Jedro

Ob razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve v pravdo sodišče ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka in dolžnikovih ugovorov. Ugotavlja zgolj, ali je ugovor dolžnika obrazložen – ali so v njem navedena dejstva s katerimi ga utemeljuje in ali so zanje predlagani dokazi. Dejstvo, da je ugovor obrazložen še ne pomeni, da je tudi utemeljen.

Stranka mora v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič) pomenijo takšno zahtevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 29598/2011 z dne 10. 3. 2011 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 198,36 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Ip 5661/2011 z dne 29. 2. 2012 odločalo o pritožbi tožene stranke (tedaj še dolžnika) zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor zoper sklep o izvršbi. V tem postopku sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbenega zahtevka niti utemeljenosti dolžnikovih ugovorov. Ugotavljalo je zgolj, ali je ugovor dolžnika obrazložen – ali je torej dolžnik v njem navedel dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predlagal dokaze (2. odstavek 53. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Čeprav je višje sodišče ocenilo, da je ugovor obrazložen, to ne pomeni, da je slednji tudi utemeljen. O tem je, po razveljavitvi sklepa o izvršbi, odločalo pravdno sodišče (2. odstavek 62. člena ZIZ).

6. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi le-to moralo opraviti (kršitev 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Skladno z 2. odstavkom 454. člena ZPP sodišče izda odločbo o sporu brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič) pomenijo takšno zahtevo (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722). Zgolj iz razloga, ker so bile v obravnavanem primeru predlagane priče, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti. Pravilen je tudi zaključek, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi izvedenih pisnih dokazov. O kršitvi 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni mogoče govoriti.

7. Pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Po 213. členu ZPP sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Dolžnosti sodišča, da določen dokaz izvede, pa ustreza dolžnost strank, da svoje dokazne predloge ustrezno konkretizirajo. Kadar stranka v dokazne namene predlaga zaslišanje prič, mora tako navesti, o čem bo posamezna priča izpovedovala, njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. člen ZPP). Tožena stranka takšnih podatkov ni podala. Zgolj naštevanje imen prič (ali celo zgolj njihovih funkcij), brez navedbe naslovov na katere naj se priče vabijo in, še pomembneje, brez navedbe o čem naj bi posamezna priča izpovedovala, ne zadošča standardu konkretizacije dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko dokazov z zaslišanjem dvanajstih predlaganih prič ni izvedlo.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 468. člena Obligacijskega zakonika. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev v zvezi z zahtevkom za znižanje kupnine (na kar jo je opozorila tožeča stranka z navedbami, da je na njej trditveno in dokazno breme glede manjvrednosti storitve tožeče stranke zaradi napak), zato v zvezi s tem ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov. Ti namreč pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje pavšalno očita še kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče takšnih kršitev ni našlo. Sodba je razumljiva in omogoča pritožbeni preizkus.

10. Iz navedenega izhaja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).