Jedro

Glede na to, da je tožnik na konkretni stiskalnici delal šele drugi dan in da ni bil vešč poznavanja njenih zvokov, ni mogoče šteti, da je sam prispeval k škodi (ki jo je utrpel, ker je zgornje orodje stiskalnice udarilo ob spodnje ohišje, tako da ga je razneslo), ker nadrejenih ni obvestil o čudnem zvoku orodja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 32.062,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 8. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku od 32.062,59 EUR do 56.293,81 EUR se tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.993,69 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude, po preteku izpolnitvenega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.”

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik je del tožbe zoper toženo stranko (za znesek 12.268,78 EUR) umaknil, zato je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo (Sklep opr. št. Pd 208/2008 z dne 21. 12. 2009). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 34.062,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 8. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek od 34.062,59 EUR do 56.293,81 EUR je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 3.009,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude, po preteku izpolnitvenega roka do plačila, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da zniža dosojeni znesek odškodnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju ugotovljenih posledic nezgode, ki jih je utrpel tožnik, slednjega premalo kritično ocenilo, zlasti vpliv prejšnjih nezgod in družinskih situacij v otroštvu, alkoholizma, ki ga je tožnik sam potrdil. To so namreč dejavniki, ki vplivajo na psihično stanje tožnika. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo tudi dejstvo, da strahu pred drugo operacijo in fizične bolečine ob tej ne bi bilo, če bi bil prvi medicinski poseg dovolj temeljit. Tožena stranka je že tekom postopka uveljavljala tožnikovo sokrivdo, saj je bilo v zapisniku o nezgodi zapisano, da naj bi tožnik že dva dni pred nezgodo zaznal čuden zvok orodja oziroma stiskalnice, na kateri je kritičnega dne delal, vendar o tem ni nikogar obvestil. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da tožena stranka v zvezi z nevarno stvarjo, kot opredeljuje stiskalnico, na kateri je delal tožnik, ni storila dovolj oziroma je njeno ravnanje ocenilo kot neskrbno oziroma celo malomarno, saj naj ne bi bila dovolj skrbna pri nadzoru predmetnega stroja, čemur pa tožena stranka odločno nasprotuje. Tožena stranka vsakodnevno preveri obratovanje stroja. Vsi delavci imajo opravljene izpite za varstvo pri delu in tožena stranka delavce ustrezno pouči, preden pričnejo opravljati delo. Vsak stroj ima na vidnem mestu dodatna navodila glede varnosti. Kritičnega dne je bil opravljen redni pregled strojev. Stiskalnica je nemoteno delovala. Tožena stranka je storila vse v zvezi z zahtevanim nadzorom. Po ugotovitvah strokovnjakov, ki so sodelovali pri raziskavi poškodbe pri delu, je bilo sicer ugotovljeno, da je bil vzrok nesreče počen zgornji del pokrova, vendar se ni dalo ugotoviti, ali je bilo orodje že prej počeno. Ni bilo ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo zaradi utrujenosti materiala, zato sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je do loma stiskalnice prišlo le zaradi utrujenosti materiala, zaradi česar pripisuje toženi stranki krivdno odgovornost. Navedeno je v nasprotju s podano izjavo takrat udeleženega strokovnjaka S.L., ki je izrecno poudaril, da se utrujenosti materiala ni dalo ugotoviti. Ali je počeno orodje pred dokončnim defektom oddajalo drugačen zvok od običajnega, pa se ni ugotavljajo, kar bi za toženo stranko v konkretni zadevi imelo precejšen pomen. Tožena stranka v pritožbi graja tudi samo višino dosojene odškodnine. Zlasti višina odškodnine za strah je zdaleč previsoka, predvsem pa je previsoka odškodnina na račun duševnih bolečin. Tožena stranka namreč meni, da je treba upoštevati vpliv prejšnjih nezgod in bolezni tožnika, ki so take narave, da so gotovo vplivale na tožnikovo psihično stanje tudi po nezgodi. Tako dosojena odškodnina in že od zavarovalnice prejeta odškodnina je (skupaj) previsoko odmerjena. V primeru takojšnjih in pravilnih odločitev s strani medicinskega osebja, ki so tožnika zdravili, njegovo zdravljenje ne bi bilo tako dolgotrajno in ne bi bilo novih bolečin, ki so sledile zadnji operaciji, prav tako druge nevšečnosti kot posledice takšnega posega. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ocene, ki se nanaša na duševno stanje tožnika, saj je izvedenka v svojem mnenju ocenila, da je to stanje le nekako 30 % povezano s škodnim dogodkom. Izvedenka je pojasnila, da je bil tožnik bolnik z epileptičnimi napadi v otroštvu, da je bil njegov osebnostni razvoj moten zaradi številnih razlogov, da je ob padcu z motorja utrpel pretres možganov, da je prekomerno užival alkohol in da je že pred nesrečo prihajal z različnimi ljudmi v konflikte. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi sledilo tožnikovim navedbam, da predhodne osebne in duševne težave nikakor ne morejo biti razlog za sedanje duševno stanje. Prav gotovo gre verjeti mnenju izvedenke, da ni zgolj nesreča tisti faktor, ki odraža sedanje tožnikovo duševno stanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot valjar (pogodba o zaposlitvi z dne 14. 12. 2004 – priloga B5). Dne 4. 10. 2005, ko je na 430-tonski stiskalnici vršil utopno kovanje lopat, je zgornje orodje udarilo na spodnje ohišje in ga razneslo, pri tem pa sta dva koščka ohišja zadela tožnikovo desno roko in prsni koš. Utrpel je hude poškodbe, zato v obravnavani zadevi od tožene stranke vtožuje odškodnino. Okoliščine nezgode med pravdnima strankama niso bile sporne in jih pritožba niti ne izpodbija.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ).

Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, je prost odgovornosti le, če dokaže oprostitvene razloge iz 153. člena OZ. Dokazno breme pa je na imetniku in ne na oškodovancu.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je 430-tonsko stiskalnico, na kateri je tožnik v času škodnega dogodka opravljal delo, označiti kot nevarno stvar. Tovrstno orodje je za delavca nevarno, saj povečuje možnost nastanka poškodb že pri samem zapiranju in odpiranju stiskalnice ob stiskanju obdelovanca, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost tožene stranke v obravnavani zadevi presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost. Sicer pa tudi sama tožena stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje zaključku, da je stiskalnico šteti kot nevarno stvar v smislu navedenega določila OZ.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku v obravnavani zadevi ne moremo očitati, da je sam prispeval k nastanku škode, zato ni pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ. Izjavi tožnika, da je že dva dni pred nezgodo zaznal čuden zvok orodja, namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne moremo pripisati takšne teže, ki bi uspela izpodbiti navedeni zaključek. Logično je namreč sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik, glede na to, da je na konkretni stiskalnici delal šele drugi delovni dan, ni bil vešč poznavanja zvokov stiskalnice. S tem v zvezi pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča igra pomembno vlogo tudi izpovedba priče K.P., ki je tožnika uvajal v delo na tej stiskalnici. Priča je navedel, da je vsakodnevno vršil obhode in tako tudi dne, ko se je tožniku pripetila obravnavana nezgoda ter da ni zaznal nič posebnega. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče očitati, da svojih nadrejenih ni obvestil, da naj bi orodje oddajalo čuden zvok. Nasprotne pritožbene navedbe tega zaključka ne uspejo izpodbiti.

Tudi v primeru, če toženi stranki v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče očitati nedopustno ravnanje v zvezi z nastalo škodo, bi tožena stranka odgovarjala tožniku za nastalo škodo zaradi imetništva nevarne stvari. Vsebina objektivne odgovornosti je prav v odgovornosti, ki lahko izhaja iz dovoljenosti ravnanja, ki pa je obremenjeno z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladati. V takšnem primeru je treba škodo, ki izvira iz takšnega ravnanja, pripisati tistemu, ki ima od njega materialne ali imaterialne koristi. To je v obravnavanem primeru tožena stranka. Zato se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bila tožena stranka dovolj skrbna pri nadzoru predmetnega stroja in so odveč vse pritožbene navedbe, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje grajajo. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je do loma stiskalnice lahko prišlo le zaradi utrujenosti materiala, protispisen. Strokovnjaka Biroja za varnost pri delu, ki sta preiskovala nesrečo (S.L. in P.T.) in ki sta bila v obravnavani zadevi zaslišana kot priči, namreč res nista navedla, da je bilo ugotovljeno, da je prišlo do loma zgornjega pokrova zaradi utrujenosti materiala in je priča S.L. le dopuščal možnost, da bi bil to lahko možen vzrok, vendar pa navedenega z gotovostjo očitno niso mogli ugotoviti. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da, glede na že navedene razloge, ta izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve o temelju tožbenega zahtevka.

