Jedro

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno.

Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).

Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024 in s tem delovnega razmerja ter odjave iz obveznih socialnih zavarovanj z dne 22. 9. 2024; za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 31. 10. 2024, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski zahtevek ter zahtevek za denarno povračilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Tožnica zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vnaprejšnje določljivosti trajanja delovnega razmerja po 12. in 54. členu ZDR-1 ter dopustnosti t. i. "avtomatičnega prenehanja" mimo 77., 83., 89. in 118. člena ZDR-1, zmotno opustilo presojo možnosti razporeditve na drugo ustrezno delo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede narave dela po 22. 9. 2024 ter pomena pisne izjave predsednice sveta zavoda z dne 19. 9. 2024, da "vaše delovno razmerje še traja". Zaradi navedenega je bil tožničin zahtevek napačno zavrnjen. Sodišče je zmotno štelo, da klavzula iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024, po kateri delovno razmerje traja "do imenovanja novega direktorja oziroma največ šest mesecev", izpolnjuje standard vnaprejšnje jasnosti in objektivne določljivosti trajanja iz 12. in 54. člena ZDR-1. ZDR-1 zahteva vnaprej določen datum ali objektivno preverljiv, vnaprej razpoznaven dogodek, ne pa večfaznega, od volje tretjih subjektov odvisnega postopka. Imenovanje direktorja javnega zavoda je zaporedje odločitev in potrditev (sklep sveta zavoda, soglasje občin ustanoviteljic, pravnomočnost, objava in vpis), kar potrjujejo razpršeni datumi konkretnega primera: sklep sveta zavoda 9. 9. 2024, soglasja ustanoviteljic 18. 9. 2024, odjava M-2 dne 22. oziroma 23. 9. 2024 (oziroma še 8 dni kasneje), uradno obvestilo tožnici pa šele 7. 10. 2024. To kaže, da "imenovanje" ni bil vnaprej objektivno določljiv rok, temveč nejasen odložni pogoj. Omejitev "največ šest mesecev" je kvečjemu zunanja meja, ne pa konkretiziran rok, znan ob sklenitvi pogodbe. Posledica je transformacija v pogodbo za nedoločen čas po 12. členu ZDR-1. Sodišče je dodatno napačno izenačilo delovnopravni kriterij določljivosti roka po ZDR-1 s statusnimi pravili o mandatih oziroma postopku imenovanja (npr. 37. člen Zakona o zavodih). Statusna omejitev funkcije ("do imenovanja", najdlje eno leto) ne pomeni, da je delovnopravni rok zato že objektivno določljiv v smislu 54. člena ZDR-1; ravno večfaznost in odvisnost od soglasij (npr. 32. člen Zakona o zavodih) potrjuje nasprotno. Zato se aktivira varovalna domneva ZDR-1 in se pogodba šteje za sklenjeno za nedoločen čas. Klavzula iz 16. člena pogodbe, ki predvideva "avtomatično prenehanje" ob imenovanju nove direktorice, ne more izključiti kogentnega režima ZDR-1. Načini prenehanja so po 77. členu ZDR-1 taksativni, dopustnost odpovedi pa je vezana na utemeljen razlog in postopek (83. člen), pri čemer 89. člen utrjuje načelo ultima ratio (prenehanje šele, ko ni mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe, po preverjanju milejših ukrepov - povezava 89. in 90. člena ZDR-1). V sistemizaciji je obstajalo delovno mesto "Strokovni sodelavec VII/2 (II)", ki predstavlja stvarno alternativo. Tožnica je na to opozorila, sodišče pa presoje ni opravilo, ker je izhajalo iz napačnega izhodišča, da pogodba za nedoločen čas ni obstajala. V zadevi ni bilo formalnega akta odpovedi, vročitve, pravnega pouka niti zakonitega postopka, datumi pa so razpršeni (9. 9., 18. 9., 22. - 23. 9., 7. 10.), kar potrjuje, da pogodbeno "sprožilo" ne more veljati kot zakonit način prenehanja. Sodna praksa (VSRS VIII Ips 4/2021) poudarja, da izguba položaja/funkcije sama po sebi ni samostojen odpovedni razlog; prenehanje je dopustno le po ZDR-1, z zakonskim razlogom in postopkom. Tudi 118. člen ZDR-1 kaže, da posledice prenehanja niso avtomatične, saj o reintegraciji ali sodni razvezi z denarnim povračilom odloča sodišče. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejstva, ko je delo tožnice po 22. 9. 2024 zožilo na "primopredajo". Tožnica je tudi po tem datumu opravljala kontinuirano vsebinsko delo (priprava gradiv, naročila, plačila, vodenje investicije) ter službeno komunicirala z novo direktorico med 25. in 30. 9. 2024; nova direktorica je odgovarjala in dajala navodila, kar kaže na dejansko opravljanje dela in podrejenost v delovnem procesu. Zaključni primopredajni zapisnik ni bil sestavljen, kar potrjuje, da proces ni bil zaključen. Posebej pomembna je pisna izjava predsednice sveta zavoda z dne 19. 9. 2024, da "vaše delovno razmerje še traja", saj priznava obstoj delovnega razmerja in je podlaga za legitimno pričakovanje, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju, vendar ji sodišče neupravičeno ni dalo teže. Čeprav se drugi del ZJU primarno nanaša na državne organe in lokalne uprave, je javni zavod del javnega sektorja, zato se temeljna načela (zakonitost, enako obravnavanje, formalnost aktov, varstvo zaposlitve) subsidiarno upoštevajo tudi tu. Ker ni posebne ureditve prenehanja za direktorje/v. d. javnih zavodov, se neposredno uporabljajo standardi ZDR-1 (zlasti 77., 83., 89. in 118. člen). "Avtomatično prenehanje" brez akta, obrazložitve in pravnega pouka je v nasprotju z načelom zakonitosti in formalnosti ter pravico do sodnega varstva (22. člen Ustave RS, 200. člen ZDR‑1); sistemizacija pa dodatno potrjuje dolžnost preverjanja razporeditve. Sodišče se ni vsebinsko opredelilo do ključnih navedb in dokazov, napačno je uporabilo dokazno breme (zakonitost prenehanja mora dokazati delodajalec) ter zagrešilo bistvene kršitve postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP). Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, podredno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024 (za delovno mesto vršilke dolžnosti direktorice), za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 31. 10. 2024 ter s tem zvezan reparacijski zahtevek ter zahtevek za denarno povračilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024, ki je bila zakonito sklenjena za določen čas kot pogodba s poslovodno osebo (vršilko dolžnosti direktorice), skladno z dogovorjenim trajanjem zakonito prenehala zaradi imenovanja nove direktorice ter da do transformacije v pogodbo za nedoločen čas ni prišlo, prav tako pa nadaljnja komunikacija tožnice z zaposlenimi in primopredaja ne pomenita nadaljevanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem ter pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v zvezi z relevantnimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa navaja, kot sledi.

