Jedro

Ker drugi tožnik ni zavezanec za vračilo nepremičnin, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo.

Do ugovorov o pozidanosti obravnavnih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena.

Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.

Organ bi moral tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami, kot to navaja prvostopenjski organ, temveč tudi z drugimi listinami, podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ do sedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil.

Izrek

I. Zadeve I U 1180/2013, I U 1188/2013, I U 1190/2013 in I U 1631/2013 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva vodi naprej kot I U 1180/2013. II. Tožbam tožnikov zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013, se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožbama drugega tožnika, tretje tožnice in četrte tožnice zoper sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012-MIZKS/35 z dne 1. 8. 2013, se ugodi in se sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012-MIKZS/35 z dne 1. 8. 2013, odpravi.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka prvi tožnici v znesku 342,00 EUR, tretji in četrti tožnici pa v (skupnem) znesku 684,00 EUR, vsem v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Stroškovni zahtevek stranke z interesom J.J. se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z delno odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013, upravičenki pok. A.A., s tam navedenimi podatki, vrnil v last in posest: A. nepremičnina parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, vl. št. 879, k.o. …, B. nepremičnina parc. št. 739, vl. 53, k.o. …, C. nepremičnina parc. št. 733/14, vl. št. 783, k.o. …, Č. nepremičnina parc. št. 734/1, vl. št. 783, k.o. …, D. nepremičnina parc. št. 734/2, vl. št. 783, k.o. …, E. nepremičnina parc. št. 734/3, vl. št. 783, k.o. …, F. nepremičnina parc. št. 735/2, vl. št. 783, k.o. …, G. nepremičnina parc. št. 737/2, vl. št. 783, k.o. …, H. nepremičnina parc. št. 737/3, vl. št. 783, k.o. …, I. nepremičnina parc. št. 740, vl. št. 783, k.o. …, J. nepremičnina parc. št. 742/2, vl. št. 783, k.o. …, K. nepremičnina parc. št. 744/1, vl. št. 783, k.o. …, L. nepremičnina parc. št. 745, vl. št. 783, k.o. …, M. nepremičnina parc. št. 746, vl. št. 783, k.o. …, N. nepremičnina parc. št. 747/1, vl. št. 783, k.o. …, O. nepremičnina parc. št. 747/3, vl. št. 783, k.o. …, P. nepremičnina parc. št. 747/4, vl. št. 783, k.o. …, R. nepremičnina parc. št. 733/15, vl. št. 783, k.o. …, S. nepremičnina parc. št. 733/16, vl. št. 783, k.o. …, Š. nepremičnina parc. št. 736/1, vl. št. 783, k.o. …, T. nepremičnina parc. št. 736/2, vl. št. 783, k.o. … (1. točka izreka), določil kot skrbnika za posebni primer B.B. (2. točka izreka), odločil, da je C. kot lastnik in dejanski upravljavec dolžan izročiti nepremičnine iz 1.A točke izreka skrbniku za posebni primer v tam navedenem roku (3. točka izreka), da sta D. kot lastnik in E. oziroma F. kot dejanski upravljavec in posestnik dolžna izročiti nepremičnino iz 1.B točke izreka v posest skrbniku za posebni primer v tam navedenem roku (4. točka izreka), da sta X. kot lastnik ter E. oziroma F. kot njihov dejanski upravljavec in posestnik dolžna izročiti nepremičnine iz 1.C do 1.T v posest skrbniku za posebni primer v tam navedenem roku (5. točka izreka), da bo o zahtevkih za povrnitev vlaganj odločeno v nadaljevanju postopka (6. točka izreka), da bo o zahtevku za vrnitev preostalih še podržavljenih nepremičnin (parc. št. 743/1, 743/2, 744/2, 747/2, 748/1 in 748/2, vse k.o. …) odločeno v nadaljevanju postopka (7. točka izreka) in da vsaka stranka v tem postopku nosi svoje stroške (8. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za ponovno odločanje po sodbi in sklepu naslovnega sodišča, I U 1841/2011 z dne 12. 7. 2012, ter po sodbi in sklepu, I U 1962/2011 z dne 12. 7. 2012, s katerima je sodišče odpravilo odločbo organa z dne 15. 9. 2011 in dopolnilno odločbo z dne 13. 10. 2011, iz razloga, ker je na obeh odločbah bila kot oseba, ki vodi postopek, navedena oseba, ki ni imela pooblastila za vodenje postopkov pri ministrstvu. S to odločbo se odloča o vrnitvi lastninske pravice na delu posestva …. Grajski kompleks … s posestvom je z Odlokom o spominskem parku revolucionarnih tradicij Občine Domžale (v nadaljevanju Odlok) razglašen za kulturni spomenik. Nepremičnine so bile podržavljene pok. upravičenki na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji in na njegovi podlagi izdane razlastitvene odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku, št. 87/48 z dne 12. 12. 1947. Organ je glede na 51. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter ob upoštevanju dejanskega stanja po posameznih nepremičninah (glede na zavezanca) ugotovil naslednje: nepremičnine, vpisane v vl. št. 783, k.o. …, kjer je vpisana družbena lastnina s pravico uporabe na ime F., so prešle po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZG) na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Ker ne gre za nepremičnine, ki bi po Zakonu o javnih skladih prešle na Občino D., je zavezanec za vrnitev teh nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki njihovi vrnitvi v naravi ne nasprotuje; nepremičnina parc. št. 739, k.o. …, je prešla v last Občine D. ex lege, in sicer je najprej na podlagi Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini v zvezi s sklepom Vlade RS o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitosti, ki so postali last RS, z dne 1. 8. 1996, postala last RS, nato pa na podlagi Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov postala last Občine D.; E. oziroma BF. v tem postopku nimata pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku zaradi varovanja svojih pravic iz naslova opravljanja javne službe v visokem šolstvu na …, saj samo dejstvo, da so te nepremičnine v posesti F., E. oziroma F. ne daje upravičenja za priznanje statusa zavezane stranke, temveč ju lahko varujeta le v obsegu, ki jima ga daje položaj posestnika oziroma najemnika nepremičnin. V zvezi z ugovorom slednjih strank v zvezi z 19. členom ZDen pa je organ še dodal, da javne službe na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti ni mogoče dokazovati z mnenji oziroma izjavami. Iz dopisa pristojnega ministrstva ni razvidno, da bi imela F. na posestvu … vpisano dislocirano enoto, niti nima za to enoto akreditacije. Po Zakonu o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) bi morala biti javna služba na dislocirani enoti vpisana v Razvid visokošolskih zavodov in ker ni, ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. V nadaljevanju je pojasnil še odločitev k drugim točkam izreka.