V izpodbijani sodbi so v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relavantne dejanske okoliščine, katerih pritožba tudi sicer niti ne izpodbija. Odškodnina v višini 12.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in v višini 17.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezno, upošteva obseg nastale škode. Odškodnina iz teh dveh naslovov, v tako prisojeni višini, predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 7 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožbene navedbe, da je treba pri odmeri odškodnine na račun tožnikovega duševnega stanja upoštevati vpliv življenja tožnika (njegov osebnostni razvoj je bil moten zaradi številnih razlogov; prekomerno je užival alkohol; tudi pred nesrečo je z različnimi osebami prihajal v konflikt) in prejšnjih nezgod (pretres možganov ob padcu z motorjem), bolezni (epileptični napadi v otroštvu) ipd., so v celoti neutemeljene. Te ugotovitve, ki jih pritožba ponovno izpostavlja, namreč ne utemeljujejo deljene vzročnosti. Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožba ne izpodbija, da je tožnik kljub vsem težavam v času odraščanja, uspel vzpostaviti neko dokaj dobro osebno ravnovesje, da se je sprostil in samopotrjeval s športom, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pravilno upoštevalo celoten obseg škode zaradi njegovih ugotovljenih psihičnih težav in ne le 30 %, kot je to navedla izvedenka v svojem izvedenskem mnenju. Izvedenec kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja ter oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva s stališča svoje stroke. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki najprej izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov, nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Izvedenec praviloma ne pozna prava in naloga sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru, ob pravilni uporabi prava odloči, ali je potrebno pravično odškodnino zmanjšati za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec pred škodnim dogodkom. Položaj oškodovanca mora biti takšen, kot, da ne bi bilo škodnega dogodka. Povzročitelj naj plača vso škodo, kot jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je zato, kljub izvedenčini oceni, da je v približno 1/3 deleža (30%) tožnikovo sedanje duševno stanje povezano s škodnim dogodkom, ob ugotovitvi, da je pred nesrečo uspel vzpostaviti dokaj dobro osebno ravnovesje, pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za to obliko škode brez zmanjšanja, kot ga je ugotovila izvedenka. Prizadevanja pritožbe za znižanje tako prisojene odškodnine iz tega naslova zato ne morejo biti uspešna.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi v primeru takojšnjih in pravilnih odločitev s strani medicinskega osebja, ki so spremljali tožnikovo zdravljenje, slednje ne bi bilo tako dolgotrajno in ne bi bilo novih bolečin, ki so sledile zadnji operaciji, prav tako druge nevšečnosti kot posledice takšnega posega. Pri tem pa tožena stranka niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, zakaj novo navedenega v pritožbi ni mogla uveljavljati pravočasno (v smislu določbe 286. člena ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Očitno je, da bi to lahko storila, zato pritožbeno sodišče teh njenih navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP). Tožena stranka je sicer v vlogi z dne 5. 12. 2008, po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke R.L. predlagala dopolnitev le-tega tudi v smeri, da bi se moral izvedenec v svojem mnenju opredeliti v zvezi s tem, da je bil zaradi prekinitve živca operativni poseg opravljen šele sedem mesecev po nezgodi ipd., vendar pa v tej smeri pravočasno (v smislu določbe 286. člena ZPP) svojih trditev ni postavila, sodišče prve stopnje pa svoje odločitve tudi ni oprlo na izvedensko ekspertizo tega izvedenca, ampak je v postopku angažiralo drugega izvedenca in svojo odločitev tako oprlo na izvedensko mnenje, ki sta ga pripravila prof. dr. M.T. in prof. dr. V.S.. Tožena stranka temu mnenju ni nasprotovala niti ni v navedeni smeri predlagala njegove dopolnitve. Sicer pa je tudi izvedenec R.L. v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je aktivno zdravljenje pri tožniku potekalo nekontinuirano, pri čemer pa je še pojasnil, da je narava tovrstne poškodbe in način zdravljenja takšen, da je bilo treba počakati na možen naraven potek obnove živca, ki lahko traja do enega leta po operaciji. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi tudi v primeru, če bi ugotovljene nevšečnosti in telesne bolečine (vsaj del) bile posledica ravnanja tožnikovega osebnega zdravnika, je ob odsotnosti ugotovitev v smeri nepravilnosti njegovega ravnanja (škodljivo dejstvo) navedeni zaključek tožene stranke materialnopravno nesprejemljiv. Tožena stranka namreč nosi riziko škode zaradi dogodka, ki je sledil tožnikovi nesreči na stisklanici, ki pa se ne bi pripetila, če do nesreče na delovnem mestu, za katerega odgovarja tožena stranka, ne bi prišlo. Po normalnem teku stvari je bilo namreč pričakovati, da se bo oškodovanec moral zdraviti. Napačnega zdravljenja s strani osebnega zdravnika pa tožena stranka ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nevšečnosti med zdravljenjem in bolečine imel oziroma trpel, zato je vzročna zveza med temi in škodnim dogodkom podana.