6.Tožnica zatrjuje pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske sodbe, njeno notranjo nekonsistentnost, kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter nepravilno porazdelitev dokaznega bremena. Ti očitki niso utemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih, dokazi so ocenjeni skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče pa se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb, ki so se nanašale na trajanje pogodbe, pravni učinek imenovanja nove direktorice, odjavo iz zavarovanj, primopredajo, zatrjevanim delom tožnice po 22. 9. 2024 in zatrjevano transformacijo. To, da sodišče ni sledilo tožničinemu zatrjevanju glede dela po 22. 9. 2024 in njeni pravni razlagi, ne pomeni kršitve pravice do izjave.

7.Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na nesporna dejstva (sklenitev pogodbe 11. 7. 2024; vsebina pogodbe; sklep sveta zavoda o imenovanju direktorice z dne 9. 9. 2024; soglasje ustanoviteljic 18. 9. 2024; vpis spremembe zakonitega zastopnika v sodni register; odjava iz zavarovanj z dnem 22. 9. 2024), ter na izvedene dokaze glede primopredaje in komunikacije tožnice po 22. 9. 2024. Presoja dokazov je logična in razumna ter ne kaže nikakršne arbitrarnosti. Ne drži očitek o nepravilno razporejenem dokaznem bremenu. Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka.