Upravni organ je s sklepom, št. 490-14/2012-MIZKS/35 z dne 1. 8. 2013, popravil 1. točko izreka delne odločbe, povzeto v 1. točki obrazložitve tega akta, tako da je namesto vložnih številk k vsaki nepremičnini pripisal še ustrezni ID znak ter v 2. točki izreka dodal 9. točko v izrek delne odločbe, s katero je odločil, da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi opravijo spremembe zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti. V obrazložitvi je navedel, da je vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka z vlogo opozoril, da so očitno pomotoma pri identifikaciji nepremičnin navedene vložne številke namesto ID znakov. Glede na 12. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je tako popravil 1. točko izreka. Dodal je še 9. točko izreka glede na tretji odstavek 66. člena ZDen. Pri izdaji sklepa se je oprl na 219. člen ZUP/86. Prva tožnica je tožbo vložila zoper 1.B točko in 4. točko izreka delne odločbe. Navedla je, da je organ kršil materialno pravo. Nepremičnina parc. št. 739 ni v premoženju prve tožnice. Pri nepremičnini je vpisana lastninska pravica kot ''družbena lastnina v uporabi G.''. Pravna naslednica te pravne osebe ni prva tožnica, ampak verjetno H. in I. d.d.. Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini v 5. členu ne določa, da bi kulturni spomenik občinskega pomena postal last občine ex lege, pač pa, da mora imetnik pravice uporabe na nepremičnem spomeniku v družbeni lastnini skleniti z občino pogodbo o prenosu spomenika v posest v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Takšna pogodba v obravnavanem primeru nikoli ni bila sklenjena. Vprašljivo je tudi, ali bi takšno pogodbo prva tožnica sploh sklenila, saj je v Odloku opredeljenih 6 enot kot varovane enote, pri čemer se nobena izmed njih ne nahaja na parc. št. 739, k.o. …. Organ sicer navaja, da naj bi iz odloka izpadle nekatere parcele in da naj bi iz grafičnega dela registra kulturne dediščine izhajalo, da bi morala biti pri EŠD 5290 ''nekdanji grajski hlevi'' vpisana parc. št. 739 in ne 738, vendar pa s tem spreminja predpis, za kar nima pristojnosti. Po Zakonu o varstvu kulturne dediščine je register le zbirka podatkov o dediščini in ne ustvarja pravnega režima nepremičnin. Ker obravnavana nepremičnina ni kulturni spomenik, organ ni pristojen za odločanje o njeni vrnitvi, prva tožnica pa ni zavezanka za njeno vrnitev. Prva tožnica je zato predlagala, da se odločba v tem delu spremeni tako, da je zavezanec za vračilo zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, podredno pa, da se odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, uveljavljala pa je tudi povračilo stroškov v višini 1.110,81 EUR (glede na vrednost spornega predmeta v višini 46.927 EUR) v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugi tožnik je v tožbi uvodoma opozoril na neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Iz izreka izhaja, da je C. kot lastnik in dejanski upravljavec dolžan izročiti nepremičnini s parc. št. 728/3 in 737/1, obe vl. št. 879, k.o. …. Drugi tožnik pa je kot lastnik (dejansko je le upravljavec, lastnica je RS) dolžan izročiti 19 nepremičnin, vl. št. 783, k.o. …. Na strani 3 obrazložitve pa je zapisano, da je drugi tožnik zavezanec za vzpostavitev lastninske pravice tako na nepremičninah, prej vpisanih v vl. št. 783, kot tudi v vl. št. 879. Drugi tožnik je nadalje navedel, da je dal soglasje k vrnitvi pogojno. Organ bi moral preveriti, ali je drugi tožnik upravljavec nepremičnin. Od namenske rabe nepremičnin je odvisno, ali so nepremičnine prešle v last RS in upravljanje drugega tožnika. Pri tem je treba upoštevati pogoje iz drugega odstavka 14. člena ZSKZG. Iz predloženih potrdil o namenski rabi izhaja, da določena zemljišča iz vl. št. 783 (parc. št. 735/1 – te sicer odločba ne vsebuje, 736/2, 733/16, 737/2 745 in 747/4) in iz vl. št. 879 deloma ali v celoti (parc. št. 738/3 in 737/1) niso predstavljala kmetijskih zemljišč po kriterijih iz ZSKZG in zato v tem delu niso bila prenesena na drugega tožnika. Po petem odstavku 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) so zemljišča, ki so ustrezala kriterijem iz te določbe, ex lege postala last občine v času veljave tega zakona. Dejstvo, da ta zakon ne velja več, tega ne spremeni. Vsekakor pa je organ dolžan preveriti dejansko stanje teh nepremičnin, torej ali niso morda nepremičnine, ki so predmet vračila, pozidana – to dejstvo zatrjuje četrta tožnica. Do teh navedb se organ ni opredelil. Že iz ortofoto posnetka pa izhaja, da se dejansko na parc. št. 740, 745, 733/15, 733/16, 737/2, 736/1, 736/2 in 735/1 nahajajo objekti s pripadajočimi zemljišči. Zazidanost zemljišča pa je ovira za vračilo v naravi. Iz sklenjene zakupne pogodbe s fakulteto pa tudi izhaja, da zakupnik zemljišča uporablja za izvajanje izobraževalnega procesa. Iz tega razloga je tudi oproščen plačevanja zakupnine (7. a člen ZSKZG). Drugi tožnik še meni, da je organ odločil nasprotno mnenju naslovnega sodišča iz sodb I U 1841/2011 in I U 1962/2011. Do tega se organ ni opredelil. Drugi tožnik je potrdil, da dobro sodelujeta s četrto tožnico. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in odloči samo o stvari, podrejeno, da odločbo odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

