakonskih zamudnih obresti, vendar pa od le-teh nima pravice do zakonskih zamudnih obresti. Ustaljena sodna praksa je, da v izvršilnem postopku ne velja določba 381. člena OZ (prej 279. člena ZOR), po katerem lahko upnik od neplačanih obresti zahteva zamudne obresti (t.i. procesne obresti) samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Po ustaljeni sodni praksi ta določba velja za uveljavitev procesnih obresti v pravdnem postopku, ne pa tudi v izvršilnem postopku, v katerem je sodišče glede terjatve vezano na izvršilni naslov.

14. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo v obsegu iz 13. točke obrazložitve in v tem delu izpodbijani sklep spremenilo, v preostanku pa pritožbo zavrnil in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik je v pritožbi priglasil stroške v višini sodnih taks, čeprav je oproščen plačila sodnih taks po določbi tretjega odstavka 2. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Odločitev o stroških je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

16. Višje sodišče je stroške odgovor na pritožbo odmerilo po stroškovniku, ki je skladen z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

(1) Prim. VDS sodba Psp 403/2006 z dne 27. 6. 2007.