Sodišče prve stopnje tožniku iz naslova skaženosti v izpodbijani sodbi ni prisodilo odškodnine.

Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno tožniku odmerilo denarno odškodnino za strah, zato je bilo treba pritožbi v tem delu pritrditi. OZ v prvem odstavku 179. člena določa, da se odškodnina za pretrpljeni strah lahko dosodi v odvisnosti od okoliščin posameznega primera, v katerem ima poseben pomen trajanje in intenzivnost strahu. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino zgolj, kadar je strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje in to so pravno priznane oblike nematerialne škode za strah. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik ob delovni nesreči doživel zelo intenziven strah za svoje življenje. Dogodek je bil nenaden, nepredvidljiv, agresiven in je posegel neposredno v njegovo telesno integriteto. Primarni strah je po ugotoviti izvedenke trajal nekaj trenutkov, vse do takrat, ko je tožnik spoznal, da je preživel. Sekundarni strah glede izida zdravljenja je tožnik intenzivno doživljal približno dva meseca, približno dve leti po nesreči pa je doživljal blažji sekundarni strah, glede izida zdravljenja, potem pa je bil seznanjen z dokončnim stanjem. Sodišče prve stopnje je na takšne dejanske ugotovitve napačno uporabilo navedeno materialnopravno določbo 179. člena OZ in tako napačno denarno ovrednotilo odškodnino za prestani strah. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku iz tega naslova prisodilo zgolj odškodnino v znesku 3.000,00 EUR (namesto 5.000,00 EUR, kolikor mu je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Odškodnina za prestani strah v tako prisojeni višini predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih.

V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevani povrnitvi premoženjske škode, tožena stranka ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na navedeno tožnik od tožene stranke na račun obravnavanega škodnega dogodka v predmetnem postopku utemeljeno zahteva povrnitev zneska v višini 32.062,59 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 34.062,59, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo na znesek 32.062,59 EUR, višji tožbeni zahtevek (torej od 32.062,59 EUR do 56.293,81 EUR) pa je zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnikov uspeh v pravdi v razmerju do tožene stranke znaša 57 %, zato mu gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Celotne stroške tožnika do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v skupnem znesku 8.739,30 EUR, tožene stranke pa 4.622,58 EUR. Sama odmera teh stroškov ni predmet pritožbene graje.

Upoštevajoč delen uspeh je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 4.981,40 EUR (57 % od 8.739,30 EUR); tožnik pa je iz tega naslova toženi stranki dolžan povrniti znesek 1.987,71 EUR (43 % od 4.622,58 EUR). Po opravljenem pobotanju je tako tožena stranka na račun povrnitve pravdnih stroškov dolžna povrniti tožniku 2.993,69 EUR. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka ni pravočasno priglasila. Izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena 4. 1. 2010. Petnajst dnevni pritožbeni rok (333. člen ZPP) se je tako iztekel 19. 1. 2010 (torek). Po preteku pritožbenega roka (20. 1. 2010) vložene vloge, v kateri je tožena stranka priglasila pritožbene stroške, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Pritožbeni roki so namreč prekluzivni in jih ni mogoče podaljšati.