V dopolnitvi tožbe je drugi tožnik razširil tožbo še na sklep, št. 490-14/2010-MIZKS/35 z dne 1. 8. 2013. Tretja in četrta tožnica sta v tožbi uvodoma navedli, da imata položaj zavezane stranke. Na poziv organa sta izkazali, da ne gre samo za posest nepremičnin, ampak dejansko za last nekaterih nepremičnin, katerih lastnik ni ne prva tožnica in ne drugi tožnik. Zatrjevali sta, da parc. št. 739 ni mogoče vrniti v naravi, ker so podane ovire po 19. členu ZDen in po 32. členu ZDen. Na tej parceli sta tožnici legalno zgradili oziroma obnovili objekte. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Tekom postopka sta tožnici tudi izkazali, da so parc. št. 736/1, 736/2, 735/1, 733/15, 740, 745, 737/2 in 733/16 zazidana stavbna zemljišča. Na parc. št. 736/1 in 736/2 stoji objekt … in na parc. št. 735/1 stoji objekt … (gre za perutninske hleve). Na parc. št. 733/15 je postavljen klasični slovenski kozolec dvojnik ter lesena lopa (potrdilo Občine Domžale z dne 22. 5. 1981). Na parc. št. 745 se nahajajo pokrito jahališče za trening in za izvajanje šole jahanja v primeru slabega vremena (šotor), ki se uporablja tudi za izvajanje različnih raziskovalnih nalog, Schritt – naprava za trening in razgibavanje konjev tam opredeljenih izmer. Na parc. št. 740 so trije ločeno urejeni prostori za trening konj. Jahališče – maneža je bilo obnovljeno 2006. Na osrednji maneži so postavljene prepreke in ovire za konjeniška tekmovanja, ostali del parc. št. 740 zajema travnik. Tukaj se tudi izvaja pomemben del študijskega procesa v okviru različnih predmetov. Na parc. št. 733/16, 733/15 in 737/2 stoji objekt …, katerega je pravni prednik tožnic odkupil od G. kot odprte in pokrite 3 goveje hleve, leta 1977 pa so bili preurejeni za potrebe perutnine. V teh objektih izvaja četrta tožnica pedagoški visokošolski proces in raziskovalno delo s področja reje in znanosti o perutnini. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1828/2006, sta bili tožnici lastnici teh nepremičnin. Podobno tudi v sodbi, I U 1878/2009 z dne 29. 6. 2010. Status strank v tem postopku jima je bil že večkrat priznan, tudi v sodbi, I U 1841/2011, je sodišče zapisalo, da tožnici zatrjujeta pravno prizadetost kot izvajalki javne službe in lastnici nekaterih nepremičnin. Pravni interes pa se izkazuje tudi z opravljanjem javne službe na nepremičninah, ki so predmet postopka in ki naj bi se vrnile (sodbe Vrhovnega sodišča RS, U 988/94 z dne 6. 11. 1996, U 996/94 z dne 4. 12. 1996, idr.). Status jima je priznal tudi organ s tem, ko ju je pozval k opredelitvi. Zaradi nepriznavanja statusa jima je kršena pravica do lastnine in do enakega varstva pravic (33. in 22. člen Ustave). Tožnici sta tudi že pojasnili, kako je z vpisom posestva … v razvid. Iz sodb naslovnega sodišča, I U 1841/2011 in I U 1976/2011 pa tudi izhaja, da nevpis dislocirane enote v razvid ni zadostna podlaga za zaključek, da se na nepremičninah, ki naj bi se vrnile, ne opravlja javna služba. Oddelek za zootehniko F., ki je članica univerze, izvaja namreč na posestvu del praktičnih vaj za študente tam navedenega visokošolskega študija, del pa izvaja drugje. Ker pa gre za delno izvajanje študijskega programa, v skladu z Merili za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov poseben vpis posestva … kot dislocirane enote ni obvezen. Dislocirana enota namreč pomeni, da se izvaja celoten študijski program, kar se tu ne. Organ bi tudi moral upoštevati pisno izjavo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 19. 11. 2010. Organ tožnicama kljub predhodnemu drugačnemu procesnemu vodstvu ni priznal statusa zavezank, niti pravnega interesa za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku, kar je v nasprotju s 60. členom ZDen in 49. členom ZUP. Status zavezank je tožnicama priznalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi U 17/95 in Upravno sodišče v sodbi, U 2437/2007 z dne 28. 3. 2008. Organ tudi ni upošteval, da tožnici izvajanje javne službe na tem posestvu že od leta 1977 dokazujeta z učnimi programi, poročili o opravljenem terenskem delu, ipd. V zvezi s parc. št. 739, k.o. …, je organ napačno ugotovil, da naj bi na podlagi Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov prešla v last Občine D.. To ne drži. Ta zakon ureja lastninjenje nepremičnin kulturnih spomenikov, ki so bili družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb na dan 23. 8. 1996. Že iz izjave H. d.o.o. izhaja, da te parcele na dan 1. 1. 1993 ne vodi več kot osnovno sredstvo. Iz občinskega Odloka o spominskem parku revolucionarnih tradicij Občine Domžale izhaja, da hlev na parc. št. 739 ni razglašen za kulturni spomenik. To tudi ne izhaja iz registra nepremičnine kulturne dediščine. Celotno posestvo namreč ni kulturni spomenik. Parcele ne morejo kar izpasti iz Odloka. Občina D., ki je odlok sprejela, bi lahko to uredila s sprejetjem spremembe odloka. Grafični del registra ne more nadomestiti pravnega akta. Organ se tudi ni opredelil, da vračilo parc. št. 739 ni možno v naravi, ne samo zaradi podanih ovir po 19. členu ZDen, temveč tudi zaradi ovir po 32. členu ZDen.

