Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za t. i. formularno pogodbo, ki jo je – skladno z določbo 83. člena OZ – v primeru nejasnih določil treba razlagati v korist toženca. Določbo 1. člena pogodbe o štipendiranju, kjer je govora o štiriletnem doktorskem študiju, je zato treba ustrezno povezati s 6. členom, ki podaja opisno opredelitev roka za končanje študija. Določba iz 6. člena, ki toženca zavezuje k zaključku študija v roku, določenem s študijskim programom, pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da toženec študija ni bil dolžan končati v štirih letih.

Čeprav se toženec po zaključenem izobraževanju ni takoj prijavil na pristojnem zavodu za zaposlovanje – odsotnost prijave v pogodbi ni posebej sankcionirana – pa je izkazal visoko stopnjo truda in večletno intenzivno aktivnost, da bi se zaposlil v Sloveniji. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je treba 6. alinejo 6. člena pogodbe o štipendiranju, v kateri je govora o zaposlitvi po končanem študiju, razlagati širše, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Čeprav v Sloveniji ni bil formalno zaposlen, pa je s svojim delovanjem in širšo prepoznavnostjo deloval v korist Republike Slovenije, kar je sicer tudi eden od namenov, smiselno izhajajočih iz pogodbe o štipendiranju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193977/2012 z dne 12. 12. 2012 v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožniku je naložilo povračilo 3.995,49 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži povračilo tožnikovih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožnik izpostavlja spornost dejstva, da lahko doktorski študij na Univerzi X traja več kot štiri leta oz. neomejeno dolgo, in poudarja, da ga toženec ni sproti obveščal o nadaljevanju študija. Za predmetni postopek je bistveno, da sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili za štipendiranje štiriletnega študija – pogodbena določila so bila povsem jasna in nedvoumna. Sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da bi moral biti čas trajanja študija opredeljen že v odločbi št. 521-67/02 z dne 7. 10. 2002. Iz slednje jasno izhaja, da je razmerje med strankama urejeno šele v pogodbi o štipendiranju, s sklenitvijo katere pravica prične učinkovati. Sodišče je sicer pravilno navedlo pogodbeno določilo, da gre za štiriletni študij, nato pa je ob uporabi določbe 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in v izrecnem nasprotju z besedilom pogodbe sklepalo, da zaključek študija v štirih letih ni nujen. Svojega stališča ni z ničemer obrazložilo. Tudi v postopku na prvi stopnji se je izkazalo, da študijski program Univerze X traja štiri leta, toženec pa nasprotnega ni zatrjeval. Pogodbeni stranki sta se jasno dogovorili, da štipendijsko razmerje traja štiri leta, kasneje pa sta se dogovorili za triletno mirovanje, kar omogočajo tudi splošni pogoji. Za pogodbeno razmerje ni pomembno, ali študijski program omogoča doktorski študij, ki traja več kot štiri leta. Toženec ni dokazal, da bi imel ovire, ki bi mu preprečevale končanje študija v štirih letih. Niti ni dokazal, da bi mu končanje študija v dogovorjenem času onemogočil študijski program. Poudarja, da je do soglasja volj o vsebini pogodbenega razmerja prišlo šele s sklenitvijo pogodbe in opozarja na napačen zaključek prvega sodišča, da naj bi bil namen pogodbenih strank skleniti pogodbo za nedoločeno obdobje. Meni, da uporaba določila 83. člena OZ za obravnavano zadevo ne pride v poštev, ker ne gre za nejasna pogodbena določila. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o naknadnem sporazumu glede podaljšanja roka za zaključek študija (do 30. 6. 2008), kar kaže na voljo in namen pogodbenih strank, da trajanje štipendijskega razmerja časovno omejita. Tožnik ni nikoli podal soglasja za podaljšanje roka po 30. 6. 2008. Izpostavlja spornost dejstva, ali je bil študij na Univerzi Y res nujno potreben za zaključek študija na Univerzi X. Prekinitev študija na X je bila toženčeva želja, poslužil se je izrednih možnosti, ki jih je tuja univerza pod določenimi pogoji sicer dopuščala, vsekakor pa študij na Univerzi Y ni bil nujen za izpolnitev obveznosti in tudi ni bil skladen z voljo pravdnih strank. Sodišče si napačno razlaga izraz zaposlitev, napačno pa je uporabljeno tudi določilo 16. odstavka 3. člena splošnih pogojev, saj se ne nanaša na predmetni primer. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, ne pa pogodbe o sofinanciranju. Tožencu nihče ni bil dolžan zagotoviti „ustrezne“ zaposlitve, pač pa bi lahko sprejel kakršnokoli zaposlitev. Opozarja na zmotnost zaključka prvega sodišča, da je za toženca ustrezna zaposlitev v akademskih krogih. Pogodba o štipendiranju ni toženca na noben način omejevala pri izbiri zaposlitve, zato so takšni zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Zmoten je tudi zaključek prvega sodišča, da naj bi toženec izkazal visoko stopnjo truda pri iskanju zaposlitve v Republiki Sloveniji, saj se je na zavod za zaposlovanje prijavil šele nekaj let po zaključku študija. Sodišče je tožencu neutemeljeno priznalo stroške postopka. Toženec je priglasil stroške kopiranja in prevodov listin, ki niso v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja in za pravdo niso bili potrebni.

4. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Takšen zaključek temelji na prepričljivi dokazni oceni, napravljeni v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

7. Prvo sodišče je kot nesporno izpostavilo dejstvo, da lahko doktorski študij na Univerzi X traja več kot štiri leta. Takšna ugotovitev, ki ji pritožba sicer oporeka, na zakonitost in pravilnost odločitve nima neposrednega vpliva. Gre za povsem splošno ugotovitev o možnosti trajanja študija, ne pa za nesporno ugotovitev glede trajanja toženčevega študija.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo bistveni sporni vprašanji, ki se nanašata na čas trajanja študija ter na morebitni odstop tožnika od pogodbe. Na obe bistveni vprašanji je sodišče po izvedenem dokaznem postopku odgovorilo pravilno. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za t. i. formularno pogodbo, ki jo je – skladno z določbo 83. člena OZ – v primeru nejasnih določil treba razlagati v korist toženca. Določbo 1. člena pogodbe o štipendiranju, kjer je govora o štiriletnem doktorskem študiju, je zato treba ustrezno povezati s 6. členom, ki podaja opisno opredelitev roka za končanje študija. Določba iz 6. člena, ki toženca zavezuje k zaključku študija v roku, določenem s študijskim programom, pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da toženec študija ni bil dolžan končati v štirih letih. Dodatno podlago za takšen zaključek daje toženčeva izpovedba, na katero se je prvo sodišče oprlo, in pojasnilo glede toženčevega zapisa na prijavnici (priloga B2). Obrazložitev prvega sodišča, da toženec študija ni bil dolžan zaključiti v štirih letih, je prepričljivo argumentirana v 22. do 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih pravnorelevantnih dejstev in dokazov ter prepričljivo pojasnilo razloge za svoj zaključek glede trajanja študija.

9. Pritožba zmotno meni, da toženec ni dokazal ovir, ki bi mu preprečevale končanje študija v štirih letih oz., da bi mu to onemogočil študijski program. Toženec je uspel dokazati, da je bilo njegovo doktorsko delo na Univerzi Y nujna predštudija za opravo doktorata na Univerzi X, ter je bilo tudi izvedeno in določeno s pravili Univerze X. Pritožbeno sodišče v celoti sledi sklepanju prvega sodišča, da je bilo raziskovanje toženca na obeh univerzah povezano, saj mu je Univerza X za čas študija na Univerzi Y podelila status potujočega doktorskega študenta oz. potujočega raziskovalca.

10. Pritožbeno zatrjevanje, da je sklicevanje na študijski program Univerze X v izrecnem nasprotju s samo naravo obligacijskih razmerij, je zmotno, saj se pogodba o štipendiranju št. 2002-10 celo večkrat sklicuje na študijski program. V konkretnem primeru tudi ni šlo za časovno neomejeno štipendiranje, marveč je moral toženec zaključiti študij v roku, določenem s študijskim programom. To je tudi storil, saj študija ni prekinil ali spremenil, njegovo delovanje na Y pa je potekalo v okviru in ob koordinaciji doktorskega študijskega programa na Univerzi X, kar je toženec prepričljivo izkazal. Univerza X mu je študij vsako leto podaljševala, o tem pa je toženec obveščal tožnika, kar izhaja iz dopisov in priloženih potrdil. 11. Sodišče prve stopnje je podalo ustrezno pojasnilo tudi glede podaljšanja roka za zaključek študija do 30. 6. 2008, in sicer v točkah 32 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so pritožbeni očitki glede navedenega neutemeljeni.

12. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo glede spremembe smeri študija brez soglasja štipenditorja, kar predstavlja eno od kršitev pogodbenih obveznosti, ni utemeljen. O tem se je prvo sodišče obsežno opredelilo v 37. do 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženec je s prepričljivostjo izkazal, da je bil vzporedni študij na Univerzi v Y – kljub formalno ločenim diplomam – nujni sestavni del študijskega programa na Univerzi X. Zato je treba pritrditi zaključku prvega sodišča v 40. točki obrazložitve, da toženec ni nikoli prekinil ali spremenil študija na Univerzi X, za katerega mu je bila dodeljena štipendija.

13. Sodišče prve stopnje se je prepričljivo opredelilo do vprašanja tožnikovega odstopa od pogodbe, pritožbeno zatrjevanje glede napačne interpretacije njegove izjave volje pa je zmotno. Tožnik izhaja iz napačnega izhodišča, da ni bistveno, kaj izhaja iz potrdila Univerze X z dne 27. 6. 2007. V pogodbi o štipendiranju se omenja študijski program, kar nedvomno sodi v domeno univerze, zato tožnik z minimaliziranjem vloge univerze ne more uspeti.

14. Ne glede na določbo 16. odstavka 3. člena splošnih pogojev je pritrditi razlogovanju prvega sodišča, ki se nanaša na toženčevo zaposlitev. Izhajati je treba iz neprerekanega dejstva, da je toženčeva izobrazba visoko specializirana za ozko področje ... znanj na akademski ravni, kar je izkazano tudi s številnimi publikacijami in mnenji akademikov. Temu dejstvu pa ustreza ugotovitev prvega sodišča, da bi bil toženec – glede na svojo izobrazbo – zaposljiv predvsem v akademskih krogih. Kot izpostavlja pritožba, je namen pogodbenih določil preprečiti „beg možganov v tujino“. Čeprav se toženec po zaključenem izobraževanju ni takoj prijavil na pristojnem zavodu za zaposlovanje – odsotnost prijave v pogodbi ni posebej sankcionirana – pa je, kot ugotavlja pritožba, izkazal visoko stopnjo truda in večletno intenzivno aktivnost, da bi se zaposlil v Sloveniji. Navedeno izkazujejo, kot pravilno poudarja prvo sodišče, številni dopisi rektorjem univerz in dekanom fakultet z njegovega strokovnega področja, številni intervjuji in medijski nastopi, kjer je toženec navajal, da išče možnost zaposlitve v Sloveniji ter večletno sodelovanje pri izvajanju pedagoških in raziskovalnih procesov na različnih akademskih institucijah v Sloveniji na podlagi avtorskih in delovršnih pogodb. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je treba 6. alinejo 6. člena pogodbe o štipendiranju, v kateri je govora o zaposlitvi po končanem študiju, razlagati širše, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Toženec je s prepričljivostjo izkazal svojo aktivnost in prepoznavnost na širši strokovni ravni: bil je član nadzornega sveta R., Slovenijo je zastopal v ..., deloval je v koordinacijski skupini slovenskih strokovnjakov za ..., sodeloval je v strokovni skupini pri ... ter na pripravljalni konferenci ... Prepoznavnost v državi izkazuje tudi dejstvo, da je bil v letih 2013 in 2014 izbran med … Čeprav v Sloveniji ni bil formalno zaposlen, pa je s svojim delovanjem in širšo prepoznavnostjo deloval v korist Republike Slovenije, kar je sicer tudi eden od namenov, smiselno izhajajočih iz pogodbe o štipendiranju.

15. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Pritožba izpostavlja nepotrebnost kopiranja in prevodov velike večine listin, ki jih je toženec vložil v spis (razni njegovi pisni izdelki), ker s predmetno zadevo nimajo nobene povezave. Temu pritožbeno sodišče ne sledi, saj je toženec s predloženimi listinami izkazoval (med drugim) tudi zahtevnost in obsežnost svojega ustvarjanja, prevode listin pa je nenazadnje zahteval tožnik.

16. Pritožba tako ni utemeljena, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Navedbe toženca iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, saj gre v veliki meri za podvajanje navedb iz prejšnjih pripravljalnih vlog, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP. Toženec jih mora nositi sam.