8.Jedro pritožbe predstavlja trditev, da klavzula "do imenovanja novega direktorja oziroma največ šest mesecev" ne dosega standarda vnaprejšnje objektivne določljivosti trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 12. in 54. členu ZDR‑1, ker naj bi bilo imenovanje direktorja večfazno, časovno razpršeno in odvisno od volje tretjih oseb, zato naj bi bila posledica transformacija v pogodbo za nedoločen čas. Tožnica posebej izpostavlja različne datume (9. 9. 2024 - imenovanje nove direktorice, 18. 9. 2024 - soglasje ustanoviteljic k imenovanju, odjava iz zavarovanj dne 22. 9. 2024, 7. 10. 2024 - prejem obvestila o imenovanju A. A. na razpisano delovno mesto z dne 19. 9. 2024) in poudarja, da "največ šest mesecev" pomeni le zunanjo mejo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da do transformacije ni prišlo. V obravnavani zadevi je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto vršilke dolžnosti direktorice, kar je glede na 5. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR-1 dopustno, saj gre za poslovodno osebo, za katero zakon dopušča sklenitev pogodbe za določen čas. Poleg tega prvi odstavek 73. člena ZDR-1 izrecno omogoča, da stranki pri poslovodnih osebah drugače uredita tudi vprašanja v zvezi s prenehanjem pogodbe. Pri vršilcu dolžnosti direktorja javnega zavoda je časovna omejitev funkcije tudi sistemsko določena, saj 37. člen Zakona o zavodih (ZZ) predvideva imenovanje vršilca dolžnosti za čas do imenovanja direktorja (z maksimalno omejitvijo trajanja eno leto). V tem okviru je pogodbeno določilo o trajanju "do imenovanja novega direktorja" vsebinsko skladno z naravo instituta v. d. in statusno ureditvijo. S tem je dogovorjen objektivni termin prenehanja - nastop okoliščine, da je zavod dobil novega direktorja po predpisanem postopku.

9.Tožničino poudarjanje večfaznosti postopka imenovanja ne spremeni tega zaključka. V konkretnem primeru je bilo nesporno, da je bil postopek imenovanja nove direktorice izveden po pravilih, da je bil sklep sveta zavoda o imenovanju sprejet 9. 9. 2024, soglasje ustanoviteljic podano 18. 9. 2024, nato pa je bila sprememba zastopnika dne 23. 9. 2024 vpisana v sodni register. Pri tem je pravno odločilno, da je bila pogodba vezana na objektivno prepoznaven rezultat postopka, tj. imenovanje (in z njim povezana zamenjava poslovodne osebe). Vezanost na dogodek, ki je kot tak objektivno ugotovljiv (iz sklepa sveta zavoda, soglasja ustanoviteljic ter javnih registrov), standarda določljivosti ne krši. Zgolj dejstvo, da se posamezna procesna dejanja (sklep - soglasje - vpis - odjava iz zavarovanj - vročitev obvestila) časovno ne izvršijo istega dne, ne pomeni, da dogodek ni določljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da čas trajanja ni bil prepuščen diskreciji organov, temveč je sledil predpisanemu postopku, tožnica, ki je tudi sama kandidirala za nov mandat, pa je bila z njim tudi dejansko seznanjena. Zato ni podlage za uporabo 56. člena ZDR-1 (transformacija). Pravilna je tudi ugotovitev, da položajnih delovnih mest, ki so vezana na mandat, ni mogoče trajno zasesti, saj je njihova zasedba neločljivo povezana z imenovanjem.

Tožnica nadalje uveljavlja, da "avtomatično prenehanje pogodbe" ne more nadomestiti kogentnih pravil o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1) in odpovednih postopkov (83. in 89. člen ZDR-1) ter da bi bil potreben formalen akt, vročitev in pravni pouk, sklicuje se tudi na sodno prakso (VSRS VIII Ips 4/2021), da izguba funkcije sama po sebi ni odpovedni razlog. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ta očitek zgrešen že iz temeljnega razloga - tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).

Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi morala biti tožnica ob imenovanju nove direktorice še posebej odpoklicana s funkcije na podlagi 16. člena pogodbe o zaposlitvi in da je zaradi odsotnosti takšnega sklepa prenehanje njenega delovnega razmerja nezakonito. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 13. točke sodbe, da je takšno razumevanje pogodbenih določil zmotno. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2024 jasno izhaja, da je bila sklenjena za določen čas - do imenovanja novega direktorja, vendar največ za dobo šest mesecev (2. člen pogodbe). Gre torej za pogodbo, katere trajanje je bilo vezano na nastop objektivno določljivega dogodka. Imenovanje nove direktorice ni pomenilo predčasnega prenehanja pogodbe, temveč nastop dogovorjenega termina prenehanja. Določba 16. člena pogodbe, na katero se sklicuje pritožba, ureja različne načine prenehanja pogodbe, med drugim tudi odpoklic s funkcije. Vendar je treba to določbo razlagati sistematično in v povezavi z 2. členom pogodbe. Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev. Sklicevanje na odločbo VSRS VIII Ips 4/2021 tožnici ne koristi, saj se navedeni judikat nanaša na vodilne delavce, tožnica pa je bila poslovodna oseba in ne vodilni delavec. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ni bilo podlage za odločanje po 118. členu ZDR-1, zato se tožnica tudi na to določbo neutemeljeno sklicuje.