Kršena so tudi bila pravila postopka. V uvodu organ ni navedel imen strank, njihovih zastopnikov, zapisan je zgolj denacionalizacijski upravičenec. Obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določa ZUP. Odločba ni zadostno obrazložena, v posameznih delih je tudi kontradiktorna. V izreku je organ navedel številke vložkov, ki pa od spremembe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C – Uradni list RS, št. 25/11) niso več identifikacijski znak nepremičnin. Organ tudi ni odločil o parc. št. 735/1, ki je bila predmet v predhodno odpravljeni odločbi z dne 15. 9. 2011, in o parc. št. 733/17, 733/18 in 733/46, ki so bile predmet odločanja v odpravljeni odločbi z dne 13. 10. 2011. Organ se tudi moti, da so vse nepremičnine iz vl. št. 783 in 879, k.o. …, prešle v upravljanje drugega tožnika oziroma prve tožnice. V skladu z 10. členom ZVis je E. pravna oseba, v okviru katere so ustanovljene posamezne fakultete, ki imajo pravice in obveznosti, določene v tam navedenih aktih. Članice univerze pa pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, ki predstavlja javno službo, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili univerze ter v imenu in na račun univerze. Sodišče je že v sodbah, I U 1841/2011 in I U 1962/2011, pojasnilo, da ima tožbeni ugovor tudi F. kot članica E., čeprav ni pravna oseba. Organ v izpodbijani odločbi ni upošteval niti omenil pravnega mnenja sodišča v sodbi in sklepu, I U 1841/2011 in I U 1962/2011, in je odločitev celo v nasprotju s tem. Zato sta tožnici primarno predlagali, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, opravi glavno obravnavo, tožbi ugodi, odločbo odpravi in nadomesti izpodbijano odločbo z novo tako, da zahtevo upravičenke za vrnitev obravnavanih nepremičnin zavrne, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo v celoti in vrne zadevo v ponovni postopek in odločanje toženki, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

Tretja in četrta tožnica sta vložili tožbo v zadevi I U 1631/2013, s katero sta izpodbijali sklep z dne 1. 8. 2013. V tožbi sta navedli, da ne gre za popravek delne odločbe, saj napačno označene parcele ni mogoče šteti za tehnično pomoto. Izpodbijana delna odločba je neizvršljiva. Zato izpodbijata tudi 2. točko sklepa, ker gre za vsebinsko spremembo odločbe. Predlagala sta združitev vseh postopkov v skupno obravnavanje in odločanje, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

V zadevah I U 1180/2013 in I U 1188/2013 sta stranki z interesom E. in F. v odgovoru na tožbo navedli, da se strinjata z navedbami v tožbi in predlagali združitev postopkov z ostalimi zadevami, Slovenska odškodninska družba ni imela posebnih ugovorov, C. in v zadevi I U 1180/2013 Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter v zadevi I U 1188/2013 Občina D. na tožbo niso odgovorili.

V zadevi I U 1180/2013 je stranka z interesom J.J. navedel, da so navedbe prve tožnice pravno neupoštevne. V postopku sploh ni aktivno sodelovala, temveč je poslala odgovor z dne 28. 4. 2011. Glede na povedano to pomeni, da sodišče njenih navedb ne more upoštevati. Prva tožnica se tudi moti, da je za pridobitev lastninske pravice ex lege po Zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini potreben prenos pravice uporabe, saj tega 1., 3. in 4. člen zakona ne določa. Iz priloge 2 k zakonu izhaja, da so postali last občine (tudi) … hlevi (EŠD 5290). Za presojo, kaj je bilo predmet lastninjenja z navedeno številko, je torej treba vpogledati v register kulturne dediščine. Iz opisa v registru pa izhaja, da gre pri tej enoti za nekdanje grajske hleve, preurejene v konjušnico, ki se nahajajo južno od gradu, ob cesti, ki pelje iz … v vas …. Navedeno dejansko potrjuje tudi Odlok, saj iz besedila predloga odloka izhaja, da je pri podatkih o lokaciji spomenika ''nekdanji grajski hlevi'' razvidno, da ti stojijo na parc. št. 739. Ta odlok je bil sprejet v predlaganem besedilu, je pa očitno pri prepisu podatkov za objavo prišlo do očitne pisne pomote. Predlagal je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži prvi tožnici, da mu povrne stroške postopka.

V zadevi I U 1188/2013 je stranka z interesom J.J. v odgovoru na tožbo navedel, da se drugi tožnik v postopku ni opredeljeval do vlog drugih strank, v tožbi pa navaja nova dejstva in nove dokaze, ki jih sodišče po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati. S t.i. pogojnim soglasjem za vračilo nepremičnin v naravi dejansko priznava, da ne ve, s katerimi nepremičninami upravlja. Drugi tožnik tudi nima pravnega interesa za izpodbijanje točke 1.A in točke 3 izreka, saj tudi sam navaja, da s temi nepremičninami ne upravlja. V postopku lahko stranke varujejo le svoje pravice, ne pa pravic in koristi tretjih oseb. V nadaljevanju je obširno prerekal vse navedbe drugega tožnika, se skliceval na odločbo Ustavnega sodišča, U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, glede opredelitve javnopravne službe ter predlagal, da sodišče tožbo zavrže v delu, v katerem se odločba ne nanaša na drugega tožnika, v preostalem zavrne, podrejeno zavrne v celoti ter drugemu tožniku naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

V zadevi I U 1190/2013 je stranka z interesom Slovenska odškodninska družba v odgovoru na tožbo predlagala združitev postopkov, Občina D., Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, C. pa na tožbo niso odgovorili.

