Jedro

Ker preživljalec ni vedel, da je preživljanec že razpolagal z nepremičnino, ki je bila predmet njune pogodbe, je bil v dobri veri, ko se je po smrti slednjega vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Dobra vera pridobitelja se namreč nanaša na podatke zemljiške knjige, ne na njegove namene in nagibe pri sklepanju pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov za ugotovitev, da sta tožnika vsak do ½ lastnika nepremičnine parc. št. 678/13, vl. št. 6, k. o. D., da jima je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo in povrniti pravdne stroške. Tožnikoma je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.649,47 EUR.

(2) Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožila tožnika, ki uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opredeljujeta svoje pritožbene stroške.

V pritožbi vztrajata pri stališču, da sta vsaka do ½ lastnika predmetne nepremičnine, ki jima jo je podaril P. J. 01. 12. 1989 v zahvalo za izvedbo dela pri gradnji stanovanjske hiše in ceste, ki se je ob tem tudi zavezal sam urediti zemljiškoknjižno stanje, česar pa do svoje smrti ni storil. Ker so vse priče enotno izpovedale, da J. nikomur ni bil nič dolžan, je moč zaključiti, da tudi tožnikoma ni ostal dolžan. Da ju toženec nikoli ni videl na parceli, je glede na pogostost tožnikovega in toženčevega obiskovanja parcele razumljivo. Toženec s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dne predmetno nepremičnino pridobil v svojo last 29. 08. 2007, pred tem pa na parcelo ni zahajal. Sicer je J. umrl le nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s toženo stranko; tudi toženec je izpovedal, da je bil J. slabotnega zdravja, iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa izhaja, da se je na začetku leta 2007 zaradi poslabšanja zdravja preselil k tožencu in je bil morda slabotnega zdravja tudi na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Iz pogodbe izhaja, da je J. že v letih od 2001 dalje živel v stanovanju toženca, kjer mu je ta nudil pomoč po operaciji kolka. Ker je bil leta 2001 toženec star 21 let in študent brez nepremičnega premoženja, je moč zaključiti, da je bila pogodba napravljena izključno v korist toženca, da se obide dedovanje. Ob sklenitvi pogodbe leta 2007 je bil toženec star 27 let, njegov oče pa je izpovedal, da je bil on tisti, ki je za J. skrbel in mu po preselitvi v dom upokojencev plačeval domsko oskrbo. To pomeni, da je toženec izigral institut pogodbe o dosmrtnem preživljanju, da zase pridobil premoženje P.J., taki domnevni dobrovernosti pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Tožnika tudi zatrjujeta, da sta lastninsko pravico priposestvovala, saj imata nepremičnino v posesti že 20 let in je o tem vedela »cela S.«; da so podane predpostavke za priposestvovanje, sta tožnika določno zatrjevala in predlagala dokaze. Ker se dobra vera domneva, je toženec tisti, ki bi moral dokazati nedobrovernost tožnikov. Če pa tožnika v nista vpisana kot lastnika, morajo biti podane neke izjemne okoliščine, ki lahko opravičujejo zmotno prepričanje, da je toženec lastnik nepremičnine; izjema je opravičena tedaj, ko razlogov za nevpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo ni mogoče pripisati pridobitelju, torej tožnikoma. Tožnika sodbo izpodbijata tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče tožencu priznalo stroške v znesku 1.649,47 EUR, zaradi neobrazloženosti pa ni moč preizkusiti, kateri odvetniški stroški so v navedenem znesku zajeti.

(3) Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V postopku na prvi stopnji so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, očitek o storjenih kršitvah določb postopka pa tudi ni utemeljen, saj niti ni konkretiziran.

(6) Prvostopenjsko sodišče je sicer sledilo tožnikoma, da sta s P.J. sklenila darilno pogodbo, katere predmet je bila sporna nepremičnina, vendar lastnika nista postala. Ni niti sporno, da se je na podlagi sicer kasneje sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju po smrti preživljanca toženec vknjižil kot lastnik predmetne nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame tožencu, da za predhodno razpolaganje preživljanca ni vedel, pri tem pa se je oprlo tudi na izpovedbe prič, ki sta jih predlagala ravno tožnika; celo žena enega od tožnikov, ki je sicer vedela, da je bila darilna pogodba sklenjena, ni vedela, da bi bilo to dejstvo znano tudi tožencu. Pri tem je prvo sodišče obrazložilo tudi nasprotja med bistvenimi navedbami tožnikov in njunih prič, zaradi česar ni sledilo tožnikoma glede toženčeve zatrjevane slabe vere.

(7) Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je bil toženec v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju v dobri veri glede dejstva, da so nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tudi sporna nepremičnina, last P. J., in se je toženec tako v dobri veri vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Dobra vera se namreč ne nanaša na namen, zaradi katerega preživljalec pogodbo sklepa, pač pa na podatke v zemljiški knjigi (10. čl. Stvarnopravnega zakonika, UL RS 87/2002 s spremembami; SPZ). Tožnika očitno v celoti napak razumeta dokazno breme glede dobre vere v tem postopku, saj nista onadva tista, ki bi pridobila kakršnokoli knjižno pravico in bi bilo treba ugotavljati njuno slabo vero.

(8) Pritožnika sicer brez potrebe ponavljata, da jima je P. J. podaril sporno nepremičnino, saj je prvostopenjsko sodišče takšno njuno trditev sprejelo. Navajata celo, da ni nič nenavadnega, če ju toženec na predmetni parceli ni videl, kar ne gre v prid njuni navedbi o toženčevi slabi veri, češ da naj bi nanjo kazalo posestno stanje. Pritožbene navedbe o slabem zdravstvenem stanju preživljanca na odločitev v obravnavani pravdi nimajo nobenega vpliva, kot tudi ne vprašanje nagiba za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in njeno izpolnjevanje na strani preživljalca, saj ta pogodba ni predmet spora.

(9) Na pošteno pridobitev toženca ne vpliva hipotetična možnost, da bi tožnika v vmesnem času lahko izposlovala ugotovitev priposestvovanja in na tej podlagi vpis v zemljiško knjigo, saj bi takšen vpis morala doseči pred tožencem. Naknadna ugotovitev, da so se že pred toženčevim vpisom stekli pogoji za priposestvovanje, tožnikoma ne koristi, saj v skladu z 2. odst. 44. čl. SPZ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in z zaupanjem v zemljiško knjigo pridobi pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, kot je to pravilno ocenilo že prvo sodišče. (10) Neutemeljena je pritožba tudi glede stroškov postopka. Pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka je možno preizkusiti, saj se prvo sodišče sklicuje na specificirani stroškovnik toženca (l. št. 76) in veljavno odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče v okviru materialnopravne kontrole po uradni dolžnosti pri izračunu in odmeri stroškov ni ugotovilo napak, pritožba pa jih konkretno niti ne izpostavlja.

(11) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker prvostopenjsko sodišče tudi ni storilo nobene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti, izpodbijano sodbo prve stopnje pa potrditi (353. čl. ZPP).

(12) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožeči stranki v postopku s pritožbo nista uspeli, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, mora tudi toženec sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (155. čl. ZPP).