Tožnica v pritožbi še posebej poudarja, da naj bi razhajanja datumov dokazovala, da "avtomatika" ni obstajala, ker odjava iz zavarovanj ni bila izvedena takoj, ob imenovanju nove direktorice, obvestilo pa ji je bilo vročeno šele 7. 10. 2024. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da to ne vpliva na zakonitost prenehanja pogodbe. Četudi je bila odjava iz zavarovanj izvedena 4. 10. 2024 z učinkom od 22. 9. 2024, to samo po sebi ne ustvarja niti podaljšanja veljavnosti pogodbe niti transformacije v nedoločen čas. Ključno je, da zavod po imenovanju in vpisu nove zakonite zastopnice v sodni register ne more imeti dveh direktorjev oziroma zastopnikov. Zamiki v administrativnih dejanjih (odjava, vročitev obvestila) ne spreminjajo trenutka nastopa dogovorjenega termina prenehanja pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je bila odjava iz zavarovanj (ker ni bila izvedena že prej) za tožnico kvečjemu ugodnejša in sama po sebi ne kaže na voljo delodajalca za nadaljevanje delovnega razmerja.

Tožnica graja dokazno oceno, da je po 22. 9. 2024 opravljala le primopredajo, vztraja, da je tudi po tem datumu opravljala delo po navodilih delodajalca ter s tem v zvezi izpostavlja e-pošto, naročila, plačila, investicijsko koordinacijo in navodila nove direktorice; izpostavlja tudi, da primopredajni zapisnik ni bil podpisan, ter da je predsednica sveta zavoda 19. 9. 2024 zapisala "vaše delovno razmerje še traja". Meni, da je prišlo do transformacije, ker je delo opravljala še po 22. 9. 2024. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo opravljanja dela po navodilih delodajalca na način, ki bi pomenil nadaljevanje delovnega razmerja po poteku časa iz 56. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi zakonite zastopnice A. A., da tožnici po 22. 9. 2024 ni odrejala dela niti ji ni dajala delovnih nalog, komunikacija do 30. 9. 2024 pa se je nanašala na pojasnila v okviru primopredaje. Tudi omogočen dostop do dokumentacije in e-pošte je bil po pravilni dokazni oceni sodišča namenjen primopredaji, ne pa nadaljevanju opravljanja nalog v funkciji v. d. direktorja. Da primopredajni zapisnik ni bil podpisan, po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča ne pomeni, da primopredaja ni bila zaključena in še manj, da bi bil s tem podaljšan čas veljavnosti pogodbe. Primopredaja je bila pogodbeno predvidena obveznost tožnice "ob prenehanju delovnega razmerja" in kot taka ne dokazuje nadaljevanja delovnega razmerja. Poleg tega pritožba v tem delu ostaja na ravni splošnih in nekonkretiziranih trditev. Tožnica ne navede, katero posamezno elektronsko sporočilo naj bi dokazovalo opravljanje katere konkretne delovne naloge po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, niti ne pojasni, kdo naj bi ji takšno delo odredil in v kakšnem obsegu naj bi bilo opravljeno. Takšne pavšalne navedbe, brez jasne vsebinske in dokazne opredelitve, ne omogočajo vsebinskega preizkusa in zato ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je bila opravljena skladno z 8. členom ZPP in je ustrezno obrazložena. Glede elektronskega sporočila predsednice sveta zavoda z dne 19. 9. 2024 ("delovno razmerje še traja") je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za informacijo o takratnem stanju (torej na dan 19. 9. 2024). Poleg tega je tudi iz same komunikacije razvidno, da je bila tožnica napotena na dogovor z novo direktorico, tožnica pa je odgovorila, da je dogovorjeno in da bo na razpolago, kar pa ne izkazuje pravnega temelja za nadaljevanje delovnega razmerja.