V zadevi I U 1190/2013 je stranka z interesom J.J. v odgovoru na tožbo obširno prerekal navedbe tretje in četrte tožnice, poudaril subjektivni koncept upravnega spora, nedopustnost uveljavljanja novih dejstev in novih dokazov in prerekal pasivno legitimacijo četrte tožnice glede na sodno prakso. Četrta tožnica tudi ne more zastopati tretje tožnice, saj nima pravne subjektivitete. Zato tudi ne more imeti statusa zavezanke, saj ne pride do neposrednega posega v njene pravice, iz enakega razloga pa tudi ne more uveljavljati ovir po 19. členu ZDen. Ne tretja in tudi ne četrta tožnica pa nista lastnici nepremičnin, ki so obravnavane, kar je v nadaljevanju obširno utemeljeval. Navedel je še, da iz načrta parcel z dne 27. 11. 2009 izhaja, da perutninski hlev stoji na parc. št. 733/16 in ne na parc. št. 737/2, da ni bilo izdanih potrebnih dovoljenj za postavitev hleva, kot tudi za prostore za vadbo konj, opozoril, da z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerij lastninske pravice na tujem svetu ni mogoče pridobiti. Organ tudi ni kršil pravic tožnic, odločba pa vsebuje vse elemente po ZUP. V prejšnjih sodbah pa sodišče tudi ni odločalo o vsebinski pravilnosti izpodbijanih odločb, temveč je odločbi odpravilo iz razloga kršitve določb postopka. Napotki, ki pa iz sodb v zvezi s položajem tožnic v postopku izhajajo, pa so materialnopravno zmotni in v nasprotju z ustavnosodno prakso. Za parc. št. 739 pa četrta tožnica ni nikdar sklenila pogodbe o prenosu z H., zato ni pravice uporabe nikdar pridobila. Predlagal je zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in da sodišče tožnicama naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

V zadevi I U 1631/2013 je stranka z interesom J.J. v odgovoru na tožbo navedel, da s popravo delne odločbe organ ni svoje volje v ničemer spremenil. Odločba, v izreku katere so nepremičnine označene s parcelno število in katastrsko občino, pa tudi ni neizvršljiva (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1262/2011 z dne 16. 11. 2011). Z dodano 9. točko oziroma 2. točko izreka sklepa organ tudi ni posegel v pravico tretje in četrte tožnice. Predlagal je zavrnitev tožbe in da sodišče tretji tožnici in četrti tožnici naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Tretja tožnica in četrta tožnica sta v pripravljalni vlogi v zadevi I U 1631/2013 prerekali navedbe stranke z interesom J.J., navedli, da glede na visoko starost stranke z interesom dvomita v pristnost pooblastila, nasprotovali pa sta tudi višini priglašenih stroškov postopka glede na Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

K odločitvi sodišča o združitvi zadev v skupno obravnavo in odločanje: Sodišče je na predlog strank zadeve I U 1180/2013, I U 1188/2013, I U 1190/2013 in I U 1631/2013 združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker gre za odločanje o istem predmetu (tožniki izpodbijajo ista akta, ki sta medsebojno povezana) (prvi odstavek 42. člena ZUS-1).

K odločitvi sodišča o tožbah zoper delno odločbo, št. 490-14/2012/30 z dne 19. 6. 2013: Tožbe so utemeljene.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o vračilu nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka delne odločbe, v naravi.

Kot izhaja iz zgoraj povzetih tožb, vsi tožniki ugovarjajo obliki vrnitve podržavljenega premoženja, o katerem je bilo odločeno s to odločbo, deloma iz istih, deloma iz različnih razlogov. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do posameznih tožbenih ugovorov tožnikov po vsebinskih sklopih.

Drugi tožnik uvodoma ugovarja, da ni podal svojega soglasja za vračilo obravnavanih nepremičnin v naravi (temveč, da ga je podal pogojno, torej če so za vračilo v naravi izpolnjeni zakonski pogoji), zlasti ob upoštevanju, da glede na potrdila o namenski rabi (med drugim) nepremičnine s parc. št. 736/2, 733/16, 737/2, 745 in 747/4, vl. št. 783, ter parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, vl. št. 879, vse k.o. …, na dan 11. 3. 1993 v celoti oziroma deloma niso bile opredeljene kot kmetijska zemljišča, temveč kot nezazidana stavbna zemljišča, zaradi česar niso mogla biti prenesena po 14. členu ZSKZG na drugega tožnika v njegovo upravljanje.

Sodišče se z razlogovanjem drugega tožnika strinja. 51. člen ZDen določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Po 14. členu ZSKZG (med drugim) kmetijska zemljišča, ki niso postala last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po zakonu o zadrugah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino (prvi odstavek). V sklad oziroma na občino se na način, v rokih in po postopkih, določenih s tem zakonom, prenesejo tudi zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije oziroma občin po drugih predpisih. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma na občino po stanju na dan uveljavitve teh predpisov (drugi odstavek). Za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu zakona o zadrugah, 5. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po tem členu, se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki na dan 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je na dan uveljavitve tega zakona v upravljanju občin, postane z dnem uveljavitve tega zakona last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa z dnem uveljavitve tega zakona postanejo last Republike Slovenije (tretji odstavek).

Prenos nezazidanih stavbnih zemljišč (ki so bila kot taka opredeljena v v občinskih prostorskih aktih in bila družbena lastnina na dan 10. 3. 1993) v last občine, na območje katere ležijo, je najprej urejal peti odstavek 57. člena ZJS, nato pa tretji odstavek 55. člena Zakona o javnih skladih - ZJS-1, ki je pričel veljati 12. 8. 2008. Z uveljavitvijo ZSKZG-B (od 20. 2. 2010 dalje) je sicer tretji odstavek 55. člena ZJS-1 prenehal veljati, kot je pravilno navedel tudi upravni organ, kar pa ne pomeni, da so zato v upravljanje drugega tožnika prešla (tudi) nezazidana stavbna zemljišča, saj 16. a člen ZSKZG določa, da se ob izpolnitvi istih predpostavk kot po prej navedenih zakonih (nezazidana stavbna zemljišča, opredeljena po občinskih prostorskih aktih za graditev objektov, ki so bila na dan 10. 3. 1993 družbena lastnina), taka zemljišča na neodplačen način prenesejo v last občine, na območju katere ležijo. Ker drugi tožnik torej glede na povzete določbe ni zavezanec za vračilo nepremičnin s parc. št. 736/2, 733/16, 737/2, 745 in 747/4, vl. št. 783, ter parc. št. 738/3 in parc. št. 737/1, vl. št. 879, vse k.o. …, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo. Upravni organ sicer navaja, da bi morala biti za prenos nezazidanih stavbnih zemljišč na občino sklenjena pogodba, ki bi morala biti tudi vpisana v zemljiško knjigo, kar pa ne glede na predpisano postopanje glede njihovega upravljanja ni bilo storjeno, vendar pa to ne spremeni dejstva, da so zgoraj navedene nepremičnine po namenski rabi delno oziroma v celoti nezazidana stavbna zemljišča, za vračilo katerih drugi tožnik ne more biti zavezanec. Sodišče pa še pripominja, da se glede na (očitno) neurejeno zemljiškoknjižno stanje pri teh nepremičninah (vpis družbene lastnine s pravico uporabe tam navedenih različnih subjektov) upravni organ na podatke, ki izhajajo iz zemljiške knjige, glede opredelitve zavezanca v tem postopku ne more sklicevati v smislu, da zgolj na tej podlagi opredeli sedanje lastninsko stanje obravnavanih nepremičnin in posledično zavezanca za vračilo. Odločitev organa je zato že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

Tudi prva tožnica ugovarja, da ni zavezana za vračilo obravnavanega premoženja glede na 51. člen ZDen, in sicer (konkretno) za vračilo parc. št. 739 (nekdanji grajski hlevi), vl. št. 53, k.o. …, saj je ta parcela po zemljiški knjigi družbena lastnina v uporabi G., katere pravna naslednica pa ni prva tožnica, po Odloku pa ta parcela tudi ni navedena kot kulturni spomenik. Uvodoma se sodišče opredeljuje glede (ne)uvrstitve te parcele v Odloku. Kot je navedel že upravni organ, je po Odloku v Tabeli II med drugim kot kulturni spomenik uvrščen tudi Grad …: - renesančna grajska arhitektura iz 16. stoletja z ogelnimi stolpi in arkadnim dvoriščem, - poligonalna baročna grajska kapela, - gospodarsko poslopje ob kapeli in – nekdanji grajski hlevi, kar vse naj bi se nahajalo na parc. št. 738, k.o. ….

Sodišče se z upravnim organom strinja, da je pri sprejemu Odloka (očitno) prišlo do pomote pri označbi parcele, na kateri se nahajajo nekdanji grajski hlevi. Iz grafičnega dela odloka, kot tudi iz registra nepremične kulturne dediščine Ministrstva za kulturo za enoto 5290 – … Grajski hlevi, se namreč da sklepati, da se objekt ''nekdanji grajski hlevi'' nahaja na parceli, označeni s št. 739 in ne 738 (ki se je že delila in preoštevilčila in označuje grad s kapelo in gospodarskim poslopjem, kar je že bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo, izdano v letu 1993). Ta objekt je lokacijsko umeščen južno od gradu ob dovozni poti, kar izhaja tako iz tekstualnega opisa objekta, kot ortofoto posnetka, na slednjem pa je tudi objekt označen s parc. št. 739. Prva tožnica ima sicer prav, da je po Zakonu o varstvu kulturne dediščine register nepremične kulturne dediščine le evidenca o spomenikih in ne vzpostavlja pravnega režima, vendar pa to ne spremeni ugotovljenih dejstev, ki tudi po oceni sodišča kažejo na pomotno označbo parcele v Odloku. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati dejstvo, da za prenos spomenika ni bila sklenjena pogodba po 5. členu Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov. Po tej določbi je moral imetnik pravice uporabe na nepremičnem spomeniku v družbeni lastnini skleniti pogodbo z Republiko Slovenijo oziroma z občino, ki je lastnica spomenika, o prenosu spomenika v posest v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Že samo besedilo te določbe govori, da gre za pogodbo o prenosu v posest in ne v last, saj so bili spomeniki, ki so bili družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb na dan 23. 8. 1996, po tem zakonu lastninjeni in postali last države, če so bili na dan uveljavitve tega zakona (tj. 5. 11. 1999) razglašeni kot spomeniki državnega pomena, ali last občine, če so bili na dan uveljavitve tega zakona razglašeni kot spomeniki občinskega pomena (2. in 3. člen zakona). Torej je prišlo do vzpostavitve lastninske pravice na spomeniku države ali občine ex lege, če so bili za to izpolnjeni pogoji po zakonu. Po prej veljavnem zakonu (Zakonu o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 16/96) in sklepu Vlade RS o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitosti, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96), pa je na dan 23. 3. 1996 postal last Republike Slovenije (med drugim) tudi … hlevi (EŠD 5290), torej parc. št. 739, k.o. …. Iz podatkov spisa še izhaja, da je prva tožnica v postopku z dopisom z dne 3. 11. 2009 upravni organ seznanila, da je bila parc. št. 739 z Odlokom (v katerem je napaka in je kot označba vpisana parc. št. 738 namesto 739) razglašena za kulturni spomenik občinskega pomena, da je Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini to parcelo prenesel v last občine, vendar pa da lastninska pravica v zemljiški knjigi še ni vzpostavljena, in je pozvala organ, da jo vključi v postopek. S tem si je prva tožnica sama s seboj (tudi) v nasprotju, zaradi česar njena argumentacija ne prepriča dodatno še iz tega razloga. Ne glede na povedano pa je upravni organ tudi v tem delu odločbe (1. B in 3. točka izreka odločbe) odločil napačno oziroma vsaj preuranjeno, vendar ne iz razlogov, kot jih uveljavlja prva tožnica, temveč iz drugih razlogov, katere sodišče presoja v nadaljevanju te sodbe (točke 26, 27 in 28 obrazložitve te sodbe).