Tožnica v pritožbi vztraja, da bi moral delodajalec preveriti možnost razporeditve na drugo ustrezno delo (npr. "Strokovni sodelavec VII/2 (II)") kot milejši ukrep. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ta očitek ni relevanten za zakonitost prenehanja obravnavane pogodbe. V 89., 91. ali katerem drugem členu ZDR-1 ni formuliranega splošnega zakonskega določila, ki bi naložilo delodajalcu obveznost najprej preveriti možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu ter delavcu to ponuditi, preden odpove pogodbo. Čeprav je takšna obveznost v prejšnji ureditvi obstajala v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (npr. 88. člen ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), trenutna zakonska ureditev tega ne predpisuje. Obstaja poseben institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe (91. člen ZDR-1), ki omogoča delodajalcu ponudbo nove zaposlitve ob odpovedi, a to ni splošna obveznost, temveč posebna ureditev s specifičnimi pravnimi posledicami. Zakonska dolžnost zagotoviti drugo ustrezno delovno mesto je določena le v posebnih primerih (invalidi) ter je praviloma vezana na situacijo, ko delodajalec z odpovedjo (poslovni razlog, razlog invalidnosti) poseže v obstoječe delovno razmerje za nedoločen čas. V obravnavani zadevi je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, vezana na funkcijo v. d. direktorja, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica imela pri toženi stranki "mirujočo" pogodbo za nedoločen čas, ki bi se po prenehanju funkcije aktivirala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pred tem imela sklenjeno pogodbo za določen čas direktorice (2020 - 2024), po njej pa je sklenila novo pogodbo za določen čas v. d. direktorice. V takšni situaciji dolžnost ponudbe drugega ustreznega delovnega mesta v zakonu ni predvidena, v obravnavani zadevi ni bila predvidena niti v pogodbi o zaposlitvi. Glede na pojasnjeno tožena stranka ni imela obveznosti, da tožnici po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zagotovi drugo ustrezno delovno mesto iz sistemizacije, saj za to ni bilo pravne podlage.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izdati poseben pisni akt z obrazložitvijo in pravnim poukom na podlagi temeljnih načel Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ter da je bila tožnici zaradi neizdaje takšnega akta kršena pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi. V obravnavani zadevi pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi enostranskega akta delodajalca (npr. odpovedi), temveč na podlagi zakonsko predvidenega načina prenehanja - s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (77. člen ZDR-1), pri čemer je bil čas trajanja vezan na imenovanje nove direktorice. Gre torej za prenehanje, ki nastopi ex lege ob uresničitvi dogovorjenega dogodka, in ne za diskrecijsko odločitev delodajalca, ki bi zahtevala izdajo posebnega konstitutivnega akta. Ker prenehanje pogodbe za določen čas ni bilo rezultat odločitve delodajalca, temveč posledica že ob sklenitvi pogodbe dogovorjenega in zakonsko dopustnega trajanja, poseben pisni akt z obrazložitvijo in pravnim poukom ni bil potreben. ZDR-1 takšne obveznosti v primeru prenehanja pogodbe za določen čas s potekom časa ne predpisuje, pritožba pa ne izkaže pravne podlage, iz katere bi takšna dolžnost izhajala. Tudi sklicevanje na temeljna načela ZJU ne more pripeljati do drugačnega zaključka. Ta načela ne ustvarjajo samostojne obveznosti izdaje formalnega akta v primeru, ko zakon jasno določa, da pogodba za določen čas preneha s potekom dogovorjenega časa. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS. Tožnici pravica do sodnega varstva ni bila odvzeta niti omejena. Nasprotno, tožnica jo je dejansko uveljavila - vložila je tožbo, v postopku podala vse pravne in dejanske argumente, predlagala dokaze ter imela možnost kontradiktornega obravnavanja svojih trditev. Okoliščina, da ni prejela posebnega akta z obrazložitvijo in pravnim poukom, ji ni onemogočila dostopa do sodišča niti učinkovitega sodnega varstva, kar potrjuje že sam potek tega postopka. Zato pritožbeni očitek o kršitvi načel ZJU in pravice do sodnega varstva ni utemeljen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Glede pritožbenih stroškov tožene stranke velja ureditev iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri tožena stranka kot delodajalec ne glede na uspeh sama krije svoje stroške postopka.