Drugi tožnik, tretja tožnica in četrta tožnica nadalje ugovarjajo, da je podana ovira za vračilo nepremičnin iz razloga njihove pozidanosti. Drugi tožnik uveljavlja to oviro za vračilo v naravi za nepremičnine s parc. št. 740, 745, 733/15, 733/16, 737/2, 736/1, 736/2 (in 735/1, ki je odločba ne vsebuje), pri čemer navaja, da iz ortofoto posnetka izhaja, da se na teh nepremičninah nahajajo objekti s pripadajočimi zemljišči. Enak ugovor sta že v postopku pred upravnim organom, kot tudi sedaj v tožbi, podali tretja in četrta tožnica, ki uveljavljata to oviro na nepremičninah s parc. št. 739 (za to zatrjujeta, da sta objekt po podržavljenju in po letu 1977 obnovili ter dogradili), 736/1, 736/2, 735/1, 733/15, 740, 745, 737/2 in 733/16, k.o. …. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Do teh ugovorov o pozidanosti obravnavanih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih sodišče ne more preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena. Pri tem pa sodišče še dodaja, da če gre za objekte, zgrajene po podržavljenju, vračilo teh nepremičnin v naravi iz tega razloga ni možno, kakor tudi v primeru, če se zaradi bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine, ki je posledica vlaganj, ne more več šteti, da gre za isto stvar kot ob podržavljenju.

Drugi tožnik posredno, tretja tožnica in četrta tožnica pa neposredno, kot oviro za vračilo v naravi uveljavljajo tudi, da se na obravnavanih nepremičninah opravlja javna služba, pri čemer še opozarjajo na stališča naslovnega sodišča v sodbah, I U 1841/2011 in I U 1962/2011, v zvezi z izkazanim pravnim interesom tretje tožnice in četrte tožnice za sodelovanje v postopku, kot tudi v zvezi z izkazovanjem ovir po 19. členu ZDen tretje tožnice in četrte tožnice, ki ga organ pri ponovnem odločanju ni upošteval. Sodišče se strinja tudi s tem ugovorom. V sodbah I U 1841/2011 in I U 1962/2011 se je sodišče opredelilo, da imata tretja tožnica in četrta tožnica (slednja ne glede na to, da je članica univerze, ki ni pravna oseba) pravni interes za sodelovanje v tem postopku glede na zatrjevanje izvajanja javne službe. Sodna praksa namreč šteje, da izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, U 988/94, U 996/94, U 650/95). V zvezi z izkazovanjem ovir tretje tožnice in četrte tožnice zaradi izvajanja visokošolske dejavnosti kot javne službe na obravnavanih nepremičninah pa je sodišče v navedenih sodbah zapisalo naslednje: ''Splošni zakon, ki opredeljuje javno službo, je Zakon o zavodih, ki v 22. členu določa, da se kot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine ali mesta na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavlja v javnem interesu republika, občina ali mesto. ZVis kot specialni zakon je v 43. členu določal, da se javna služba v visokem šolstvu določi z nacionalnim programom visokega šolstva. Z ustanovitvijo javne službe v visokem šolstvu država uresničuje obveznost iz tretjega odstavka 57. člena Ustave RS, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Dejavnost v visokem šolstvu je torej lahko javna služba, kadar je organizirana oziroma se opravlja tako, da se s tem zagotavlja uresničevanje javnega interesa. Zaradi tega so nepremičnine, ki služijo izvajanju javne službe na področju izobraževanja, v denacionalizacijskih zadevah po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izvzete iz vračanja. Za ugotovitev denacionalizacijskega organa, ali se na podržavljenih nepremičninah opravlja javna služba na področju visokega šolstva, je po mnenju sodišča bistveno, ali je akreditiran študijski program (6. člen Meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov), ki ga izvaja izvajalec visokošolske dejavnosti kot javno službo, in je glede tega podatka upravni organ vezan na vpisan podatek v razvidu visokošolskih zavodov. Tudi če Pravilnik o razvidu visokošolskih zavodov določa, da se v razvidu vodijo ime in sedež oziroma naslov visokošolskega zavoda ter ime in naslov njegovih dislociranih enot, po mnenju sodišča nevpis dislocirane enote (v obravnavanem primeru naj ne bi šlo za enoto, temveč za sestavni del oddelka) ni zadostna podlaga za zaključek v denacionalizacijski zadevi, da se na nepremičninah, ki naj bi se vrnile, ne opravlja javna služba. Vpis dislocirane enote opisuje organizacijsko strukturo visokošolskega zavoda, za denacionalizacijski postopek pa je bistveno opravljanje javne službe. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, U 17/95, upravni organ napotilo, da ugotavlja dejanski obseg vzgojnoizobraževalne dejavnosti, torej ali se na podržavljenih nepremičninah dejansko opravlja izobraževalna dejavnost kot javna služba. V zvezi z ugotavljanjem izvajanja javne službe na podržavljenih nepremičninah v ponovnem postopku sodišče opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-156/08 z dne 14. 4. 2011, v kateri je to sodišče presojalo ustavnost posameznih določb ZVis, ki se nanašajo na opredelitev javne službe v izobraževalni dejavnosti in zakonodajalcu naložilo odpravo ugotovljene neustavnosti v roku, ki se je že iztekel''.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi glede uveljavljanja ovir po 19. členu ZDen tretje tožnice in četrte tožnice navedel, da zaradi nevpisa opravljanja izobraževalne dejavnosti na posestvu … v razvidu visokošolskih zavodov tretja (in tudi četrta) tožnica nima pravice do opravljanja dejavnosti po ZVis, zaradi česar nima pravnega interesa za sodelovanje v predmetnem postopku zaradi varovanja svojih pravic iz naslova opravljanja javne službe v visokem šolstvu na … in zato ne more nastopati kot zavezana stranka in uveljavljati ugovorov v zvezi z obstojem ovir. Taka upravičenja jima po mnenju upravnega organa tudi ne daje samo dejstvo posesti na teh nepremičninah. To stališče upravnega organa pa je glede na povedano v točki 25 obrazložitve te sodbe evidentno napačno, saj bi moral organ tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen, kot izhaja iz točke 23 obrazložitve te sodbe) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Sodišče pri tem še pripominja, da tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami (npr. izjava pristojnega ministra glede opravljanja izobraževalne dejavnosti na posestvu …), kot to navaja upravni organ, temveč tudi z drugimi listinami (ki bi kazale na izvajanje dela študijskega programa četrte tožnice na teh nepremičninah), podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ (kot že navedeno) dosedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil. Podana pa je tudi kršitev določb upravnega postopka, ki jo zatrjuje drugi tožnik. Iz 3. točke izreka odločbe namreč izhaja, da je C. kot lastnik in dejanski upravljavec dolžan izročiti nepremičnine iz 1. A točke izreka (parc. št. 738/3 in 737/1, obe vl. št. 879, k.o. …) v posest skrbniku za poseben primer v roku 15 dni po pravnomočnosti, iz obrazložitve odločbe pa, da sta parc. št. 738/3 in 737/1, vl. št. 879, k.o. …, vknjiženi kot družbena lastnina v uporabi C. (ki sicer vračilu parcel ne nasprotuje), zavezana stranka za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih pri (med drugim) vl. št. 879, k.o. …, pa je drugi tožnik (glede na prenos v last RS na podlagi 14. člena ZSKZG). To pomeni, da je izrek odločbe v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo (242. člen ZUP/86).

S tožbenim ugovorom tretje in četrte tožnice, da je upravni organ kršil pravila postopka s tem, ko v uvodu ni označil tudi zavezancev za vračilo z njihovimi zastopniki oziroma pooblaščenci, pa se sodišče ne strinja. Po 207. členu ZUP/86 uvod odločbe obsega ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, ime stranke in njenega morebitnega zakonskega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. Ker je postopek denacionalizacije postopek, ki se uvede na podlagi zahteve stranke (v tem primeru stranke z interesom J.J.), je organ z navedbo vlagatelja zahteve in njegovega pooblaščenca v uvodu odločbe zadostil citirani zakonski določbi. Prav tako ni zagrešil kršitve pravil postopka, ko ni odločil tudi o parc. št. 735/1, 733/17, 733/18 in 733/46, ki so bile predmet odločanja po odpravljenih odločbah z dne 15. 9. 2011 in z dne 13. 10. 2011. Organ je namreč izdal delno odločbo, za kar je imel podlago po 215. členu ZUP/86 in bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo (torej tudi o parc. št. 735/1, 733/17, 733/18 in 733/46, k.o. …, in ne samo o zahtevkih za povrnitev vlaganj v nepremičnine ter o nepremičninah s parc. št. 743/1, 743/2, 744/2, 747/2, 748/1 in 748/2, k.o. …, kot je sam organ navedel v 7. točki izreka odločbe in v obrazložitvi) odločil z drugo samostojno odločbo, ko bo zadeva zrela za odločitev.

Sodišče je glede na navedeno tožbam (tudi tožbi prve tožnice, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je sama uveljavljala) ugodilo, delno odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ slediti pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, razčistiti dejansko stanje obravnavanih nepremičnin in na tej podlagi ponovno odločiti o stvari.

Sodišče sodi, da se je s podano obrazložitvijo opredelilo do vseh tožbenih ugovorov tožnikov, če ne izrecno, pa posredno v okviru presoje zgoraj obravnavanih tožbenih ugovorov. Dodaja pa še, da ni sledilo predlogu prve, tretje in četrte tožnice za odločitev po 65. členu ZUS-1 v sporu polne jurisdikcije, ker je presodilo, da narava stvari, kot tudi podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage za tako odločitev, kar pomeni, da bi v nasprotnem primeru kršilo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka. Glede na ugotovljene pomanjkljivosti dosedaj izvedenega postopka bo namreč le-te po presoji sodišča (in ob upoštevanju njegovih navodil) prej odpravil upravni organ in bo zato zadeva tudi prej zrela za odločitev.

K odločitvi sodišča o tožbah zoper sklep, št. 490-14/2012-MIZKS/35 z dne 1. 8. 2013: Tožbi sta utemeljeni, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavljajo tožniki.

Ker je sodišče odpravilo izpodbijano delno odločbo, izpodbijani sklep (o popravi pomote) nima (več) pravnega učinka, zaradi česar je sodišče tožbama drugega tožnika in tretje tožnice ter četrte tožnice ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, sklep (ne da bi se pri tem spuščalo v utemeljenost tožbenih navedb tretje in četrte tožnice, drugi tožnik pa konkretnih tožbenih navedb, ki bi se nanašale zgolj na izpodbijani sklep, niti ni podal) odpravilo, pri čemer ga ni vrnilo v ponovni postopek iz že navedenega razloga, tj. odprave delne odločbe in naložitve toženki, da o glavni stvari ponovno odloči in pri tej odločitvi upošteva določbe ZDen in – če bo to potrebno glede na obliko vračila – tudi določbe veljavnega Zakona o zemljiški knjigi glede označbe nepremičnin.

K odločitvi sodišča o stroških postopka: Ker so prva tožnica, tretja tožnica in četrta tožnica v tem upravnem sporu uspele, jim je sodišče odmerilo stroške v višini v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom J.J. je sodišče zavrnilo ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (načelo uspeha v pravdi) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj je sodišče tožbi ugodilo in akta, ki ju je izdala toženka, odpravilo, stranka z interesom pa je nastopala na strani toženke.